Evropska unija nadaljuje z uporabo vseh sredstev v svojem arzenalu za omejevanje migracij. Prejšnji teden je tako sklenila sporazum z Libijo, v okviru katerega bo namenila dodatna sredstva v višini 200 milijonov evrov za zadržanje migrantov znotraj libijskih meja ali v idealnem primeru celo zunaj njenih južnih, vzhodnih in zahodnih obronkov. Sredstva bodo namenjena urjenju libijske obalne straže in izboljšanju nadzora na mejah s sosednjimi državami oziroma - kot se temu reče v birokratskem žargonu - pomoči obmejnim skupnostim. Poleg dejstva, da Evropska unija počasi, a vztrajno gradi obrambni obroč okoli svojih južnih in jugovzhodnih meja, pa je pozornosti vreden tudi mehanizem, preko katerega bo financirano urjenje in oboroževanje libijskih represivnih organov. Sredstva bodo namreč skanalizirana preko Evropskega sklada za Afriko. Ta je bil ustanovljen leta 2015, namenjen pa naj bi bil reševanju temeljnih vzrokov migracij z zagotavljanjem ekonomskih priložnosti, razvoja in stabilnosti. Omenjenih 200 milijonov sredstev za omejevanje migracij v Libiji bo sicer res dodatnih in se ne bodo zajedali v druge razvojne programe. A uporaba sredstev, namenjenih razvoju za - kot temu pravijo v Evropi - “upravljanje migracij”, postaja čedalje bolj uveljavljena praksa. Denar za tovrstne programe ni vedno dodaten in se mestoma zažira tudi v druge razvojne programe, del razvojnih sredstev pa je namenjen tudi nastanitvi migrantov na evropskih tleh.

Poleg omejevanja migracij na tujem se torej razvojna pomoč uporablja tudi za financiranje nastanitve migrantov v Evropi. Možganski trust Evropski center za migracijsko politiko je nedavno objavil poročilo, v katerem ugotavlja, da je delež razvojne pomoči, ki ga evropske države porabljajo na svojih tleh, vedno večji. Hkrati pa se je povečal skupni znesek razvojne pomoči in tudi če sredstva, porabljena na domačem terenu, odštejemo, je znesek navzven usmerjene razvojne pomoči med letoma 2014 in 2015 še vedno narasel. Pojasni Anna Knoll z Evropskega centra za migracijsko politiko:

Izjava

Višina razvojne pomoči brez stroškov nastanitve migrantov se je med letoma 2014 in 2015 povečala, a ker je v letih pred tem padala, je v letu 2015 približno enaka kot 5 let prej. Nekoliko drugačna slika se pokaže, če namesto absolutnega zneska razvojne pomoči pogledamo razmerje med razvojnimi sredstvi in bruto domačim proizvodom. V tem primeru je razmerje med letoma 2010 in 2015 celo padlo. Evropske države so se sicer že v 70-ih letih prejšnjega stoletja v okviru Združenih narodov, leta 2005 pa še v okviru Evropske unije zavezale, da bodo razvojni pomoči namenjale 0,7 odstotka svojega bruto domačega proizvoda. Omenjeno poročilo sicer obravnava podatke do leta 2015, saj je to zadnje leto, za katero so dostopni primerljivi podatki. Kljub temu Knoll poda nekaj ugotovitev za leto 2016:

Izjava

Pravila glede vključevanja oskrbe migrantov na lastnem ozemlju v razvojno pomoč so nejasna. Za razvojno pomoč se namreč lahko štejejo stroški prvega leta nastanitve migranta, ni pa jasno, kdaj to obdobje začne teči ter kateri migranti in kateri stroški so lahko vključeni:

Izjava

Poleg porabljanja razvojne pomoči doma pa evropske države tovrstna sredstva preusmerjajo v omejevanje migracij tudi v tujini. Na začetku omenjeni Sklad za Afriko, ki je na papirju namenjen odpravljanju vzrokov migracij, v realnosti pa v znatnem delu tudi njihovem omejevanju, je zaenkrat financiran skoraj izključno iz Evropskega razvojnega sklada. Ta je namreč v Sklad za Afriko prispeval 1,8 milijarde evrov, države članice, ki naj bi z dodatnimi vložki ta znesek podvojile, pa so dodatno prispevale le 152 milijonov. Evropski razvojni sklad je financiran iz prispevkov držav članic Evropske unije, ti prispevki pa se državam štejejo v razvojno pomoč. S preusmeritvijo sredstev v Sklad za Afriko so torej države svojo razvojno pomoč efektivno preusmerile v program, katerega namen je vsaj delno omejevanje migracij. Vire sredstev Sklada za Afriko pojasni Knoll:

Izjava

Razrez sredstev Sklada za Afriko pokaže, da je na območju afriškega roga in sahela največ sredstev, to je nekaj več kot tretjino, namenjenih zdravstvu, izobraževanju in prehranski varnosti. Temu pa sledi kategorija omejevanja migracij, ki ji bo namenjenih približno 21 odstotkov oziroma skoraj 200 milijonov evrov sredstev. Na območju severne Afrike so podatki bolj pomanjkljivi, 200 milijonska dotacija Evropske komisije za zaustavljanje migrantov v Libiji, ki sicer ne prihaja iz Evropskega razvojnega sklada, pa bo razmerje nedvomno nagnila proti represivnim ukrepom. Proti premikanju sredstev iz Evropskega razvojnega sklada v bolj represivno usmerjeni Sklad za Afriko so se izjasnili tudi poslanci Odbora Evropskega parlamenta za razvoj. Njihovo kritiko, ki je kasneje rezultirala v z veliko parlamentarno večino sprejeto resolucijo, predstavi njen avtor Ignazio Corrao iz stranke Evropa svobode in neposredne demokracije:

Izjava