Pogovor s študentom Blažem Plaznikom Šporinom, ki se trenutno nahaja v Čilu, o trenutnem tamkašnjem dogajanju na področju izobraževanja in različnih vzrokih zanj.

V duhu včerajšnjega Unikompleksa, ki se je poglobil v finski izobraževalni sistem in otvoril cikel prispevkov, ki se bodo osredotočali na različne izobraževalne sisteme po svetu, se v današnji ediciji Kaj pa univerza posvečamo dogajanju v Čilu. Tam namreč že od začetka junija poteka nacionalna stavka profesorjev, predvsem v osnovnem in srednješolskem izobraževanju, ki so jo pospremili tudi protesti ter nekatere zasedbe univerz s strani študentov v podporo stavkajočim. O protestnem izobraževalnem dogajanju v Čilu smo se pogovarjali z Blažem Plaznikom Šporinom, študentom 5. letnika medicinske fakultete, ki se trenutno nahaja na izmenjavi v južnem delu države v mestu Punta Arenas.

S pregledom trenutnih dogodkov bomo tako poskusili odkrivati tudi nekatere druge tegobe čilskega izobraževalnega sistema. Za začetek in boljšo predstavo prisluhnimo izjavi o trenutnem stanju na področju šolstva:

/izjava se nahaja v posnetku/

Omenjena reforma oziroma predlog zakona je tudi razlog za vsesplošno stavko profesorjev, ki odločno nasprotujejo njenim vsebinskim nastavkom. Najbolj pereč problem je seveda problem dostopnosti in pomanjkanja javnih izobraževalnih ustanov, saj je njihov delež zgolj 35-odstotni. Reforma prav tako ne ureja slabega položaja učiteljskega poklica:

/izjava se nahaja v posnetku/

Zasedbe šol in univerz v podporo stavki so potekale tudi na drugih koncih države. V kraju Punta Arenas, kjer se nahaja Blaž, se je zasedba univerze začela skoraj sočasno s stavko, in sicer 5. junija. Več o poteku zasedbe in odzivih nanjo pove Blaž:

/izjava se nahaja v posnetku/

Po enem tednu zasedbe so številni še vedno nasprotovali zasedbi celotne univerze, vendar so bili zedinjeni v tem, da mora predlog zakona pasti. Zato so študenti skupaj s profesorji pritisnili na rektorja univerze, ki je na rektorskem srečanju v Santiagu sredi junija tako javno podprl stavko in predlog zakona označil za nezadosten. Širšega javnega odziva na samo zasedbo ni bilo, je pa bila odziva s strani vlade deležna stavka profesorjev. Vlada jo je namreč poskusila diskreditirati kot nelegitimno, saj naj bi profesorji aktivno sodelovali pri pripravi predloga. Ti pa trdijo, da se v končnem predlogu ni upoštevalo nobenih oziroma zelo malo njihovih predlogov, in so zato celoten proces priprave označili kot nedemokratičen.

Kljub pomanjkanju javnega odziva in določene mere nestrinjanja se je zasedba dobro odvijala, dokler se ni zaradi določenih dogodkov končala prejšnji ponedeljek:

/izjava se nahaja v posnetku/

Neslavnemu koncu zasedbe navkljub Blaž ocenjuje, da je bila produktivna, saj je na njej aktivno sodelovalo približno 30 odstotkov študentov, sprožila pa je številne razprave o samem pomenu in funkciji izobraževanja ter se osredotočila tudi na lokalno problematiko. Stavko in zasedbo so podprla tudi številna civilna gibanja in komunistična stranka ter avtonomna levica, ki je izšla iz študentskega organiziranja:

/izjava se nahaja v posnetku/

Raven organiziranosti je seveda odvisna tudi od regije in od tega, kakšna je agenda skupin, ki obvladuje lokalne študentske organizacije. Za regijo, kjer se nahaja Blaž, je bila do nedavnega značilna apatičnost mladih do izobraževalne problematike. To je delno povezano tudi z dejstvom, da je določena študentska stranka pred tem obvladovala organizacijo približno 5 let. Pred kratkim pa sta se vanjo vključili tudi dve novi skupini, ki sta začeli bolj aktivno in kritično naslavljati različne problematike. Predvsem v študentskih organizacijah v Santiagu in predsedstvu študentske konfederacije je v zadnjih letih opazna močna prisotnost levih političnih opcij. Situacija v študentski politiki je delno tudi odraz splošnega političnega vzdušja:

/izjava se nahaja v posnetku/

Medtem pa stavka profesorjev še vedno traja in trenutno ne kaže, da se bo kaj kmalu končala. Pouk se ne izvaja, v popoldanskih urah pa potekajo skupščine in različne aktivnosti, ki se osredotočajo na vprašanje, kakšen izobraževalni sistem si tako učenci kot učitelji želijo. V teku so sicer pogajanja z ministrstvom za izobraževanje, a zdi se, da se bo zgodba še naprej zapletala. Zapleta se namreč že slabih 25 let, vse od konca diktature, pri čemer je do sedaj še vsaka vlada obljubila temeljno reformo šolstva, a so se stvari relativno malo spremenile. Zato ni nič čudnega, da se vsako leto in pol v Čilu odvijajo masovni protesti, ki pritegnejo tudi do 200.000-glavo množico, in da stavke in zasedbe niso nič neobičajnega. Vse skupaj je del nekakšnega protestnega vsakdana vseh, ki so tako ali drugače vključeni v čilski izobraževalni sistem in ki kanijo še naprej vztrajati na taki formi za dosego nujnih sprememb.