Tiskani mediji po osamosvojitvi

Tiskani mediji po osamosvojitvi

Oddaja
28. 11. 2016 - 20.00

V današnjem osamosvojitvenem Zeitgeistu se bomo dotaknili teme slovenskih tiskanih medijev po osamosvojitvi. Glavni izmed njih so bili Delo, Dnevnik ter Večer. Leta 1991 se pojavijo tudi tabloidne Slovenske Novice, ki so danes najbolj prodajani časopis. V devetdesetih so bili ustanovljeni še trije novi časopisi – Slovenec, Republika in Jutranjik, a so vsi propadli.  Z osamosvojitvijo smo v Sloveniji spremenili gospodarski model, in sicer iz socialističnega v kapitalistični. To je prineslo tranzicijo in vrle slovenske parlamentarne glave so se takrat odločile, da bodo medije z izjemo RTV Slovenija privatizirale po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij.

To pomeni, da se je medije privatiziralo podobno kot vsa druga podjetja. Mediji so bili privatizirani z notranjim odkupom: lastniki medijev so postali bivši ter sedanji zaposleni, kar naj bi omogočalo njihovo neodvisnost. Če smo bolj natančni, so zaposleni in bivši zaposleni postali 60-odstotni lastniki medijev. 40 odstotkov so dobili trije paradržavni skladi: po 10 odstotkov Kapitalski sklad invalidskega in pokojninskega zavarovanja oziroma današnji KAD ter Slovenska odškodninska družba oziroma današnji SDH, Sklad Republike Slovenije za razvoj pa 20 odstotkov. Vsi skladi so večino svojih deležev kasneje odprodali.

Lastninjenje je potekalo tako, da je podjetje družbeni kapital, ki ga je predvidelo v programu notranjega odkupa, preneslo na sklad za navadne delnice. Pri odkupu se je upošteval 25-odstotni popust, pri njem pa je morala sodelovati več kot tretjina zaposlenih v podjetju. V naslednjih štirih letih je moralo podjetje od sklada vsako leto odkupiti najmanj četrtino delnic po njihovi nominalni vrednosti.

Prve oblike umika države iz področja medijev segajo že v konec osemdesetih let, ko je bilo za časopise ukinjeno državno subvencioniranje. Prej je država namreč medije neposredno finančno podpirala, prav tako pa je subvencionirala tudi papir za njihovo tiskanje ter umetno vzdrževala enotne cene dnevnega časopisja. Medijske hiše so določale proizvodno ceno časopisov, ta pa je bila ponavadi višja od tiste, po kateri so časopis prodajali bralcem; razliko je krila država. Konec osemdesetih let so mediji nato iz inštitucij posebnega pomena postali ekonomski subjekti, ki si morajo svoj obstoj zagotoviti na trgu. Kakšno je bilo po osamosvojitvi mnenje vodstev večjih medijev o privatizaciji in še čem drugem, nam razloži Milan Predan, ki je bil v devetdesetih letih glavni in odgovorni urednik Večera.

Izjava

Kako pa je takšna privatizacija kratkoročno vplivala na medije? Nadaljuje Predan.

Izjava

V devetdesetih letih je bila prisotna tudi velika zaskrbljenost glede morebitnih prevzemov medijev zgolj s strani tujih družb.

Izjava

S temi pesimističnimi toni zaključujemo prvo polovico Zeitgeista. Vrnemo se po kratkem glasbenem predahu.

Nadaljujemo s Zeitgeistom, v katerem se ukvarjamo s slovenskimi mediji po osamosvojitvi, natančneje trenutno z Večerom. V Večeru so imeli zaposleni večinski delež do leta 2000. Nato sta hoteli delnice Večera, ki je bil takrat vroča medijska roba, hkrati kupiti Nova kreditna banka Maribor ter tiskarna Leykam, ki je Večer tiskala. Predan pojasni, kako je potekalo odkupovanje delnic od zaposlenih ter kakšne so bile posledice komolčenja zanje.

Izjava

Predan konkretizira še, koliko so zaposleni s prodajo zaslužili. Opomba, evro proti marki je v razmerju približno 1 proti 2, 60 tisoč mark je torej približno 30 tisoč evrov.

Izjava

Država je medije poskusila regulirati dvakrat, prvič z Zakonom o javnih glasilih leta 1994 ter drugič z Zakonom o medijih leta 2001. Kaj je bilo v teh zakonih določeno ter kako so bili učinkoviti, pove Sandra Bašić Hrvatin, komentatorka medijskega prostora.

Izjava

Kako je bila lahko zakonodaja tako neučinkovita in kakšna je prihodnost tiskanih medijev, še pove Bašić Hrvatin.

Izjava

O vplivu politike na medije pa tudi Predan.

Izjava

Kakšno politiko je do privatizacije medijev ubrala Slovenija v devetdesetih letih, pojasni Bašić-Hrvatin.

Izjava

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se vzpostavili tudi novi časniki. Pri tem je vredno omeniti, da jim je delo še dodatno oteževalo dejstvo, da so trije največji časniki - Delo, Dnevnik ter Večer -  prehod na tržno poslovanje dočakali s svojo tiskarno, vzpostavljeno distribucijsko mrežo in utrjenim položajem na trgu bralcev ter oglaševalcev.

Dva izmed novoustanovljenih časnikov sta bila Slovenec ter njegov antipod Republika. Marca 1991 je takratni predsednik vlade Lojze Peterle v državni proračun vnesel novo postavko. 1,4 milijona evrov naj bi šlo za demokratizacijo medijev, večina tega denarja pa je šla za ustanavljanje časopisa Slovenec. Manjši del je dobil tudi časopis Demokracija. Slovenec je leta 1991 začel z velikopotezno naklado 80 tisoč izvodov, ki se je kmalu znižala na 10 tisoč in nato še na 5 tisoč izvodov. V kratki zgodovini Slovenca je prišlo tudi do pogostih kadrovskih sprememb na vrhu, kar je vplivalo negativno podobo časopisa v javnosti. Zakaj sta bila Slovenec in Republika sploh ustanovljena? Predan.

Izjava

Kot rečeno, časopis Republika se je leta 1992 pojavil kot protiutež Slovencu. Prvič je izšel novembra 1992, in sicer kot prvi barvni časopis po Slovenskih novicah. Časnik Republika, ki je bil tiskan v Trstu, se je pri raznašanju naročnikom soočal z logističnimi težavami, čemur so sledile številne odpovedi. Ena v vrsti nepremišljenih potez je bila tudi, da so v vrste svojih novinarjev po večini vzeli novinarje, ki so prihajali iz radia ali televizije ter niso bili vajeni dela za tiskane medije. Pritegnile so jih visoke plače in honorarji, a ti niso bili vzdržni. Desni dnevnik Jutranjik, ki je bil tako kot prejšnja dva bolj politični kot tržni projekt, je začel in prenehal izhajati isti mesec, to je junija 1998, ker ni imel trga.

*Pri pripravi oddaje sta nam bili v pomoč knjigi Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih Sandre Bašić-Hrvatin in Marka Milosavljevića ter knjiga In temu pravite medijski trg? prav tako Sandre Bašić-Hrvatin ter Brankice Petković. Kogar zanima več o temi, priporočam v branje.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Green destinations
Green Destinations,
Breestraat 89A, Leiden (NL)
link:http://greendestinationsday.com/ljubljana/
hm. dobr se denar pere a ne?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness