Ko stavka Indija
V Indiji je pretekli petek, 2. septembra, potekala splošna stavka, v kateri je sodelovalo dobrih 180 milijonov indijskih delavcev. Podobne stavke so se v državi že dogajale, zadnja je lani na ulice pripeljala 150 milijonov delavcev, leta 2013 pa je proti delu pretekle vlade stavkalo dobrih 100 milijonov zaposlenih. Razlogi za aktualno skupinsko akcijo sindikatov niso zgolj neoliberalne reforme trenutne vlade Narendre Modija, temveč proces, ki ga izmenjujoče se vlade vodijo zadnjih 25 let. Indija v globalni ekonomiji zaseda mesto hitrorastoče države, vendar njena rast temelji na podobni paradigmi kot Kitajska, avtoritarna oblast in vztrajno nižanje delavskih pravic. Več Surajit Mazumdar, profesor ekonomije na univerzi Jawaharlala Nehruja v New Delhiju.
Zaradi dejstva ponavljajočih se ukrepov indijskih vlad, ki ohranjajo kapitalu prijazno okolje, sindikalne zahteve ostajajo podobne kot pretekla leta. Dostopnejše in bolj kvalitetno socialno varstvo in višje plače ter ukrepe za boj proti inflaciji. Najnižja plača za neizučenega delavca v državi znaša 6,396 rupij oziroma dobrih 85 evrov.
Sindikati so med drugim zahtevali tudi omejitev pogodbenega dela in ostalih oblik začasne zaposlitve. Te so namreč na indijskem trgu dela vse pogostejše.
Proces neoliberalizacije Indije sega v leto 1991, ko je oblast prevzel Nacionalni indijski kongres, levosredinska stranka, ki je v državi tudi po priporočilih Mednarodnega denarnega sklada uvedla več ekonomskih reform. Odtlej se politike vlad niso spremenile.
Edini politična opciji, ki v teh razmerah obstajata kot opozicija na nacionalnem nivoju, sta Komunistična stranka Indije in Marksistična komunistična stranka Indije, ki se je od prve odcepila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kakšna je bila njihova vloga v stavki, pojasni sogovornik.
V splošni stavki so pretekli teden sodelovali vsi centralni sindikati razen sindikat Bharatiya Mazdoor Sangh, ki predstavlja delavski podaljšek vladajoče stranke Baharatiya Janta. Nasploh so največji indijski sindikati vezani na različne oblastne politične stranke. Na primer, eden večjih med njimi, Indijski narodni sindikalni kongres, ki združuje dobrih 33 milijonov delavcev, je politično vezan na prej omenjeno glavno opozicijo, ki to ni, Indijski nacionalni kongres.
Splošno stavko je Modijeva vlada skušala preprečiti z določenimi koncesijami pri plačah, ki pa se niso približale zahtevam delavstva. Kakšni so bili oblastni odzivi na zadnjo stavko, pojasni sogovornik.
Kratkoročnih rezultatov splošne stavke v Indiji ni pričakovati, dejstvo 180-milijonske mobilizacije priča raje o dolgotrajnejšem procesu artikulacije delavstva kot samostojne politične sile. O tem, kaj je vrednost masovne stavke indijskih delavcev, za današnji OFFsajd zaključi Mazumdar.
Dodaj komentar
Komentiraj