Kaj je v košarici?

Kaj je v košarici?

Oddaja
Najbolj hip ekonomska teorija v ZDA ta trenutek!
 / 8. 4. 2019

Smo danes bogatejši kot pred stotimi leti? Hja, pa že. V resnici je na to vprašanje nemogoče podati objektiven odgovor. Ni namreč mogoče objektivno reči, da je vrednost pametnega telefona in avtomobila večja od vrednosti petih glav živine in kočije. Ekonomisti zato pri primerjanju življenjskega standarda uporabljajo bližnjico. Merijo denarno vrednost imetja povprečnega prebivalca. A pri tem je treba upoštevati, da je 1 dolar izpred stotih let vreden približno 15 današnjih dolarjev. Vrednost denarja je zaradi inflacije s časom upadla, cene dobrin pa so narasle. Zato je za primerjavo - tudi le denarne - vrednosti premoženja ključna meritev rasti cen oziroma inflacije. Merjenje rasti cen je ključno tudi na bolj vsakodnevni ravni. Na podlagi te meritve se določa rast plač, pokojnin in socialnih transferjev. V naslednje pol ure bomo raziskovali, kako statistični urad pride do te magične številke, ki trenutno znaša 1,4 odstotka letno. In pa: ali je smiselno raven rasti cen podajati na desetinko odstotka natančno?

Merjenje splošne ravni cen je vse prej kot preprosto. Prav gotovo ne bi bilo smiselno meriti vsake denarne transakcije, ki se zgodi. Potrebno je narediti nek izbor, katere cene se bo zajelo v meritev inflacije in kako se zajame njihovo gibanje. Kot razlaga Janez Malačič, profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, vsaj na teoretični ravni obstajata dva pristopa k merjenju inflacije, pri čemer pa v praksi prevladuje le eden:

Izjava

Slovenski Statistični urad za potrebe merjenja rasti cen zbira podatke o cenah 744 izdelkov in storitev. Del teh podatkov - na primer o ceni energentov, hrane in pijač - zbirajo centralno. Drugi del cen pa popisujejo na terenu, in sicer v štirih mestih po Sloveniji: v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Kopru.

Izjava

Tina Vratanar je zaposlena na oddelku za statistiko cen pri Statističnem uradu Republike Slovenije.

Izjava

744 izdelkov in storitev, katerih cene spremlja Statistični urad sestavlja tako imenovano košarico dobrin. Sestava te košarice je ključna za pravilno merjenje rasti cen. Statistični urad mora tako najprej ugotoviti, katere dobrine predstavljajo nezanemarljiv strošek za državljane.

Izjava

Anketa o porabi v gospodinjstvih je 74-stranski vprašalnik, ki vključuje podrobna vprašanja o potrošnji gospodinjstev. Vprašanja zajemajo vse dobrine široke potrošnje od: “Kolikšen je bil izdatek za frizerja za ženske v zadnjih 6 mesecih?” in: “[Navedite] količino pridelanega in porabljenega mleka (v LITRIH) v zadnjih 12 mesecih”, pa do bolj nišnih dobrin kot na primer: “Kolikšen je bil izdatek za nakup konja, ponija ali pripadajoče opreme v zadnjih 6 mesecih?” Na podlagi te ankete Statistični urad v košarico dobrin vključi vse dobrine, ki presegajo eno tisočinko skupne potrošnje gospodinjstev. To so tako imenovani elementarni agregati.

Izjava

Znotraj teh elementarnih agregatov SURS nato spremlja cene tistih točno določenih izdelkov - na primer alpskega mleka z 1,6 % maščobe v litrski embalaži -, ki se najbolje prodajajo.

Izjava

Merjenje inflacije, kot smo ga opisali do sedaj, ima kljub svoji temeljitosti kar nekaj pomanjkljivosti. Vse glavne strukturne pristranosti oziroma biasi, ki jih je stroka opazila pri metodologiji, izmerjeno inflacijo povečujejo. Izmerjena inflacija je torej ponavadi višja od dejanskega gibanja ravni cen, ki jih plačujejo potrošniki. Glavni problemi nastanejo, ker inflacijo merimo s primerjavo ravni cen v preteklosti z aktualnimi podatki. Iz tu izhaja potreba, da so nabor izdelkov, ki jih merimo, in njihovi relativni deleži v končnem izračun stalni. Potrošnik na drugi strani stalno spreminja svoje navade. Razlaga profesor Janez Malačič:

Izjava

Sledenje spremembam navad potrošnikov in spremembam v izdelkih je v ozadju večine pristranskosti pri merjenju inflacije. Najpomembnejše kategorije takih pristranskosti so pojav novih izdelkov, pojav nove ponudbe, izboljšanje kvalitete in spremembe navad potrošnikov, ko zaradi visokih cen zamenjajo svoje nakupovalne navade.

Prva pristranskost nastane, ko se metodologija počasi odzove na prihod nove ponudbe na trg.

Izjava

Te nižje cene bo uradna statistika zapazila šele, ko bo nove trgovine vključila v svojo raziskavo. Do takrat pa bo beležila višjo raven cen, kot jo potrošniki v resnici plačujejo. Kako se nove trgovine vključijo v raziskavo, razloži Vratanar:

Izjava

Podobna pristranskost nastane zaradi raznih znižanj, akcij in posebnih ponudb trgovcev. Kar se tiče nizkocenovnih trgovin, je glede na njihov uspeh očitno, da ljudje sprejemajo nižjo raven storitve v trgovini v zameno za nižje cene.

Druga običajna težava je, da se izdelki skozi čas spreminjajo. V prvi vrsti gre tu za tehnične produkte, ki postajajo boljši, bolj kvalitetni. Boljši izdelek bi moral biti tudi dražji, in če ni, se je efektivno pocenil. Zahtevo potrošnika lahko zato izpolni cenejši izdelek iste kvalitete ali pa potrošnik dobi za isti denar več. V vsakem primeru se morajo na to odzvati metode, ki merijo nivo cen.

Izjava

Nekateri izdelki, predvsem kompleksnejši, pridobijo dodatne funkcije. To se zgodi najprej pri izdelkih višjega cenovenga razreda. Lep primer so na primer avtomobili. Ko pride na trg avtomobil nove generacije, ki ima na primer dodan sistem za samodejno zaviranje, statistika ta avtomobil razčleni na posamezne komponente in oceni njihovo vrednost. Dokler ta novi sistem ni del serijske opreme vseh avtomobilov, vrednost dodatka odšteje in tako skuša meriti čisto spremembo cene brez vpliva tehnoloških dodatkov.

Izjava

Pravilnost teh prilagoditev kakovosti je zelo težko oceniti, saj gre praviloma prej za tehnično kot pa ekonomsko vprašanje.  Prav tako ne moremo reči, da se bodo potrošniki na spremembe kakovosti odzvali vedno enako. Pri nekaterih izdelkih se potrošniki zadovoljijo z isto kvaliteto in nižjo ceno, drugje pa ne. Študije v ZDA in Kanadi so v preteklosti pokazale, da so tamkajšnji statistiki pogosto podcenili povišanje kvalitete.

Zahtevnost merjenja spreminjanja cen je za nekatere dobrine precej težje kot za druge. Cen kmetijskih proizvodov na primer ni težko meriti, medtem ko je potrošna elektronika precej bolj zmuzljiva. Verjetno še težje je izmeriti spreminjanje cen storitev, pri katerih je precej težko oceniti, kako se spreminja njihova kakovost. Prav tako cena storitev, tudi relativno preprostih, kot sta na primer gostinstvo in striženje las, močno variira ne samo glede na kvaliteto, ki jo itak ne moremo objektivno oceniti, ampak tudi glede na lokacijo. Nadaljuje Malačič.

Izjava

Problem spreminjanja izdelkov in cen je najbolj izrazit pri novih izdelkih. Ko se ti pojavijo na trgu, je njihova cena praviloma visoka, nato pa hitro pada. V merjenje inflacije so ti izdelki vključeni z zamikom in zato statistika nikoli ne zabeleži tega hitrega padanja cen. Če se naenkrat pojavi veliko novih izdelkov, ima lahko ta bias precejšen vpliv. Ko so v ZDA v devetdesetih letih ugotovili, da je njihovo Ministrstvo za delo precenjevalo inflacijo za približno en odstotek, je bil za to najbolj odgovoren rastoč trg elektronike.

Košarica se ne spreminja ne le, ker se pojavijo novi izdelki, ampak tudi, ker izdelki izginejo iz trga. Takrat morajo na Statističnem uradu za njih najti zamenjave oziroma substitut.

Izjava

A te substitucije se odzivajo zgolj na ponudbo na trgu, ne izražajo pa spremembe obnašanja potrošnikov. Zato izmerjena inflacija težko zazna spremembe potrošnikov, ki se prilagodijo nihanjem cen. Če se na primer iz kakršnegakoli razloga močno podraži govedina, bodo ljudje, še posebno tisti z nizkimi prihodki, namesto govedine raje kupovali svinjino ali perutnino ali pa sploh jedli manj mesa. Pri zaznavi teh sprememb je Statistični urad precej počasnejši.  Nabor posameznih izdelkov v košarici se menja enkrat na leto, spremembe navad potrošnikov, ki svojo potrošnjo preusmerijo iz ene kategorije dobrin v drugo, pa se beležijo enkrat na tri leta.

Izjava

Znotraj teh treh let, ko potrošniki konstantno prilagajajo svoje navade relativnim cenam, statistični urad teh sprememb ne more zaznati.

Pri merjenju inflacije se torej soočamo s štirimi kategorijami pristranskosti. Potrošniki vseskozi iščejo cenejše trgovine. Prav tako se prilagajajo relativni rasti cen in kupujejo manj izdelkov, katerih cena hitreje narašča, s čimer spreminjajo strukturo potrošnje. Novim dobrinam pa cena najhitreje pade v začetnem obdobju, ko še niso vključene v uradne statistike. Statistični urad skuša tem spremembam slediti, a zaradi metodologije raziskav nujno zaostaja za navadami potrošnikov. Nekoliko drugačno težavo pa predstavljajo še konstantne spremembe v kvaliteti dobrin, ki jih je kljub sofisticirani metodologiji marsikdaj težko popisati. Zaradi počasnega odziva in težav z merjenjem napredka v kvaliteti potrošniki tipično v resnici plačujejo manj, kot Statistični urad uspe izmeriti. Izmerjena rast cen je tako višja od realne.

Razprave o tem, ali je izmerjena inflacija previsoka, so bile najbolj aktualne v devetdesetih in to predvsem v ZDA, kjer je desnico jezilo, da se morda socialni transferji, ki se usklajujejo z inflacijo, dvigujejo prehitro. Ekonomiste, predvsem tiste, ki se ukvarjajo z monetarno politiko, pa precej bolj moti nihanje stopnje inflacije.

Evropska centralna banka v svoji publikaciji pravi, da ima inflacija, kot jo meri standardizirana metodologija HICŽP, šum. Ta zamegli informacijo o srednjeročnih inflacijskih pritiskih, ki so njena glavna skrb. Zaradi tega centralna banka za svojo referenčno točko največ pozornosti namenja osnovni ali jedrni inflaciji. Med ekonomisti, ki se ukvarjajo s politiko centralnih bank, sicer ni enotnega mnjenja o tem, kateri pristop je boljši; torej ali je boljši vodič za usmerjanje monetarne politike izmerjena ali jedrna inflacija. Predvsem v ZDA nekateri ekonomisti, tudi v vrhu ameriške centralne banke in njenih podružnicah, zagovarjajo politiko, ki sledi izmerjeni inflaciji. Evropska centralna banka je na drugi strani bolj usmerjena v osnovno inflacijo.

Italija v sporu z EU o svojem proračunu in o tem ali je 10 odstotna brezposelnost nova italijanska normalnost
 / 10. 12. 2018

Namen jedrne inflacije je torej izračunati srednjoročno gibanje inflacije. Najbolj pogosto se to stori tako, da se iz meritve izključi nafto in neprocesirane kmetijske proizvode, ki imajo največje sezonsko gibanje cen. Lahko se odšteje tudi obleke. Ta metodologija je bila razvita v ZDA, uporablja pa se tudi v Evropi. Evropska centralna banka je sicer razvila še nov način izračuna, ki so ga poimenovali superjedrna inflacija. Banka ne objavlja superjedrne inflacije, prav tako ne, kako natančno jo izračuna. Znan je zgolj osnovni princip izračuna. Ta poskuša upoštevati tako imenovani output gap, torej koliko dejavnost gospodarstva odstopa od njegovega potenciala. Z drugimi besedami, superjedrna inflacija naj bi svoj izračun prilagajala temu, ali je gospodarstvo v recesiji. Poskuša namreč dati večjo težo tistim cenam, ki najbolj sledijo nihanjem gospodarske dejavnosti. Superjedrna inflacija je bila v zadnjih dveh letih nižja od dveh odstotkov, na katere cilja centralna banka, in nižja od pričakovanj, kar kaže da je v evropskem gospodarstvu še vedno precej neizkoriščenih kapacitet.

Vrnimo se nazaj k merjenju splošne ravni cen, vključujoč energente in hrano. Kolikšna je njena natančnost? Statistični urad, kot tudi večina sorodnih organov po svetu, objavlja inflacijo na desetinko odstotka natančno: trenutno naj bi bila letna inflacija v Sloveniji 1,4 odstotka. Ta preciznost se zdi nekoliko preveč samozavestna.

Prvi problem predstavljajo enostavne merilne napake in pomanjkljivi podatki. Anketa o porabi gospodinjstev, v kateri morajo potrošniki na primer navesti količino porabljenega mleka v zadnjem letu, nedvomno prinese neko merilno napako. Prav tako zajemanje cen na terenu v zgolj štirih večjih mestih po Sloveniji in pomanjkljivi podatki o na primer višini najemnin.

Še večjo oviro natančnosti pa morda predstavljajo sistematične pristranosti, ki smo jih opisali. Sprememba strukture potrošnje glede na relativno gibanje cen; spremembe v kvaliteti, ki jih marsikdaj lahko kvantificiramo le približno; migriranje potrošnikov v cenejše, diskontne trgovine in počasna zaznava novih izdelkov. Vsi ti pojavi pripomorejo k temu, da je izmerjena inflacija tipično višja od realne. Kanadska centralna banka na primer ocenjuje, da njihova meritev sistematično prikazuje pol odstotka višjo inflacijo od realne. V ZDA naj bi bila razlika še višja.

Tina Vratanar iz slovenskega Statističnega urada podatkov o natančnosti meritve in morebitnih sistematičnih odmikih nima. Kljub temu pa vztraja, da je meritev na desetinko odstotka točna.

Izjava

Do tu smo govorili o inflaciji kot parametru, ki zadeva celotno gospodarstvo. Kot smo videli, je to izračunana številka. Do nje se pride z analitičnimi postopki, ki smo jih opisali, in naj bi odražala splošno gibanje cen, a ne obstaja sama na sebi. Kar se tiče posameznika, dejansko obstaja gibanje cen, ki jih sam plačuje, torej neke vrste osebna inflacija, ki je odvisna od potreb in potrošnje posameznika.

Izjava

Mogoče je, da bo največji napredek v merjenju inflacije v prihodnosti dosežen s tem, da bomo razlikovali med različnimi stopnjami inflacije, kot jo izkušajo različne družbene skupine. Pokojnine bi se na primer lahko usklajevale ne glede na splošno inflacijo, ampak glede na inflacijo, ki jo izkušajo upokojenci.

 

 

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness