Od Gvajane do nebes
Slovenija v zemeljskih orbitah nima svojih satelitov. Ne še. Danes malo pred četrto jutranjo uro po našem času bi morala z vesoljske postaje v Francoski Gvajani vzleteti raketa Vega. Na njej je nameščenih 53 satelitov, dva od njih sta slovenska, imenovana Trisat in Nemo HD. Trikrat so izstrelitev rakete že prestavili, tokrat zaradi neprimernih vremenskih razmer oziroma višinskih vetrov. Čeprav se Slovenija za zdaj ne more pohvaliti s kolonizacijo vesolja, je le še vprašanje časa, kdaj se bo lahko.
Do takrat se Slovenija poslužuje kolonialnih ozemelj francoskega imperija. Izstrelišče za tokratni podvig, kot tudi za vse izstrelitve Evropske vesoljske agencije, je Gvajanski vesoljski center v Kourouju. Francoska Gvajana je departma Francije, tako da je formalno tudi del Evropske unije. A njeni prebivalci darove Unije izkušajo samo na papirju, še najbolj v smislu, da lahko študirajo in živijo v tako imenovani metropolitanski Franciji, kakor se označuje tista Francija na evropski celini. Vsa ostala ozemlja so - ne glede na poimenovanje - zgolj kolonije. Govori Miranda Spieler z Ameriške univerze v Parizu.
Evropski vesoljski center je bil ustanovljen leta 1964, Evropska vesoljska agencija pa ga je pričela koristiti enajst let pozneje. Globalna lokacija centra je izjemno ustrezna, saj se nahaja nedaleč od ekvatorja, znotraj departmaja pa je bil zgrajen na odročnem ozemlju, kar priča o tem, da nikoli ni bil mišljen kot projekt, ki bi izboljšal standard življenja tamkajšnjih ljudi.
Po mnenju Mihe Turšiča, soustanovitelja Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, je v primeru izstreljevanja satelitov v zemeljsko orbito od starega kolonializma pomembnejše vprašanje kolonizacije vesolja.
Slovenski dotik vesolja lahko razumemo kot pomemben za doseganje okoljske suverenosti. Če so včasih za to bile pomembne naprave, instalirane na morju in na kopnem, se danes te ne morejo primerjati z vesoljskimi.
Satelit Trisat je pod sponzorstvom Evropske vesoljske agencije nastal v sodelovanju mariborske Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko ter podjetja Skylabs. Namenjen naj bi bil predvsem izobraževanju. S posnetki tega nanosatelita si razvijalci obetajo napredek na področjih spremljanja onesnaženosti površine morij z naftnimi madeži ali plastiko, določanja žarišč velikih požarov in zaznavanja vulkanskega prahu v višjih plasteh atmosfere za potrebe letalske industrije. Več pove Iztok Kramberger z omenjene fakultete.
S satelitom Nemo HD bo možno Zemljo opazovati interaktivno. V realnem času bodo lahko njegovi upravljalci hkrati prejemali sliko s satelita in ga vodili z obračanjem okoli njegovih osi. Poleg tega bo lahko opravljal vse klasične naloge daljinskega opazovanja mest, kmetijskih in gozdnih površin ter invazivnih rastlinskih vrst. Nemo HD bo dopolnjeval evropski sistem Copernicus in zagotavljal lastni vir podatkov za potrebe kmetijstva, gozdarstva, urbanizma, transporta in ekologije v Sloveniji in drugih državah s podobnimi potrebami. Kot nam je povedal Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje, je satelit primarno namenjen raziskovalnim nalogam in tehnološkim demonstracijam, tako da trženje zbranih podatkov v finančnem načrtu ni predvideno. Center je satelit razvil v sodelovanju z Inštitutom za vesoljske vede Univerze v Torontu.
V zemeljskih orbitah je okrog 5000 satelitov. Janez Kos s Fakultete za matematiko in fiziko razloži, da problem ni v sami količini satelitov, temveč v njihovem upravljanju.
Sateliti so, četudi naj bi bili namenjeni raziskovanju, neposreden poseg v ekosistem. Turšič razlaga, da je velika večina satelitov namenjena komercialni, ne pa znanstveni uporabi.
Glede na stališče Krambergerja pa je problem poseganja v okolje vse manjši tudi z manjšanjem satelitov samih, torej z razvojem tehnologije.
Dodaj komentar
Komentiraj