Zavrnitev Duqueja
Kolumbijo že tri tedne pretresajo množični protesti, sprva proti davčni reformi, nato proti policijskemu nasilju ter predlaganim ekonomskim ukrepom. Po besedah ministra za notranje zadeve, Daniela Palaciosa, so se protesti od 28. aprila razširili na 247 mest, s čimer lahko trenutno nezadovoljstvo štejemo za največji protivladni protest v kolumbijski zgodovini. Prvotni razlog odhoda na ulice je bila napovedana davčna reforma predsednika Ivana Duqueja. Ta bi zvišala več davkov, med drugim davek na dodano vrednost. Ti davki bi po mnenju protestnikov najbolj prizadeli revnejše. Duque je reformo preklical, a to ni ustavilo protestnikov. Poleg slabega ekonomskega načrta popandemskega okrevanja jih je namreč razjezilo policijsko nasilje nad njimi. Redna uporaba solzivca in pendrekov, pretepanje in ilegalno pridržanje protestnikov so stalnica teh protestov, poleg tega je policija ubila več kot 40 udeležencev protestov. Protestniki tako zahtevajo neodvisno mednarodno preiskavo smrti, ki jih je povzročila policija. Zahtevajo tudi preklic predloga zdravstvene reforme ter uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka v višini 215 evrov in odstop predsednika Duqueja. V današnjem OFFsajdu tako o preklicani davčni reformi, policijskem nasilju ter drugih vzrokih protestov.
28. aprila so protestniki začeli stavkati pod organizacijo Nacionalnega komiteja za stavke, ki ga sestavljajo večji sindikati. Protest je bil v nasprotju z vladnim odlokom, ki zaradi epidemije prepoveduje proteste. Protestniška parola se je glasila "za življenje, mir, za demokracijo in proti Duqejevemu paquetazu". Mišljen je paket varčevalnih ukrepov vse bolj nepriljubljenega predsednika Ivana Duqeja. Prvotna iskra protestov je bila predlagana davčna reforma, ki je del tega paketa. Reforma bi zvišala davke, med drugim DDV, kar je predsednik pospremil z besedami "ta reforma ni modna muha. Je nujna za ohranitev socialnih programov", med katere spada na primer nadomestilo za brezposelnost, ki je trenutno 16-odstotna, kar je 7 odstotnih točk višja kakor pred pandemijo. Protestniki so opozarjali, da bi takšen dvig davkov najbolj prizadel revnejše ljudi in srednji razred. Richard McColl, novinar podcasta Columbia calling, predstavi davčno reformo in problem pomanjkanja zaupanja v vlado.
Nacionalni komite za stavke je sicer te prenehal organizirati po 28. aprilu, a so se protesti seveda nadaljevali. Protestniki so med drugim uspešno zablokirali nekatere ceste proti Caliju, tretjemu največjemu mestu v državi, ki je eden izmed epicentrov protestov. Te blokade so uspele preprečiti dostavo naftnih derivatov v mesto in s tem povzročile pomanjkanje goriva ter oviranje proizvodnje kave. Tam protest vodijo staroselci, ki so tudi organizirali humanitarne koridorje do mesta, ki v mesto dostavljajo hrano, ne da bi prekinili proteste. Državni direktor policije, Jorge Luis Vargas, obljublja, da bo policija odstranila barikade, ki so jih protestniki vzpostavili, takoj ko bo to vlada zaukazala.
Protestniki so starostno gledano predvsem mladi, glede zahtev pa se razlikujejo v skladu s potrebami svojega razreda, geografske lokacije in etnične pripadnosti. McColl o raznolikih zahtevah protestnikov.
Protestniki so glede na svojo raznovrstnost relativno dobro organizirani. Imajo stavkovni odbor, ki ga sestavljajo voditelji sindikatov, med drugim učiteljskega, vodja študentskih organizacij in organizacij staroselcev.
Po preklicu davčne reforme pa je protestnike dodatno razbesnelo policijsko nasilje. Policija je na 25 napadov na policijske postaje in 580 poškodovanih policistov odgovorila s povsem nesorazmernim nasiljem. Temblores, kolumbijska nevladna organizacija, poroča o 1800 primerih uporabe policijskega nasilja od začetka protestov 28. aprila. Zaradi policijskega nasilja je po uradnih podatkih notranjega ministra umrlo 11 ljudi. Pisarna varuha človekovih pravic poroča o več kot 40 ljudeh, ubitih zaradi policijskega nasilja, ter mnogo ranjenih. Poleg tega je več kot sto ljudi izginilo, kar pomeni, da jih je policija aretirala ter jih nelegalno zadržuje na neznanih lokacijah. Protestniki opozarjajo na uporabo solzivca, strelnega orožja, fizično in spolno nasilje.
Študentske organizacije in stranke levega političnega pola so že dolgo zahtevale, naj bo policija prestavljena izpod okrilja ministrstva za obrambo, naj bo uporaba smrtnega orožja med protesti prepovedana ter naj bo policistom sojeno na sodiščih za civiliste in ne na vojaških. McColl predstavi glavno zahtevo protestnikov, torej premestitev policije pod nadzor ministrstva za notranje zadeve izpod obrambnega ministrstva.
Kolumbijska policija je namreč ravno zaradi večdesetletnih spopadov z karteli, FARCOM in desnimi paravojaškimi milicami močno militirizirana. Mnogi pretekli zločini policije so šele sedaj preiskovani. Mirovni dogovor s FARCOM iz 2016 je med drugim zahteval preiskavo policijskih zločinov v času državljanske vojne med stranema. Poročilo Posebnega sodišča za mir poroča, da so varnostne sile, torej tudi policija, med državljansko vojno med 2002 in 2008 ubile 6402 prebivalcev z namenom zvišanja svojega števila ubitih. McColl o tem, ali je sprejem mirovnega dogovora s FARCOM spremenil pogled ljudi na policijo ter okrepil idejo, da mora ta odgovarjati za svoja dejanja.
Trenutni odziv notranjega ministra na zahtevo po neodvisni mednarodni preiskavi teh smrti je, da trenutni sistem deluje; kot dokaz je izpostavil, da so bili trije policisti že aretirani zaradi treh smrti protestnikov. Odprtih je bilo tudi 122 disciplinskih postopkov proti policistom. Številke ministrstva za notranje zadeve in številke nevladnih organizacij o smrtnih žrtvah se razlikujejo; ministrstvo trdi, da je umrlih 25, od tega zaradi policije le 11. Predsednik Duque in vodja policije za velik del nasilja krivita prodajalce drog, ki da želijo destabilizirati državo.
Predsednik Duque je protestnikom ponudil "nacionalni dialog", srečanje med vlado in predstavniki protestnikov "na osnovi skupnega patriotizma in ne na podlagi ideologije". Srečanje s predstavniki sindikatov se je že zgodilo prejšnji teden. McColl negativno oceni Duquejevo vodenje pogajanj.
Čez 15 mesecev bodo predsedniške in parlamentarne volitve. Duque pa zaradi omejitve števila mandatov ne more ponovno kandidirati. Bolj kot Duque bo usodo desnice na teh volitvah krojil nekdanji predsednik Álvaro Uribe, ki je državo vodil med letoma 2002 in 2010 in je še vedno izredno vpliven. Trenutno njegovo politično računico vodi predvsem sodni proces, v katerem je obtožen prejemanja podkupnin.
Politično ozračje bo v Kolumbiji nedvomno ostalo razgreto, saj morajo kandidati na predsedniških volitvah že zdaj objaviti svoje kandidature. Na desnici to pomeni predvsem iskanje podpore Uribeja.
Kolumbija bo tako v naslednjih dveh tednih doživela nadaljnje proteste, poskuse pogajanj ter odstope trenutnih funkcionarjev, ki bodo oznanili svoje kandidature za predsedniško mesto. Vse to v ozračju pandemije, za katero vlada ni priskrbela dovolj cepiv, ter nadaljevanju policijskega nasilja.
Dodaj komentar
Komentiraj