Premier na vzhajajočem soncu
V zadnjem desetletju je podobo japonske politike v zahodnih medijih predstavljal Šinzo Abe. Ko je pred dobrima dvema tednoma, 28. avgusta, nagovoril državljane in se jim opravičil, da zaradi slabega zdravja ne bo mogel zaključiti svojega mandata in odstopa z mesta predsednika vlade, se je končalo poglavje japonske politične zgodovine, v kateri bo Abe ostal zapisan kot premier z najdaljšim staležem v japonski zgodovini. Vodil je štiri vlade, prvo med letoma 2006 in 2007, ko je prav tako odstopil zaradi bolezni, ostale tri od leta 2012 dalje.
Za naslednika Abeja na položaju predsednika Liberalnodemokratske stranke, poznane pod kratico LDP, je bil včeraj na kongresu s prepričljivo večino izvoljen Jošihide Suga. Izmed 534 glasov, ki so jih v izogib dolgotrajnim internim volilnim postopkom lahko oddali poslanci parlamenta in po trije predstavniki vsake od 47 prefaktur, jih je prejel 377, njegova protikandidata, Fumio Kišida, nekdanji zunanji minister, in Šigeru Išiba, nekdanji obrambni minister, pa sta jih prejela 89 oziroma 68. Suga je z nastopom druge Abejeve vlade vodil njegov kabinet, jutri pa bo na glasovanju v parlamentu, kjer imata LDP in koalicijska stranka Komeito večino, najverjetneje potrjen za novega predsednika vlade, prvega (novega) v cesarskem obdobju Reiwa, in bo tako prevzel posle od dosedanjega šefa, ki mu je že v fazi strankarske kampanje izrazil svojo podporo.
Abejevemu zdajšnjemu odstopu je sicer poleg zdravstvenih razlogov botrovala tudi nizka javnomnenjska podpora, ki ima v japonski politiki velik pomen in na osnovi katere se sprejme marsikatero politično odločitev, pa tudi odgovornost, kot v primeru premierjevega odstopa. Abejevi vladi so kritiki očitali neustrezno spoprijemanje z epidemijo novega koronavirusa, zlasti ko je prišlo do distribucije zaščitnih mask, ki jih je, za boljšo ilustracijo, japonska javnost sprejela enako kot slovenska famozne maske iz prtičkov in kuhinjskih elastik. Bile so namreč drage in v vsakdanjem življenju zaradi neudobnosti neuporabne.
A epidemija novega koronavirusa ni bila edini vzrok za nezadovoljstvo z Abejem. Pogovarjali smo se z Zorano Baković, novinarko in dolgoletno dopisnico časnika Delo s Kitajske. Kot razlaga Baković, je Abejeva gospodarska politika, tako imenovana »abenomika«, zaradi določenih ukrepov, kot je denimo postopno zviševanje davka na dodano vrednost, med ljudmi naletela na močan odpor, zato je bil včasih celo bolj cenjen v tujini kot doma.
Pogosto menjavanje predsednikov na čelu vlade na Japonskem sicer ni nič nenavadnega, zato je Abe v tem pogledu predstavljal izjemo. Veljal je za odločnega politika, ki je v svoji stranki uspešno lovil ravnotežje med različnimi strujami.
Nasprotno Suga, vsaj na zunaj, ne velja za profiliranega politika, prav tako za razliko od Abeja in njegovih predhodnikov ne prihaja iz družine, ki bi jo lahko označili za politično dinastijo.
Kljub temu da v svoji karieri večinoma ni opravljal funkcij z neposredno politično odgovornostjo, pa je Suga vendarle vajen biti na očeh javnosti, saj je kot vodja premierjevega kabineta vsakodnevno na novinarskih konferencah obveščal o vladnih odločitvah. Med njegovimi delovnimi zadolžitvami je bilo tudi usklajevanje politik med ministrstvi in drugo krizno upravljanje, zaradi česar se ga je sčasoma - svojo funkcijo je opravljal najdlje v zgodovini - prijel vzdevek premier v senci.
Čeprav sta Abe in Suga dolgoletna politična sopotnika in bi menjava na vrhu vlade lahko prinesla le nadaljevanje že zastavljene politike, Japonsko čakajo izzivi predvsem na gospodarskem področju, kjer naj bi »abenomiko« zamenjala »sugonomika«, ki pomeni varčnejšo fiskalno politiko.
Japonski bruto domači proizvod znaša 50 tisoč dolarjev na prebivalca, njeno gospodarstvo pa je tretje največje na svetu. Japonsko gospodarstvo je vse od recesije v začetku devetdesetih letih raslo po polžje. Cilj »abenomike« je bil, da bi se država rešila iz pasti nizke gospodarske rasti, za kar je bil Abe pripravljen povečati že tako obsežen državni dolg, ki sedaj znaša že skoraj 240 odstotkov bruto domačega proizvoda. To je bilo mogoče, ker lastniki tega dolga niso tujci, ampak centralna in domače komercialne banke. Epidemija novega koronavirusa in trgovinske vojne so državo v letošnjem prvem trimesečju pahnile v recesijo; njeno gospodarstvo se je skrčilo na 0,6 odstotka oziroma, povedano drugače, v primerjavi z enakim obdobjem lani zabeležilo skoraj 28-odstotni padec, največjega po drugi svetovni vojni.
Za reševanje svojega gospodarstva je Japonska posegla tudi na mednarodno prizorišče, kjer je pod Abejem poskušala s Kitajske v domovino vrniti sedeže japonskih podjetij, okrepila pa je tudi vezi z Evropsko unijo in jih kot prva država sploh navezala s postbrexitovsko Veliko Britanijo.
Suga je sedaj pred odločitvijo, ali bo po izvolitvi za premierja mandat, ki se izteče čez natanko eno leto, izpeljal do konca, ali pa se bo podal na predčasne volitve, na katerih bo poskušal dobiti zaupanje za vodenje države za naslednja štiri leta.
Dodaj komentar
Komentiraj