Pustite jim dihati
Posnetek, ki ste ga pravkar slišali, ne prihaja s kakšnega informativnega dneva ameriške vojske. Govorec, Dave Grossman, je sicer služil kot ranger v ameriški vojski, nato je svoje življenje posvetil pisanju o psihologiji ubijanja, trenutno pa velik del svojega časa posveča predavanjem za policiste o “bojevniški miselnosti”. Naj anekdota služi kot pripomoček za boljše razumevanje miselnosti, ki je nazadnje privedla do umora Georgea Floyda, sicer osumljenega poneverbe bankovca za dvajset ameriških dolarjev. Protesti, ki so umoru sledili, so eni največjih v ameriški zgodovini, dodobra pa so prestrašili tudi predsednika Donalda Trumpa, ki se je po nekaterih navedbah v petek za nekaj časa skril v bunker Bele hiše. Gre za največji ukrep za predsednikovo varnost po enajstem septembru 2001.
25. maja je policija v Minneapolisu prejela klic o “poneverbi v teku” v soseski Powderhorn. Ob prihodu na kraj dogodka sta policista pristopila do avtomobila, v katerem je sedel George Floyd. Velela sta mu, naj izstopi iz avtomobila, in ga nato vklenila ter posedla na tla. Pripeljal je še en policijski avto in po nekaj minutah so Floyda odvedli do vozila prvih dveh policistov. Zaradi oddaljenosti kamere in dejstva, da je bil drugi policijski avtomobil postavljen med kamero in ljudmi, ni najbolj jasno, kako točno se je Floyd znašel na tleh. Imel naj bi zdravstvene težave, zaradi česar je eden od policistov poklical prvo pomoč. Zahvaljujoč posnetku mimoidočega pa je popolnoma jasno, kar je sledilo. Floyd leži na tleh, na njem štirje policisti, od katerih mu eden s kolenom pritiska na vrat, Floyd pa ga prosi, naj preneha, saj ne more dihati. Po sedmih minutah je Floyd umrl.
Naslednji dan se v Minneapolisu začnejo protesti. Množica se združi pod geslom “I can’t breathe!”, ne morem dihati. Po dveh dnevih demonstracij župan Jacob Frey razglasi izredno stanje in vpokliče nacionalno gardo zvezne države Minnesota. Protestniki poleg mnogih drugih stavb zažgejo tudi policijsko postajo v Minneapolisu. Stanje spominja na leto 1992, ko je, glej ga zlomka, sodišče oprostilo policiste, ki so brutalno pretepli Rodneyja Kinga, kar je sprožilo hude izgrede v Los Angelesu, ki so se končali z vpoklicem nacionalne garde in tudi navadne vojske. Proteste je sprožil tudi umor Trayvona Martina leta 2012, kar je med drugim vodilo do ustanovitve gibanja Black Lives Matter, to pa je širši mednarodni javnosti postalo znano ob protestih zaradi umora Michaela Browna leta 2014. Razliko med omenjenimi in sedanjimi demonstracijami izpostavi aktivist Carl Roberts:
Vredno je izpostaviti še eno razliko. Leta 1992, pa tudi po tem, so protesti večinoma potekali v kraju ali zvezni državi, kjer je prišlo do incidenta s policijskim nasiljem. Tokrat pa so se po nekaj dnevih razširili na številna mesta po ZDA, med drugim na Los Angeles, Washington in New York, pa tudi na Aljasko in Havaje:
Protestniki so ponekod mirni, ponekod zažigajo avtomobile in ropajo trgovine, v oči pa bode predvsem odziv policije. Čez vikend smo lahko na družabnih omrežjih zasledili posnetek iz New Yorka, v katerem policijski avto meni nič tebi nič zapelje v protestnike. V Washingtonu so skušali množico izpred Bele hiše razgnati s solzivcem, ki je za namene vojskovanja prepovedan z ženevsko konvencijo, ni pa prepovedan za uporabo nad civilnim prebivalstvom. Preprečiti se skuša tudi poročanje o dogajanju, saj so novinarji pogosto tarča agresije policistov, od pršenja s solzivcem do streljanja z gumijastimi naboji. Slišati je tudi govorice o policistih pod krinko, ki skušajo zanetiti nasilje:
Ker proteste vse prepogosto sproži izživljanje policistov nad temnopoltim prebivalstvom, sledi neposreden sklep, da gre za hude primere rasizma. To je sicer res, a ne smemo zanemariti dejstva, da predvsem temnopolte soseske v ameriških mestih veljajo za najnevarnejše. Razloge, zakaj je temu tako, gre med drugim pripisati dejstvu, da so te iste soseske tudi med najrevnejšimi. Komentira Michael Jumic, sodelavec Radia Študent iz Chicaga:
Rasizem tako lahko služi za metanje peska v oči liberalni javnosti. Lahko je reči, da je problem v nazadnjaški miselnosti nekaterih, težje pa se je soočiti z dejstvom, da bi bilo za rešitev težav treba državnim programom nameniti kakšen cent davkoplačevalskega denarja več. Še lažje pa je vzroke iskati zunaj:
Pridružujemo se pozivom Irana in Kitajske, naj ZDA ustavijo nasilje nad lastnimi prebivalci ter jim pustijo dihati!
Dodaj komentar
Komentiraj