Čavizem na brezpotju
V Venezueli so se prvič po petih letih zopet odvile parlamentarne volitve, na katerih je pri 30-odstotni udeležbi slabih 70 odstotkov glasov dobil blok Veliki patriotski pol pod vodstvom vladajoče stranke Združena socialistična stranka Venezuele oziroma PSUV. Sledila je neoliberalna opozicija z 28 odstotki glasov, pri čemer pa je velik del opozicije na pozive samooklicanega kvazipredsednika Juana Guaidoja volitve bojkotiral. Tri odstotke glasov je dobil blok Ljudska revolucionarna alternativa pod vodstvom Komunistične partije Venezuele, ki je pred volitvami požel veliko pozornosti v javnosti. Prvič v zgodovini čavizma se je namreč zgodilo, da leve stranke in organizacije niso kandidirale pod skupno listo s stranko PSUV.
Po parlamentarnih volitvah je predsednik Nicolas Maduro napovedal razpustitev Narodne ustavodajne skupščine, ki je zadnja tri leta izvajala zakonodajno vejo oblasti, medtem ko parlament ni deloval. Spomnimo, da je decembra 2015 večino v parlamentu dobila opozicija, ki je začela blokirati vsakršno pobudo vlade, medtem pa je ustavno sodišče v rokah čavistov blokiralo njene zakonodajne predloge. Ti so bili namreč namenjeni izključno njeni legitimaciji in provokaciji čavistov. V tem je včasih šla celo tako daleč, da je predlagala amnestijo za izvajalce državnega udara iz leta 2002, predlog, ki ga je sodišče seveda blokiralo.
Spomladi leta 2017 je opozicija sprožila val nasilnih protestov, metala molotovke v bolnišnice, ki jih je zgradila čavistična oblast, in na ulicah pri živem telesu zažigala čaviste. Da bi končal nasilje in politični krč, ki se je vzpostavil z opozicijskim prevzemom parlamenta, je Maduro slednjega razpustil in sklical volitve v ustavodajno skupščino. H kandidaturi vanjo je povabil tako opozicijske stranke kot čavistične grassroots organizacije. Medtem ko so prve volitve bojkotirale, so se druge množično mobilizirale, rezultati volitev pa so bili jasen pokazatelj nepriljubljenosti opozicije med množicami. Res so se s formiranjem ustavodajne skupščine končali takratni nasilni protesti, a do obljubljene splošne debate o nadaljnji poti čavističnega projekta ni prišlo, prav tako pa skupščina ni pripravila nobenega predloga nove ustave. Je pa le mesec dni pred volitvami sprejela protiblokadni zakon, namenjen lajšanju posledic ameriških sankcij, ki so se od leta 2017 še zaostrile. Zakon, katerega namen je tujemu kapitalu omogočiti investiranje v državo kljub sankcijam, je znotraj čavističnega gibanja sprožil kontroverzo tako z ekonomskega kot legalističnega vidika.
V tokratni Južni hemisferi komentiramo nedavne volitve, razčlenjujemo frakcijske boje znotraj čavističnega gibanja ter pot ali raje brezpotje, ki jo je čavistični projekt ubral s protiblokadnim zakonom. Pogovarjamo se s Federicom Fuentesom, novinarjem in aktivistom ter avtorjem knjige Je soupravljanje revolucija? Vprašali smo ga, kako komentira rezultate volitev.
Nedvomna zmaga PSUV torej še ne pomeni, da je volilni rezultat bistveno spremenil politično moč vladajoče stranke. Ta je namreč že do sedaj obvladovala ustavodajno skupščino, ki je opravljala naloge parlamenta. Tretji vidik volitev, ki ga izpostavi Fuentes, pa predstavlja izrazito nizka volilna udeležba, ki je komaj dosegla 30 odstotkov.
Novost letošnjih volitev je bila, da leve organizacije in stranke niso kandidirale v istem bloku kot PSUV. Fuentes pove, da se je Ljudska revolucionarna alternativa oziroma APR, formirala kot odgovor na vse izrazitejše konservativne tokove znotraj PSUV.
Ljudska revolucionarna alternativa je sicer zbudila veliko pozornosti javnosti, a je na volitvah dosegla zgolj tri odstotke. Del razlage za njihov neuspeh predstavlja aktiven napor PSUV, da bi njihovo kandidaturo zatrl. Tako je bil ustanovitelj APR Rafael Uzcategui pridržan in obtožen sodelovanja pri organizirani prostituciji. Ker se je obtožba izkazala za neutemeljeno, je bil kmalu izpuščen na prostost. Prav tako je bila dvakrat samovoljno pridržana kandidatka na APR-listi Isabel Granado, 23-letna voditeljica kmečkega upora na ranču El Trompillo. S kmečkim organiziranjem si je pod Chavezom okoli tisoč družin uspelo prilastiti zemljiške pravice na ranču, pod Madurom pa so jim bile zopet odvzete. Granado je, ko so jo izpustili iz pripora, svojo kandidaturo nadaljevala v skrivanju. Nekateri drugi kandidati APR so pred volitvami izgubili službe. V vodenje številnih strank in organizacij, ki so se pridružile APR, denimo stranke Domovina za vse, se je pred volitvami vmešalo vrhovno sodišče in v nekaterih primerih doseglo rošado vodstva. Prav tako državna televizija predstavnikov liste ni povabila na predvolilno debato med PSUV in opozicijo. Kljub vsemu naštetemu pa Fuentes meni, da vladni pritiski niso glavni razlog za neuspeh levega čavističnega bloka.
Glavni razlog za neuspeh APR je po Fuentesu torej vprašanje reševanja ekonomske situacije v luči ameriških sankcij, ki ga lista ni uspešno naslovila. Zaradi ameriških sankcij je venezuelska proizvodnja opešana, mednarodna trgovina pa skoraj povsem blokirana. Prav tako je zamrznjeno venezuelsko premoženje v Združenih državah Amerike in Združenem kraljestvu. Venezuelsko zlato so ameriške oblasti denimo samovoljno prenesle na račun nelegalne Narodne skupščine pod vodstvom Guaidoja.
Da bi izboljšala ekonomsko situacijo v državi, je ustavodajna skupščina sprejela tako imenovani protiblokadni zakon, namenjen predvsem omogočanju tujih kapitalskih investicij v državo. Te so zaradi sankcij praktično neobstoječe. Glavne točke zakona tako predvidevajo popolno tajnost dogovorov med vlado in zasebnimi podjetji, da se te zavaruje pred morebitnimi posledicami sankcij, ter možnosti privatizacije državnih podjetij. Predstavi Fuentes:
Po eni strani na zakon letijo očitki, da nekateri njegovi členi niso v skladu z ustavo, predvsem tisti, ki ukinjajo nadzor parlamenta nad vladnimi dogovori s podjetji. Fuentes razloži, da so številni členi zakona formulirani z mislijo na morebitno volilno zmago opozicije.
Po drugi strani pa se očitki nanašajo na ekonomski vidik zakona. S stališča čavističnega projekta, ki temelji na nacionalizaciji ključnih gospodarskih sektorjev, je namreč takšno dogovarjanje s kapitalisti samo na sebi kontroverzno. Vendar temu vidiku zakona večina čavistov ni a priori nasprotovala, razloži Fuentes.
Večji problem čavistom predstavlja pomanjkanje kakršne koli ideje, kako bi ponovno oživeli ekonomsko in politično participacijo delavstva in kmetstva, ki je predstavljala srčiko čavističnega gibanja in omogočala njegovo preživetje vse od poskusa državnega udara leta 2002, preko nasilnih opozicijskih protestov, do samooklicanega kvazipredsedovanja Juana Guaidoja. Komentira Fuentes:
Vendar postopen zaton politične mobilizacije čavističnega ljudstva in idejno brezpotje ekonomskega razvoja, ki vlado sili v pogajanja s kapitalisti, nista nekaj novega. V kontekstu ekonomskega krča so konservativni glasovi znotraj čavizma postajali vse glasnejši. Fuentes začetke uveljavljanja logike protiblokadnega zakona vidi že v obdobju neposredno po Chavezovi smrti leta 2013.
S takšnim razvojem je mogoče reči, da sankcije sicer niso uspele Madura vreči z oblasti, kar je njihov izrecni namen, so pa ga prisilile v sprejemanje politik, ki ne odražajo več čavističnega projekta.
Kot rečeno, PSUV kljub nedvomni, še vedno visoki podpori izgublja bazo politiziranih in mobiliziranih širokih ljudskih množic, inherentnih čavističnemu projektu.
PSUV je tako vse bolj postajala le platforma za parlamentarno politiko in kadriranje.
Takšno množično politično diskusijo med ljudstvom je Maduro v resnici skušal zagnati. Ideja volitev v ustavodajno skupščino leta 2017 je bila, da bi se ob njih ponovno mobilizirale grassroots čavistične organizacije. V resnici je bila volilna udeležba v ustavodajno skupščino velika, pričakovanja o ponovni politizaciji ljudstva prav tako. Še posebej, če upoštevamo večmesečne nasilne proteste, ki jih je izvajala opozicija.
Madurova ideja je torej bila, da bi skupščina nudila platformo za temeljit množičen premislek o nadaljnji poti čavizma, kar pa se ni zgodilo.
Po vsem povedanem se zopet ozrimo na nedavne parlamentarne volitve. Kljub nedvomni zmagi PSUV in nevprašljivi množični podpori Madura nasproti neoliberalni poziciji pa je vprašanje, kaj rezultati volitev pomenijo za celoten čavističen projekt. Fuentes današnjo Južno hemisfero zaključuje brez večjega optimizma.
Dodaj komentar
Komentiraj