Ko Stalin spi, neoliberalci plešejo
Pred enim tednom je po zgolj enem letu na položaju in samo leto pred parlamentarnimi volitvami odstopil gruzijski premier Mamuka Bahtadze. Odstop premierja sam po sebi ni tako nenavaden, bolj presenetljiv pa je razlog, ki ga je navedel. Kot premier naj bi namreč dosegel vse, kar si je zadal, in sicer naj bi uspešno razvil strateški načrt, ki naj bi služil kot vodilo razvoja države v prihodnjih letih. Relativno neambiciozen cilj za premierja. Danes je bil na predlog vodje vladajoče stranke Gruzijske sanje, oligarha Bidzina Ivanišvilija, ki naj bi de facto vodil to kavkaško državo, za premierja izvoljen sedaj že bivši notranji minister Giorgi Gaharija.
Opozicija, ki je glasovanje bojkotirala, je že planila na noge, tudi dobesedno - pred parlamentom so manjši protesti proti novemu premierju -, saj Giorgiju Gahariji očitajo prorusko naravnanost. Bivši državljan Rusije je bil v času svojega službovanja kot notranji minister deležen ostrih kritik zaradi brutalnega policijskega nasilja nad protiruskimi protestniki junija letos, ki so se podali na ulice po tem, ko je ruski diplomat gruzijski parlament nagovoril v ruščini z mesta predsednika parlamenta. Po drugi strani pa so nacionalistični volivci podprli policijsko nasilje nad raverji, za katerega se je bil Gaharija sicer primoran javno opravičiti. Nasilje je maja letos sprožilo tako imenovane “rave proteste” za bolj tolerantno zakonodajo o prepovedanih substancah in proti policijskemu nasilju.
Novega premierja in imenovanje nekaj novih ministrov mora sicer odobriti še predsednica Salome Zurabišvili, vendar pa gre zgolj za formalnost. Gruzijske sanje, stranka, ki naj bi bila relativno prorusko naravnana, imajo v parlamentu več kot dvotretjinsko večino, vendar pa jim zaradi imenovanja Gaharije bolj izrazito proevropska opozicija že napoveduje poraz na naslednjih volitvah.
Revaz Karanadze, študent politične ekonomije in soustanovitelj civilne iniciative Solidarity Network - Workers’ Center, je pojasnil, kakšna je bila računica v ozadju menjave premierja le leto pred volitvami.
Karanadze je kritičen do delitve na prorusko in prozahodno orientacijo, ki že dolga leta določa gruzijsko politiko.
Kljub arbitrarnosti delitve na rusko in zahodno politično orientacijo gruzijske stranke ostajajo ujete vanjo. Vendar Karanadze meni, da vse več Gruzijcev prepoznava to delitev kot lažno.
Medtem ko je hladnovojna delitev še temeljila na bistveni politični razliki, pa antiruski sentiment, na katerem gradi gruzijska parlamentarna opozicija, po učinkih spominja na antijanšističen sentiment slovenskih levoliberalcev: omogoča namreč delitev, ki zgolj zakriva, da med njimi ni znatnih političnih razlik. Ena in druga stran se vzajemno pogojujeta in potrebujeta ena drugo, da lahko izvajata v končni fazi skoraj enake, neoliberalne politike. Revaz Karanadze upanje polaga v potencialen vznik nove stranke.
Revaz Karanadze pojasni, kakšne so težave, s katerimi se Gruzijci soočajo.
Kakšne pa so možnosti, da bi do nastanka in preboja nove, leve stranke dejansko prišlo? Karanadze odgovarja.
Vendar pa so bili vidni protesti v Gruziji v zadnjem času predvsem nacionalistični, torej protiruski, ali pa apolitični, namreč za legalizacijo drog in proti policijskemu nasilju. Revaz Karanadze pojasnjuje, da se delavsko gibanje kljub temu krepi.
Politične razmere v Gruziji so torej vse preveč domače; arbitrarna delitev na liberalne in konservativne politične elite, ki ponujajo zgolj izbiro manjšega zla, medtem ko oboje izvajajo neoliberalno politiko. Le upamo pa lahko, da bo morebitna nova leva stranka v Gruziji temeljila na množičnem delavskem gibanju in bila zvesta spominu na velikega jeklenega gruzina ter da ne bo zapadla v zgolj parlamentarno politiko, kot se je to zgodilo pri nas.
Dodaj komentar
Komentiraj