(Ne)pravni limbo
Že od samega začetka tako imenovane begunske krize je jasno, da slovenski sistem podeljevanja mednarodne zaščite ne deluje dobro. Prosilci so obsojeni na dolgo čakanje in brezdelje, kar veliko večino požene proti severu, v Avstrijo ali Nemčijo. Redki ostanejo in še redkejši si v Sloveniji ustvarijo dom. Eden takih je Noorullah Oriyakhelu, Noor, iz Afganistana. Noor je po zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, prošnje za dovoljenje zadrževanja in bivanju v Centru za tujce svoj prostor pod soncem našel v Novem mestu.
Postal je aktiven član skupnosti, zaživel s partnerko in njenim sinom ter se naučil slovenščine. Ves ta čas se je moral redno javljati na policijski postaji. Po enem od takšnih javljanj so ga oktobra ponovno zaprli v Center za tujce, kjer je še danes.
V podporo Nooru je danes pred stavbo Ministrstva za notranje zadeve potekala tiskovna konferenca. Na njej so podporniki predstavili poziv za ureditev položaja migrantov in razbremenitev za državo, Noorov primer in zahtevali ustavitev postopka deportacije.
Za začetek nekaj številk. Slovenski organi so v Afganistan vrnili že več kot 20 prosilcev za azil, vsaj eden izmed njih je tam kasneje umrl. Od 3320 vloženih vlog je mednarodno zaščito dobilo 62 prosilcev. Med njimi so bili do 31. oktobra štirje Afganistanci.
Na tiskovni konferenci so torej zahtevali amnestijo za primere, kot je Noorov, ki bi poleg ureditve položaja migrantov prinesla tudi razbremenitev za državo. Goran Lukič iz Delavske svetovalnice:
Pred dvema mesecema, kakšen teden po tem, ko so Noorullo zaprli v Centru za tujce pri Postojni, smo z njim posneli intervju. Pogovarjali smo se o tem, kako je izgledalo njegovo življenje v slovenskih azilnih institucijah in kako se je uspel znajti v Novem mestu, ko je bil pahnjen v sivo cono pravno-nepravnega položaja. Brez pravno priznanega statusa obstoja in brez pravic, ki izvirajo iz tega, kot je dovoljenje za delo, je bila edina opora za Noora neformalni krog prijateljev in znancev.
Na pristojnem upravnemu organu je za Noora v postopku pridobivanja dovoljenja za bivanja zaradi združevanja z družino, a je kljub temu v postopku deportacije. Sedaj je oddal vlogo za ponovno presojo upravičenosti do mednarodne zaščite tako na podlagi slabega zdravstvenega stanja prosilca - ki jo je ministrstvo že zavrnilo - kot na podlagi spremenjenih razmer. Kot je na tiskovni konferenci pojasnila Zana Caroline Fabjan Blažič iz Delovne skupine za azil, Noor, ki…
Poleg družinskega življenja in prijateljskih vezi je Novo mesto za Noorullaha pomenilo tudi vključevanje v lokalno skupnost. Začel se je učiti jezika, postal prostovoljec in za someščane večkrat kuhal, pove Maja Žunič Fabijančič sodelavka Društva za razvijanje prostovoljstva in občinska svetnica iz skupine Solidarnost.
Edini stik, ki ga je imel z državnimi institucijami, je bilo obvezno javljanje na policijsko postajo Novo mesto. Da se je moral vsak teden med sedmo uro zjutraj in tretjo uro popoldan Noorullah obvezno javljati na dotični policijski postaji, so nam potrdili tudi na policiji. Prav tako so nam v pisnem odgovoru pojasnili, da je glede na obstoječe podatke v Sloveniji trenutno izdanih pet odločb o dovolitvi za zadrževanje za skupno dvanajst oseb, a da ne razpolagajo s podatki, koliko migrantov mora tako kot Noor javljati svojo prisotnost na bližnjo policijsko postajo. Noor namreč ni uspel pridobiti dovoljenja za zadrževanje, ki bi ga moral obnavljati vsaj enkrat na šest mesecev. Ukrep iz 73. člena Zakona o tujcih pojasni Urša Regvar iz Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij.
Pove še, zakaj je izdaja dovoljenja za zadrževanje najboljša rešitev za tujca, ki čaka na odstranitev iz države.
Namesto 73. člena Zakona o tujcih se je Noor moral javljati na podlagi 81. člena. Kot so nam sporočili iz policije, je namen tega ukrepa da, citiramo: “se nadomesti obvezno nastanitev tujca v centru, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev tujca iz države,” konec navedka. Pogostost javljanja ni določena z nobenim zakonom ali pravilnikom, temveč se, zopet citiramo: “določi na podlagi vestne in skrbne presoje individualnih okoliščin posameznega primera, pri čemer se zasleduje cilj, da tak ukrep doseže svoj namen s čim manjšim poseganjem v človekove pravice in svoboščine.” "Vestna in skrbna presoja" je pri Nooru hotela, da se javlja vsak teden.
Ukrep javljanja na policijski postaji predstavlja alternativo namestitvi v Centru za tujce. Namestitev v centru lahko traja največ eno leto. Poleg tega mora policija preverjati, ali še obstaja verjetnost, da bo tujec v kratkem času odstranjen iz države. V nasprotnem primeru ga morajo spustiti. Regvar razloži, da se tujca v center lahko zapre le v skrajnem primeru.
Skladno z mednarodnim in evropskim pravom lahko države tujce odstranijo le v države, v katerih njihova varnost ni ogrožena. Pri tem so državni organi dolžni upoštevati tako položaj v državi, kamor želijo tujca deportirati, kot njihove osebne okoliščine. Noorullah prihaja iz province Lagman v Afganistanu. Iz zadnjega dostopnega poročila Evropskega azilnega podpornega urada izhaja, da je v tej relativno mirni provinci mogoče opaziti porast aktivnosti Talibanov in borcev Islamske države. Poročilo generalnega sekretarja Združenih narodov pa Lagman na primer označuje za, citiramo, trdnjavo Islamske države v Afganistanu.
Omeniti je treba tudi, da je Noor v Sloveniji podal vlogo dovoljenja za bivanje zaradi združevanja z družino. Dokler postopek ni pravnomočno končan, se ga zato iz Slovenije ne sme odstraniti. Tako za zaključek današnjega OFFsajda Regvar.
Dodaj komentar
Komentiraj