Pred dvema tednoma je državni zbor z 68-imi glasovi za in dvema proti sprejel zakon o zagotavljanju investicij v slovensko zdravstvo med letoma 2021 in 2031. Zakon predvideva okoli dve milijardi investicij v univerzitetna klinična centra, izgradnjo infrastrukture na primarni ravni zdravstvene oskrbe in zagotavljanje povečanja vpisa na medicinski in zdravstvene fakultete. Glede na to, da je proračun ministrstva za zdravje leta 2019, pred epidemijo covida-19, znašal nekaj manj kot 200 milijonov evrov, je jasno da gre za vsoto, ki bo transformirala slovenski zdravstveni sistem. 

Že v naslednjih dveh letih bo za razvoj infrastrukture v zdravstvu namenjenih skupno 400 milijonov. Naložbe so namenjene vsem trem ravnem zdravstvenega sistema: za oba univerzitetna klinična centra, ljubljanskega in mariborskega, bo namenjenih dobrih 760 milijonov, za splošne in negovalne bolnišnice bo namenjenih dobrih 250 milijonov, zdravstvu na primarni ravni oz. zdravstvenim domovom pa se obeta 200 milijonov. Toliko bodo dobile tudi izobraževalne ustanove s področja medicine, dentalne medicine in farmacije. 

Rdeča nit teh investicij sta predvsem povečevanje kapacitet, tako bolnišničnih kot tudi izobraževalnih, ter modernizacija infrastrukture in opreme.

Pri vsem tem vlaganju denarja v izboljšanje storitev pa se je treba vprašati, ali se zares rešujejo najbolj pereči problemi v zdravstvenem sistemu in kateri to sploh so. Potrebe v zdravstvu – in to ne samo finančne – natančneje predstavi nekdanji minister za zdravje Dušan Keber.

Izjava

Kako dobro in v kolikšni meri odpravlja omenjene primanjkljaje golo metanje denarja v gradnjo infrastrukture in širjenje kapacitet, pove Keber. 

Izjava

Ena izmed večjih težav je gotovo dostop do osebnega zdravnika, tako v urbanih kot tudi v ruralnih okoljih. Nekateri, tudi poslanci, menijo, da bi se ta težava najlažje rešila s povečanjem vpisa na fakultete. Tako je Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani že letos prejela poziv, naj poveča število pisnih mest. Ker tega sprva ni storila, vlada spomladi celo več tednov ni želela dati soglasja k razpisu za vpis v visokošolske zavode za letošnje študijsko leto. V Ljubljani se je število mest s 165 povečalo na 205, v Mariboru pa s 96 na 106. Kako to vpliva na študente in študijski proces, pove dekan Igor Švab. 

Izjava

Keber pa meni, da pravi razlog za pomanjkanje zdravnikov, predvsem osebnih, ni le v številu diplomantov medicine, pač pa v statusu, ki ga ima v družbi poklic družinskega zdravnika. Razlog naj bi torej bile prenizke plače in predolg delovni čas. Več o reševanju problema dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva s povečevanjem vpisa pove Keber. 

Izjava

Kadrovanje v medicini in razpisovanje specializantskih mest sta v luči revizijskega poročila računskega sodišča o učinkovitosti vstopa zdravnikov na trg dela med letoma 2008 in 2019 še posebej vprašljiva. Sodišče namreč poroča, da niti ministrstvo za zdravje niti Zdravniška zbornica Slovenije ni imela pregleda nad resničnim številom delovnih ur, ki jih je opravil posamezni zdravnik, niti nimata navedeni ustanovi pregleda nad realnimi potrebami po določeni specializaciji in nad razlogi za manjše število prijav na določeno delovno mesto. Tako naj bi se specializantska mesta in vrste specializacije določale popolnoma arbitrarno. Zdravniška zbornica se s tem seveda ne strinja in opozarja, da se delovne razmere v družinski medicini iz leta v leto slabšajo ter da zbornica ne more vplivati na interese potencialnih specializantov. Sicer se število zdravnikov povečuje. Število vseh zdravnikov, zaposlenih v mreži javne zdravstvene službe, je leta 2019 v primerjavi z letom 2008 naraslo za skoraj 32 odstotkov, medtem ko je število vseh zdravnikov, zaposlenih v mreži zasebne zdravstvene službe, naraslo za skoraj 132 odstotkov. V tem času se je število starejših od 65 let povečalo za petino, število prebivalcev pa je ostalo praktično enako. Keber pri tem opozarja tudi na določene partikularne interese zbornice. 

Izjava

Krivde ne pripisuje samo zbornici in sistemu zbiranja podatkov, temveč tudi drugi udeleženi strani – politiki. 

Izjava

Pomanjkanje opravljenih delovnih ur v javnem zdravstvu se rešuje s tako imenovanim delom v popoldanskem času, pri čemer zdravniki igrajo dvojno igro – ukvarjajo se z zasebno dejavnostjo, hkrati pa so »prisesani« na državni proračun. Keber problematizira fenomen »dvoživk«.

Izjava

Kaj je torej pravi odgovor na vedno večjo krizo javnega zdravstva? Keber meni, da je treba najprej vedeti, ali želimo javno zdravstvo sploh ohraniti. Drugič, treba je popolnoma ločiti javno in zasebno zdravstvo, da lahko vsako od njiju najde svoj prostor v oskrbi pacientov in se pri tem razvija, kar je zdaj zaradi delitve interesov nemogoče. In tretjič, zdravnikom, ki želijo delati več, je treba to omogočiti v javnozdravstvenem sistemu. 

Investicije, kot jih je sprejel parlament, so same po sebi sicer dobrodošle – denarja ni nikoli preveč – a bo vsaj del denarja šel v roke zasebnikov, hkrati pa naložbe niso usmerjene v težave, ki jih kot najbolj pereče identificirajo pacienti sami.