(Pre)visoka cena za brezogljično družbo?
Evropsko računsko sodišče, krajše ECA, je včeraj objavilo posebno poročilo o porabi evropskih sredstev za podnebne ukrepe. V njem ugotavlja, da Evropska unija ni dosegla ciljne vrednosti, ki si jo je določila sama in v skladu s katero naj bi iz svojega proračuna za obdobje 2014–2020 za podnebne ukrepe porabila vsaj 20 odstotkov sredstev. Evropska komisija je leta 2021 poročala, da je EU to ciljno vrednost dosegla, saj naj bi za podnebne ukrepe porabila 216 milijard evrov. Vendar so revizorji ugotovili, da sporočena poraba ni bila vedno relevantna za podnebne ukrepe in da je bil navedeni znesek, ki naj bi bil porabljen zanje, vsaj 72 milijard evrov previsok.
Revizija je sicer nadaljevanje prejšnjega dela ECA na tem področju. Že prvo poročilo iz leta 2013 je opozarjalo, da je metodologija za merjenje prispevka različnih oblik financiranja in politik na področju okolja pomanjkljiva, saj programe financiranja razvršča v zgolj tri kategorije. Evropska komisija za različna področja porabe sredstev uporablja podnebne koeficiente v višini nič, štirideset in sto odstotkov. Pri tem proračunski odhodki, ki jih določa prvi koeficient, nimajo neposrednega učinka na doseganje ogljične nevtralnosti. Proračunski odhodki, ki jih določa drugi koeficient, so namenjeni dejavnostim, pri katerih je podnebje pomemben, vendar ne glavni cilj. Zadnji koeficient pa zadeva odhodke za dejavnosti, pri katerih je podnebje osrednji cilj. Za proračunske postavke, ki se na primer umeščajo v drugo kategorijo, se za financiranje t. i. »zelenega prehoda« šteje štirideset odstotkov porabljenega denarja, za tiste v tretji kategoriji pa v celoti.
ECA je v posebnem poročilu zaznala največja odstopanja na področju skupne kmetijske politike, kjer naj bi bilo kar 60 milijard evrov sredstev, deklarativno namenjenih podnebnim ukrepom, ocenjenih napačno. Komisija je poročala, da je bilo 26 odstotkov financiranja za kmetijstvo relevantnih za podnebne ukrepe, kar je približno polovica celotne porabe EU za podnebne ukrepe. Vendar se emisije toplogrednih plinov iz kmetij v EU od leta 2010 niso zmanjšale. V praksi je to pomenilo, da odhodki na področju kmetijstva niso imeli dejanskih učinkov na okolje. Antonella Stasía, vodja revizijske ekipe, odgovorne za pripravo posebnega poročila Evropskega računskega sodišča, pojasni to neskladje na primeru organskega kmetijstva.
Podobno so revizorji menili, da je Komisija navedla previsok podnebni prispevek ključnih podsektorjev infrastrukture kot so železniški promet, električna energija in biomasa in financiranja kohezijskih projektov.
Neskladja med razpisi in izvedenimi projekti so se pokazala tudi pri nas. V pretekli finančni perspektivi 2014-2020 je bilo slovenskemu gospodarstvu namenjenih 150 milijonov nepovratnih sredstev za spodbujanje prehoda v zeleno, nizkoogljično prihodnost. A analize teh sredstev so pokazale, da razpisi niso zvesto sledili evropskim direktivam na tem področju. Pojasni Andrej Gnezda, vodja projektov pri okoljski nevladni organizaciji Umanotera.
Podobno situacijo pa lahko opazimo tudi v aktualni finančni strategiji za obdobje 2021-2027, ko naj bi bilo spodbujanju podjetij za prehod v zeleno oziroma krožno gospodarstvo namenjenih 80 milijonov evrov.
Uspešnost izvajanja ukrepov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov pri nas preverja Center za energetsko učinkovitost Instituta Jožef Stefan, ki vsako leto pripravi konferenco Podnebno ogledalo. Kaj je njen namen, pojasni Tomaž Fatur, višji svetovalec in nekdanji vodja Centra.
Evropska zakonodaja o prehodu v podnebno nevtralno družbo je temelj Evropskega energetskega in podnebnega načrta, ki združuje vse načrte posameznih nacionalnih držav za doseganje ogljične nevtralnosti. Te načrte preverja Evropska komisija in na njihovi podlagi oblikuje skupne evropske direktive. Ena od njih je sveženj zakonodajnih predlogov »FIT for 55«.
Slovenija ima pri doseganju ciljev ogljične nevtralnosti največje težave v sektorju prometa.
Sledi mu stavbni sektor, pri katerem se posebna pozornost namenja energetski učinkovitosti pri ogrevanju.
Prav na tem področju pa se je pri nas v preteklem finančnem obdobju že zataknilo. Kohezijska sredstva, namenjena energetski učinkovitosti, so bila večinoma spodbude gospodarskemu sektorju, torej manjšim in večjim podjetjem, za namen učinkovitejše rabe energije. Center za energetsko učinkovitost je lani opravil podrobno analizo porabe sredstev iz teh projektov in ugotovil naslednje:
Če sklepamo, da imajo podobne težave pri izvajanju nacionalnih strategij za doseganje brezogljične družbe tudi druge članice EU, lahko lažje razumemo opozorila evropskih revizorjev, da bi problemi v zvezi z zanesljivostjo poročanja o porabi evropskih sredstev za podnebne ukrepe vplivali tudi na poročanje Evropske komisije o tekočem finančnem obdobju 2021–2027. V tem obdobju bo nova ciljna vrednost porabe EU za podnebne ukrepe višja, znašala bo namreč 30 odstotkov vsega evropskega proračuna.
ECA je Komisiji v posebnem poročilu podal predloge za izboljšanje poročanja, predvsem na področju kmetijstva, negativnih vplivov na okolje, jasnih smernic in porabe sredstev, za katere upajo, da jih bo v prihodnje bolj dosledno upoštevala.
Kako pa slednje doseči na nacionalni ravni? Fatur meni, da je najpomembnejše bolj zgledno sodelovanje med posameznimi ministrskimi resorji.
Dodaj komentar
Komentiraj