Neuvrščeni, a združeni proti imperializmu
V soboto sta venezuelski predsednik Nicolás Maduro in iranski predsednik Ibrahim Raisi v palači Sadabad na severu Teherana podpisala dvajsetletni dogovor o sodelovanju na področju energetike, financ in turizma. Podpis dogovora je plod večletnih prizadevanj obeh neuvrščenih držav pod ameriško gospodarsko blokado, da si ob pomanjkanju surovin na svetovnih trgih zagotovita boljši položaj. Gospodarsko sodelovanje med državama v sektorju naftne industrije sicer intezivno poteka že od leta 2017, ko so ZDA po ponovni zmagi Madurove Združene socialistične stranke Venezuele oziroma PSUV uvedle embargo na izvoz venezuelske surove nafte. Ta je predvideval izvoz surove nafte v Iran, njeno predelavo v pogonska goriva in uvoz slednjih nazaj v Venezuelo. Situacijo pojasni Paul Dobson, neodvisni venezuelski novinar.
Maja letos je iranska državna družba NIORDC podpisala pogodbo v vrednosti približno 110 milijonov evrov za popravilo manjše venezuelske rafinerije s kapaciteto proizvodnje 146 milijonov litrskih sodčkov na dan. Sporazum so podpisali po obisku naftnega ministra za nafto Džavada Owdžija v Venezueli. Maduro in Raisi sta se po podpisu sporazuma udeležila slovesnosti ob uspešni dostavi nafte v Venezuelo, potem ko je v državo priplul drugi od štirih tankerjev s kapaciteto 800.000 sodčkov ali okoli 45 tisoč ton. Nafto je Venezuela naročila pri iranskem podjetju Sadra, ki je zaradi povezav z iransko revolucionarno gardo na seznamu ameriških sankcij. Posebna točka podpisanega sporazuma je namreč prav dolgotrajno sodelovanje v ponovnem zagonu venezuelskih rafinerij, ki jih je poleg embarga na uvoz petrokemičnih surovin za predelavo surove nafte iz leta 2020 najbolj prizadela emigracija izobraženega srednjega sloja.
Na drugi strani si želi Iran s krepitvijo obrambnega povezovanja preko Venezuele zavarovati svoj strateški položaj nasproti ZDA. Venezuela je bila na drugi strani v svoji zunanji politiki Iranu tradicionalno vedno naklonjena, meni Jason Brodsky iz ameriške nevladne organizacije Združeni proti jedrskemu Iranu.
Tovrstni venezuelski varnostni dogovor je tako veliko bolj podoben obrambnemu sodelovanju, ki ga ima država s svojo rusko zaveznico, meni Dobson.
Od 18. julija dalje bodo med Caracasom in Teheranom stekli tudi neposredni leti, ki naj bi po besedah iranskega predsednika spodbudili ne zgolj krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov, temveč tudi zbliževanje obeh narodov. Iransko sodelovanje z afriškimi in latinoameriškimi državami moramo razumeti tudi kot previdno odmikanje od siceršnje zaveznice Rusije, ki je Iran že večkrat pustila na cedilu.
Venezuela pa si po delni sprostitvi ameriške blokade v sredini maja letos, ki za tuja podjetja, ki poslujejo z venezuelskimi, ne predvideva več sekundarnih sankcij, torej blokade njihovih tekočih računov, prizadeva za povečanje tujih investicij v državi.
Te si želi okrepiti tudi na račun drugih držav Bližnjega vzhoda. Maduro je namreč prejšnji teden poleg Irana obiskal še Alžirijo in Turčijo, kjer je sklenil trgovinske sporazume o povečanju tujih investicij v Venezueli.
Ob tem bo morala Madurova vladajoča stranka spretno krmariti med Vzhodom in Zahodom, ki bi znal preveč odločna antiimperialistična stališča hitro kaznovati s ponovno zaostritvijo ekonomske blokade.
Venezuela se namreč po desetletjih slabe ekonomske situacije prav zdaj počasi izvija iz okovov hiperinflacije in gospodarske stagnacije.
Le nadaljevanje tega trenda lahko PSUV ohrani na oblasti, Offsajd zaključuje Dobson.
Vir fotografije: ruptly.tv
Dodaj komentar
Komentiraj