Sionistični grobarji palestinskih grobov
»Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester in te vse veke slavijo.«
Vse svete na slovenskih pokopališčih danes obeležujemo z množičnim polaganjem vencev in plastičnih sveč na poslednje domove preminulih, ko množice v novih zimskih plaščih derejo h grobovom svojih bližnjih. V svetem mestu, Jeruzalemu, ki ostaja epicenter izraelsko-palestinskega spora, pa so te dni številni Palestinci ostali brez grobov, na katerih bi lahko obeležili življenja pokojnih.
Izraelske okupacijske sile namreč že slab mesec dni zasedajo muslimansko pokopališče Al-Yousufiya, znano tudi kot Pokopališče pri Levjih vratih, ob vznožju Tempeljskega griča, na katerem stoji tretja najpomembnejša mošeja v islamu Al-Aksa. Pred tremi tedni so izraelske jeruzalemske mestne oblasti skupaj z izraelsko upravo za naravo in parke pričele izkopavati posmrtne ostanke in premeščati grobove, kar je med palestinsko skupnostjo v Jeruzalemu izzvalo val ogorčenja in protestov pred pokopališčem. Palestince, ki so želeli še zadnjič obiskati grobove, je prestregla izraelska policija, ki je uporabila tudi solzivec ter granate in nekaterim Palestincem celo izdala prepoved obiskovanja pokopališča, ki se spreminja v gradbišče. Amy Cohen, direktorica mednarodnih odnosov jeruzalemske nevladne organizacije Ir Amim, razloži, da je zasedba pokopališča del dolgotrajnih teženj po preobrazbi starega Jeruzalema.
Večina grobov je že uničenih, nekatere krste in okostja so izraelske oblasti premestile neznano kam, nekatere so prostovoljno, v strahu pred tem, da jih izgubijo, prevzele družine pokopanih. Med izkopavanjem so po spletu zaokrožili posnetki Palestink in Palestincev, ki se upirajo izraelskim policistom in objemajo grobove, medtem ko po pokopališču lomastijo gradbeni stroji. Tako sta se močno povečala prisotnost na pokopališču in sorazmerno z njo tudi policijsko posredovanje.
Izraelska zasedba in uničenje pokopališča sta nazoren primer okupacijskega manevra, s katerim želi Izrael spremeniti Jeruzalem iz mesta, ki je bil tradicionalno mesto srečevanja najrazličnejših religij in etničnih skupin, v zmagoslavje sionizma. Poleg tega gre za uničenje same identitete muslimanske skupnosti, saj so bile na pokopališču poleg palestinskih pokopane tudi jordanske in egipčanske družine.
Jeruzalemske mestne oblasti in izraelska vlada želijo na širšem območju starega mesta zgraditi nacionalni park, ki bi bil posvečen judovstvu in zgodovini Izraela kot moderne politične tvorbe, ki se je rodila iz ideje judovske države. Pokopališče pri Levjih vratih je tako ena od prvih fizičnih ovir, ki stojijo na poti ustanavljanja nacionalnega parka, četudi gre pri njenem premagovanju za eksemplarično kršenje človekovih pravic.
Pokopališče leži v palestinskem delu Jeruzalema, a je od leta 1967 in šestdnevne vojne pod nadzorom Izraela. Kljub razdelitvi mesta po načelu corpus separatum, ki ga od leta 1947 tolmači Organizacija združenih narodov, lahko Izrael tam tako kot po preostalem delu okupiranega Zahodnega brega počne, kar želi.
Judaizacija starega Jeruzalema z ustanovitvijo nacionalnega parka še zdaleč ni omejena le na dotično pokopališče, temveč bo Izrael s tem namenom preselil tudi nekaj tisoč Palestincev. Projekt nacionalnega parka obsega tudi obrobje Jeruzalema, kjer vsaj za zdaj še stojijo oljčni nasadi palestinskih kmetov. Sicer pa so na začetku oktobra, v času obiranja oljk, v bližini mesta Jalub izraelski naseljenci uničili slabih deset tisoč oljk in celo ukradli del letine marelic in oliv.
Amy Cohen iz nevladne organizacije Ir Amim, ki se ukvarja s problematiko Jeruzalema kot večkulturnega mesta, pojasni, da imajo tovrstni posegi v palestinsko kulturno in versko infrastrukturo pod drobnogledom jasno namembnost. Mesta, na katerih potekajo gradbena dela, namreč sestavljajo neprekinjeno območje, kjer bo zrasel nacionalni park.
Pokopališče pri Levjih vratih ni prvo, ki je bilo podvrženo judaizaciji. Med letoma 2008 in 2009 so izraelske oblasti na podoben način uničile pokopališče Mamilla, na katerem je naposled zrasel Muzej strpnosti. Izkopanih je bilo nekaj tisoč okostij, izraelske oblasti pa so se na obtožbe o uničevanju muslimanske dediščine odzvale z izgovorom, da so gradbena dela potekala na sosednjem parkirišču, pod katerim je bilo nekaj ravni muslimanskih grobov iz različnih zgodovinskih obdobij. Sicer pa sta ti jeruzalemski pokopališči le najbolj nazoren in izpostavljen primer uničevanja kulturne dediščine, na okupiranem Zahodnem bregu naj bi bilo takšnih pokopališč še na stotine.
Praznik vseh svetih je nedvomno dan, ko je identitetna razsežnost pokopališč in družinskih grobov najbolj opazna. Ne samo, da se oskrunjeno pokopališče nahaja v Jeruzalemu, ki ga imata tako palestinska kot judovska skupnost za svetega, ampak so Izraelci s tem prizadeli tudi identiteto človeka kot takega - brez palestinske politične konotacije, ki je ob vse bolj drastični okupaciji že brezpredmetna.
Dodaj komentar
Komentiraj