Nadaljevanka o omejevanju novinarskega poročanja Radia Študent, katere scenarij že dolgo piše Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, je dobila novo epizodo z upravnim sporom, ki ga je sprožila Študentska organizacija, krajše ŠOU, proti informacijski pooblaščenki. Informacijska pooblaščenka je namreč 17. julija odločila, da mora urednici univerzitetne redakcije Radia Študent Niki Gradišek Študentska organizacija poslati zvočni zapis 13. redne seje študentskega zbora ŠOU v Ljubljani.

Gradišek je za posredovanje zvočnega posnetka seje študentski zbor ŠOU zaprosila marca, saj je snemalni ekipi Radia Študent študentski zbor snemanje seje prej prepovedal s pojasnilom, da bi bila s tem kršena zasebnost študentskih poslancev, ki za snemanje niso dali soglasja. Novinarka je 19. marca na Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja poslala omenjeno prošnjo. V njej je dodala, da so določeni deli posnetka, čeprav je seja javne narave, po potrebi lahko ustrezno anonimizirani. Dodala je še, da se ji gradivo pošlje na njen elektronski naslov. Zakonsko predpisani rok za posredovanje informacij javnega značaja je 20 delovnih dni, naslovnik pa posnetka v tem roku ni poslal. 

Po zakonu mora organ informacije javnega značaja poslati prosilcu v taki obliki, kot jih ta zahteva, v tem primeru bi tako morali poslati zvočni posnetek po elektronski pošti. Novinarko so namesto tega povabili na fizičen obisk arhiva v prostorih ŠOU na Pivovarniški 6, kjer bi poslušala posnetek seje. Gradišek je tako na informacijsko pooblaščenko naslovila pritožbo zaradi molka organa o informacijah javnega značaja. Informacijska pooblaščenka je nato pozvala predstavnike ŠOU, da v roku osmih dni sporočijo razlago, zakaj urednici univerzitetne redakcije niso poslali zahtevanega gradiva. V začetku maja je ŠOU prosilki poslal zahtevan zvočni posnetek, vendar z zapovedjo, da je posnetek posredoval zgolj za poslušanje, njegova javna objava pa je prepovedana. Odločbo z začetka maja, s katero je študentski zbor ŠOU Niki Gradišek prepovedal javno objavo posnetka seje, je informacijska pooblaščenka odpravila sredi julija z argumentom, da po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja organ ne more postavljati pogojev rabe informacij, ki jih je dolžan posredovati. ŠOU odločbo informacijske pooblaščenke zdaj izpodbija na upravnem sodišču.

Svoje izkušnje s pravnimi spori s študentskimi organizacijami povzame nekdanja novinarka univerzitetne redakcije Radia Študent Hana Radilovič.

Izjava

Konec oktobra lani je ŠOU na svoji 8. redni seji nekaj ur pred njenim začetkom snemalni ekipi Radia Študent prepovedal javni prenos seje. Na novembrski redni seji pa so predstavnici Radia študent onemogočili tudi snemanje seje z zvočno snemalko. S proračunskim denarjem, ki je letos ocenjen na okrog pet milijonov evrov, so si predstavniki ŠOU za vzpostavitev nadzora nad vstopom na njihove seanse omislili še varnostno službo.

Novinarji Radia Študent morajo tako odslej pri vhodu v kampus, kjer potekajo omenjene seje, poleg predložitve osebnih dokumentov dokazati, da s seboj ne prinašajo pripomočkov za snemanje. Na sejah študentskega zbora so novinarji tako primorani v ročno zapisovanje obravnavanih vsebin, ob tem pa morajo še paziti, da se ne prehladijo, saj hišniki v ŠOU pogosto pozabijo zapreti strešna okna. Tudi prostor, namenjen agentom obveščevalne službe ljudstva, to je novinarjem, in študentom, ki bi želeli prisostvovati na seji, je močno omejen. Tako so morali na junijski redni seji, na kateri so razpravljali o 10-milijonskem proračunu za naslednji dve leti oziroma en mandat predstavnikov v organih ŠOU, sedeti kar na tleh. Na kampusu so javnosti namenili zgolj 10 sedežev.

Seje študentskega zbora je v preteklosti Radio Študent redno prenašal, tako da je praksa omejevanja snemanja z izgovorom zasebnosti nova. Oteževanje snemanja in poročanja s sej kot tako pa je tradicija ŠOU, pojasnjuje nekdanja novinarka univerzitetne redakcije Radia Študent Hana Radilovič.

Izjava

Kot še dodaja Radilovič, so predstavniki ŠOU v zadnjih letih izumljali vedno nove načine, s katerimi so otežili snemanje njihovih sej.

Izjava

ŠOU je odločitev o omejitvi pravice do dostopa in uporabe dokumentacije obrazložil s tem, da posnetek vsebuje glasovne značilnosti govorcev, kot sta barva in ton glasu, ter jezikovne posebnosti, na primer naglas, rabo tujk in podobno. Na podlagi teh podatkov je, kot navajajo v ŠOU, mogoče določiti identiteto govorcev. Študentska organizacija je svoje argumente poskušala podkrepiti še z navajanjem izjav informacijskega pooblaščenca, ki pa se nanašajo na preteklo različico Zakona o varstvu osebnih podatkov, kot je na to odgovorila informacijska pooblaščenka. Predstavniki ŠOU dodajajo še, da se zvočni posnetki hranijo v arhivu do dokončanja zapisnika seje, ki je potem dostopen zgolj njim. S tem kršijo 120. člen poslovnika študentskega zbora, po katerem je snemanje sej obvezno, zvočni posnetki pa v arhivu zbora ostanejo trajno, da je tako omogočen dostop do posnetkov zainteresirani javnosti. Argumentacijo ŠOU komentira Radilovič.

Izjava

V tožbi na upravnem sodišču ŠOU ponavlja svoje izhodiščne argumente za prepoved javne objave posnetka seje in navaja, da se informacijska pooblaščenka ob odpravi odločbe študentskega zbora ŠOU-a ni izrekla o tem, ali način govora in jezik poslancev predstavljata varovan osebni podatek. Po njihovem mnenju javna objava posnetka tudi ne bi prispevala k transparentnosti dela študentskega zbora, saj lahko do zvočnega zapisa sej posamezniki in organizacije na prošnjo že lahko dostopajo.

Gradišek je v svoji pritožbi nad odločitvijo ŠOU informacijski pooblaščenki argumentirala, da če so govorne in jezikovne značilnosti poslancev varovan osebni podatek, se postavi vprašanje, na kakšni pravni podlagi je ŠOU sam snemal govor poslancev. Poleg tega navaja, da o soglasju za snemanje lahko sklepamo na podlagi dejstva, da so poslanci študentskega zbora sami kandidirali za to funkcijo in se prostovoljno priglasujejo k besedi. Poslanci morajo biti s poslovnikom [ki določa, da so seje javne] seznanjeni. V primeru nestrinjanja lahko podajo predlog za spremembo pravilnika ali odstopijo s poslanskega mesta.

Po zakonu o informacijah javnega značaja lahko organ v primeru, da zahtevana dokumentacija, oziroma v obravnavanem primeru zvočni posnetek, vsebuje varovane podatke, izloči za javno rabo neprimerne dele dokumentacije, česar ŠOU ni storil, čeprav je Gradišek ob zaprositvi za zvočni posnetek tudi sama sporočila, naj ga po potrebi anonimizirajo. Študentska organizacija je novinarki Radia Študent nazadnje v poslušanje poslala necenzuriran in neanonimiziran zvočni zapis seje, torej teh domnevno osebnih podatkov sami niso obvarovali pred univerzitetno redakcijo Radia Študent, s sklicevanjem na delni dostop so novinarki prepovedali javno objavo posnetka. Postavi se vprašanje, ali si ni ŠOU s tem že sam opredelil premislil glede zasebnosti podatkov. Edino relevantno dejstvo v tem primeru je tako kršenje zakonodaje s postavljanjem pogojev uporabe informacij javnega značaja.

V odgovoru na tožbo ŠOU je informacijska pooblaščenka 11. septembra na Upravno sodišče Republike Slovenije poslala dokument, v katerem poudarja, da je zaradi vsega opisanega tožba zoper njih v celoti neutemeljena. V zaključku pozivajo upravno sodišče, naj tožbo v celoti zavrne.

OFFsajd sta pripravila vajenka Brina in Matej.