Palestinska življenja matter
Protesti proti sistemskemu rasizmu so se razselili po vsem svetu, med drugim tudi v Izrael. V Tel Avivu pred ameriško ambasado so se, sicer v majhnem številu, prejšnji teden v torek zbrali protestniki s popularnimi vzkliki - o tem, kako je potrebna pravica za vse, brez katere ni miru. Solidarnostni protestniki v prestolnici države so ob tem ignorirali očitno ironijo boja za pravice manjšine v ZDA, medtem ko v Palestini že več desetletij ni ne miru, še manj pa pravice.
Ta vikend je nekaj tisoč protestnikov v Tel Avivu le opozorilo na nedopustnost namer izraelske vlade, ki je napovedala priključitev izraelskih naselbin na palestinskem Zahodnem bregu. Proteste so organizirale nevladne organizacije, ki se borijo za pravice Palestincev, in skupine z levega političnega spektra. Ameriški slogan “Black Lives Matter” so nadomestili s “Palestinian Lives Matter”. Poleg napovedane priključitve palestinskih ozemelj je protestnike, katerih mnenje je v Izraelu izrazito manjšinsko, na ulice spodbudil umor Ijada Halaka. Halaka je pred enim tednom ustrelila izraelska policija, sumili so namreč, da je imel avtistični moški v rokah pištolo. O brutalnosti izraelske policije na palestinskih ozemljih, ki se lahko primerja s tisto v Ameriki, in o vzrokih za proteste govori George Zeidan, soustanovitelj nevladne organizacije Right to Movement Palestine.
Zeidan, sicer Palestinec, ob tem poudari, da se večina Izraelcev s protestniki ne strinja. Za priključitev nelegalnih izraelskih naselbin na Zahodnem bregu navijajo že dolgo; to je točka, s katero si je novi stari izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu nabiral podporo volivcev na vseh treh volitvah lani in letos.
Relativni zmagovalec letošnjih predčasnih volitev je bil sicer spet predsednik stranke Modro in belo, sicer pa nekdanji poveljnik izraelske vojske Beni Ganc, ki mu tudi v tretje ni uspelo sestaviti vladnega kabineta. Zato se je odločil, kljub nestrinjanju večine svojega bolj liberalnega dela volilnega telesa, da skupaj z nepriljubljenim Netanjahujem oblikuje vlado narodne enotnosti. S tem je dokončno razbil svoje Modro-belo zavezništvo in tudi izgubil vsakršno pogajalsko moč.
Njun sporazum je med drugim vseboval načrt, s katerim bi si Izrael priključil okupirano palestinsko ozemlje. Ganc in Netanjahu sta svoje namere, ki jih je z januarskim “mirovnim načrtom”, ki to ni, odobrila administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa, potrdila na začetku aprila. Predlog morajo sicer najprej potrditi vladni kabinet in ministrstvi za zunanje zadeve in obrambo, nato pa mora biti še večinsko podprt v izraelskem knesetu.
Vlada narodne enotnosti s priključitvijo hiti predvsem zaradi podpore, ki jo imajo pri aktualni ameriški vladi. Če Trump novembra mandat izgubi, se lahko razmerja podpore nekoliko spremenijo. Natančneje zadevo razjasni Primož Šterbenc, profesor z Univerze na Primorskem.
Veliki zaveznik Trump s podpiranjem izraelskih teženj v regiji skrbi predvsem za svojo ponovno izvolitev.
Nelegalno omrežje izraelskih naselbin, cest in druge infrastrukture na palestinskem ozemlju se je gradilo že dolga leta.
Izrael ima nad določenimi ozemlji že zdaj skoraj popoln nadzor. Kaj aneksija torej sploh pomeni?
Šterbenc izpostavi, da na ozemljih, ki jih nameravajo priključiti, sicer bogatih z vodnimi viri, ni veliko Palestincev. Izrael namreč sledi formuli, po kateri se priključuje čim več ozemlja in čim manj palestinskega prebivalstva. Vprašanje, ali bodo Palestinci na priključenih ozemljih dobili izraelsko državljanstvo, tako ni bistveno. Mogoče je domnevati, da bo Izrael dal državljanstvo tistim redkim Palestincem, ki živijo v Vzhodnem Jeruzalemu, ostalim pa ne.
Eno izmed vprašanj je tudi, ali bo med aneksiranimi ozemlji tudi dolina reke Jordan.
Palestinska vlada pod vodstvom Fataha že dolgo deluje kot podaljšana roka izraelskih interesov, pri čemer - tudi zaradi pritiska mednarodne skupnosti - dostop do odločevalskih funkcij onemogočajo Hamasu, ki upravlja s palestinsko enklavo v Gazi.
Toliko o opevani rešitvi dveh držav.
Dodaj komentar
Komentiraj