Nobenega dvoma ni, da je Maribor zadnje dve leti tisto slovensko mesto, kjer najbolj dogaja. Začelo se je z megalomansko zamišljenimi projekti, Evropsko prestolnico kulture in Univerzijado, nadaljevalo z ljudskimi vstajami in se nato izteklo v tek na dolge proge, kjer šteje samoorganiziranost in participativnost. V tem družbenem laboratoriju so mladi bolj kot drugje po Sloveniji prepoznali nujo in moč udejstvovanja od spodaj navzgor, kar se kaže v velikem številu iniciativ in gibanj.

Takšnega scenosleda dogodkov si verjetno odgovorni v Mestni občini Maribor niso zamišljali, ko so vložili kandidaturo za pridobitev naziva Evropska prestolnica mladih. Titula naj bi služila promociji participacije mladih na lokalni ravni in povezovanja z mladimi drugje po Evropi. Rezultat vsega naštetega je dejstvo, da je bilo mesto v letošnjem letu izbrano za prestolnico mladih in da so se mladi – vsaj del njih - dejansko začeli prepoznavati ne samo kot žrtve post-tranzicijskega obdobja, ampak tudi kot akterji možnih sprememb. Ali je k temu pripomogel zveneč naziv, naj si odgovorijo Mariborčani sami, mi pa smo o projektu spregovorili z Martino Rauter, ki je nad njim bedela pol leta.