Oče Bog, mati stranka
“Koronavirus preizkuša našo vero in zaupanje, zdi se, kot da v teh temnih časih človeštvo kliče Boga.”
S temi besedami je državljankam in državljanom voščil predsednik vlade Janez Janša ob veliki noči, prazniku veselja in upanja, kot ga je sam poimenoval. Med prazniki pa je Slovenska demokratska stranka upanje in veselje mimoidočim začela deliti tudi z novimi jumbo panoji. Medtem ko naj bi država z vseh strani zbirala denarna sredstva za pomoč državljanom, se je stranka SDS odločila, da bo krizno situacijo dodatno izkoristila za nekaj, na videz ne ravno ugodne, politične reklame. Po vsej Sloveniji so se tako v minulih dneh pojavili modro-rumeni plakati, s katerimi se stranka v slogu reklame za čokoladice Merci med drugim zahvaljuje zdravstvenim delavcem, vojski, policistom in gasilcem. Z drugimi plakati nas pozivajo, naj bomo odgovorni do sebe in drugih, naj uporabljamo zaščitne maske in seveda naj ostanemo doma.
Na panoje z velikimi črkami SDS smo sicer že navajeni, redno smo jih lahko videvali po državi, tudi v času, ko ni bilo predvolilne kampanje. Pred nekaj meseci so tako - v odsotnosti volitev - zagnali svojo kampanjo za ponovno uvedbo služenja vojaškega roka, javni prostor pa so občasno še malo zasmetili s paranoičnimi napovedmi prihodov in prehodov migrantov. Očitno je, da je SDS ena redkih, ali verjetno kar edina stranka, ki ima kapital in voljo za oglaševanje izven časovnih okvirov predvolilnih ali predreferendumskih kampanj.
Tokrat je situacija nekoliko drugačna, glede na to, da je SDS največja koalicijska stranka. Zdi se namreč, da s temi panoji SDS državljanov ne nagovarja zgolj v svojem imenu, ampak tudi v imenu države. O vedno pogostejšem prepletanju države in vladajoče stranke Marko Milosavljević, profesor katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede.
Milosavljević izpostavi dodaten primer, pri katerem je to brisanje meja prišlo do izraza.
Delovanje političnih strank v času volilne kampanje ureja Zakon o volilni in referendumski kampanji, vendar omejitve v tem zakonu veljajo le za čas kampanje, sicer pa ne, če ni posebej drugače določeno. V vseh drugih primerih so določila, ki se jih morajo držati stranke, zapisana v Zakonu o političnih strankah, v katerm pa plakatiranje ni regulirano. Tovrstne reklame se večinoma pojavljajo med volilnimi kampanjami in takrat je nadzor nad financiranjem in nasploh nad postopanjem strank večji.
Samo Bardutzky, docent na ljubljanski pravni fakulteti, je v pisnem odgovoru opozoril, da je tovrstna komunikacija političnih strank z volilnim telesom v Zakonu o političnih strankah vendarle omejena posredno, in sicer prek omejitev financiranja. Citiramo: “Tako prispevki fizičnih in pravnih oseb kot tudi dohodki od premoženja strank so omejeni navzgor, tako ali drugače. Fiksirana je tudi dotacija od države. Pod predpostavko, da stranka spoštuje vse te omejitve, mora po moji oceni biti sposobna dokaj spretno in racionalno razpolagati s sredstvi in ni tako enostavno financirati tudi intenzivnih plakatnih kampanj izven volilne kampanje. Ampak nenazadnje mora tudi politična stranka uživati interno svobodo, da se znotraj zakonskih okvirjev odloči, kako bo porabljala svoja sredstva - to je pa izraz tudi ustavne pravice do svobode združevanja.” Konec citata.
Reguliranje tega področja je problematično predvsem zaradi ustavne pravice do svobode izražanja. Bardutzky pojasni, da gre, citiramo: “brez dvoma za pravico, na katero se lahko sklicujejo tudi pravne osebe, in med njimi so tudi politične stranke.” Konec citata. Posegi v to pravico so možni in tudi obstaja veliko število takšnih posegov, na primer v okviru Zakona o volilni in referendumski kampanji, vendar morajo po Bardutzkyjevem prepričanju prestati ustavnopravne teste, s čimer ustava omejuje zakonodajalca pri poseganju v naše pravice.
Na nezadostno urejeno zakonodajo, s katero bi se lahko zagotovila večja transparentnost delovanja strank, je večkrat že opozarjala nevladna organizacija Transparency International Slovenia. Vodja projektov in raziskovalec Sebastijan Peterka, za kaj natančno se zavzemajo:
Bardutzky glede prevelikega omejevanja političnih strank poudarja, da, citiramo: “čeprav v Sloveniji javnost praviloma izrazito sumničavo gleda na politične stranke, jim očita "partitokracijo", kar je povezano predvsem s klientelističnim kadrovanjem in podeljevanjem javnih naročil, pa ustavni pravniki praviloma na politične stranke gledamo kot na nepogrešljiv element liberalne, ustavne demokracije. Lepo je to zajeto v določbi nemške ustave, po kateri politične stranke sodelujejo pri demokratičnem oblikovanju politične volje državljanov. V naši ustavi sorodne definicije ni, smo pa to prepisali v Zakon o političnih strankah. S tega vidika bi se mi zdelo pretirano omejevanje možnosti političnih strank, da preko medijev, ali plakatov državljane seznanjajo s svojimi stališči, napačno z vidika 39. člena Ustave.” Konec citata.
Vsekakor med strankami prihaja do velikih razlik, kar se tiče finančne moči. Vse stranke si celoletnega promoviranja ne morejo privoščiti. Kateri so dejavniki, ki te razlike ustvarjajo, pojasni Peterka:
Kljub vsemu povedanemu Milosavljević meni, da nekateri vidiki nedavnega oglaševanja stranke SDS niso povsem jasni.
V pristopu, ki so ga ubrali pri SDS, Milosavljević prepozna znan oglaševalski pristop, pri čemer gre ob podobah zdravnikov, gasilcev in drugih, ki odločilno pomagajo, predvsem za apeliranje na čustva ljudi.
Nova kampanja SDS bi bila morda nekoliko bolj avtetična, če bi stranka zares poskrbela za višje plače vseh, ki so v tokratni krizi odločilnega pomena. Do takrat pa: “Bog varuj Slovenijo ...” pred jumbo plakati!
Dodaj komentar
Komentiraj