Zrno do zrna pogača
Vojna v Ukrajini prinaša negotovost tudi na področju preskrbe s hrano. V preteklih dneh je potekalo zasedanje kmetijskih ministrov Evropske unije, na katerem je beseda tekla zlasti o pomoči kmetijstvu. V času predvolilnih soočenj je bila ena osrednjih tem ravno vprašanje prehranske varnosti in pridobivanja pšenice v Sloveniji. Priča smo bili mnogim idejam, od povečanja samooskrbnosti slovenskega kmetijstva do alternativnega uvoza. Rusija in Ukrajina sta med največjimi izvoznicami žita na svetu – skupno pridelata kar tretjino vsega žita, ki pride na mednarodni trg. Začetek vojne na tem območju torej pomeni okrnjeno pridelavo poljščin, Rusija pa je ustavila tudi delovanje ukrajinskih pristanišč, iz katerih so izvažali ogromne količine pšenice, koruze in sončničnega olja. Maja lani je na primer Ukrajina izvozila 1,8 milijona ton žita, letos pa le tretjino te količine. Zmanjšanje ponudbe hrane na globalnem trgu je povzročilo dvig cen uvoženih alternativnih surovin, kot so druge vrste žit in pšenica slabše kakovosti, za kar 30 odstotkov v primerjavi z lani. V Združenih narodih so opozorili, da se mora uvoz hrane iz Ukrajine čim hitreje znova vzpostaviti. Pomanjkanje nekaterih surovin, kot je pšenica, lahko pomeni večletno lakoto po vsem svetu, ne zgolj v Evropski uniji. Pa nas res čaka obdobje lakote? S kakšnimi težavami se v kontekstu prehrane sooča Evropska unija, pojasni Julia Dahm, novinarka za področje kmetijske politike z medijskega portala Euractive.
Razloga za strah pred lakoto v Evropski uniji ni niti po besedah Aleša Kuharja, agrarnega ekonomista in profesorja na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Nadalje možnost, da bi v Sloveniji in Evropi občutili prehransko krizo, komentira Kuhar.
Kljub temu se problematike dostopa najšibkejših do hrane v Evropski komisiji zavedajo. Evropska unija se sicer ni odločila za skupno politiko reševanja agrikulturne oziroma prehranske problematike. Dahm pravi, da komisija zgolj spodbuja članice pri snovanju novih kmetijskih politik, ki bodo pripomogle k splošnemu izboljšanju.
Sogovornica pojasni, kako bo Evropska unija pomanjkanje skušala omiliti z ukrepi, ki bodo posegli zlasti na področje kmetijstva in oskrbe z energijo.
A ukrepi na področju kmetijstva niso nujno smiselna rešitev. Kuhar je kritičen do ukrepov Evropske unije in Slovenije na tem področju.
Kuhar sicer poudarja, da so kmetje porabniki nekaterih kmetijskih produktov, predvsem tistih, ki so namenjeni za krmo. V Sloveniji kmetje pogosto ne pridelujejo krme za svoje živali, to pa pomeni, da podražitev žita prizadene njihovo pridelavo. V tem primeru lahko država intervenira in ublaži stroškovne šoke. Odvisnost držav od uvoza surovin pa ni nujno slaba. Kuhar je namreč kritičen do ideje o samooskrbi, ki se v zadnjem času pojavlja kot nekakšna alternativa in pogosta predvolilna obljuba.
Pojem samooskrbe pa ni nujno sporen v vseh kontekstih. V nekaterih državah ima ta pojem drugačen pomen kot v Sloveniji.
A svet ne bo v celoti ubežal novi prehranski krizi. Prekinitev izvoza pšenice po mnenju Dahm sicer ne bo prizadela Evropske unije, bodo pa posledice občutili v drugih državah.
Zakaj bosta prehranska kriza in posledično lakota prizadeli omenjene države, natančneje razloži Kuhar.
Razmere pa niso zamejene zgolj na območje Evrope in Bližnjega vzhoda. Indija, ki je prav tako velika pridelovalka žita, je nedavno prepovedala izvoz pšenice in sladkorja. S tem želi vlada nadzorovati visoko stopnjo inflacije, ki ogroža prehransko varnost indijskega prebivalstva.
V Sloveniji pa bo prekinitev uvoza nekaterih prehranskih surovin vidna predvsem v dvigu cen hrane, pojasnjuje Kuhar.
Iz te moke torej še bo nekaj kruha. Čakajo nas okoljska, finančna, socialna in zdravstvena kriza, a prehranski se bo vsaj v Evropski uniji očitno mogoče izogniti.
Dodaj komentar
Komentiraj