Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila na marsikaterem področju pestra. Med drugim - kar je tema današnje oddaje - v ekonomiji. Sedemdeseta so bila v zahodnih kapitalističnih državah obdobje novega ekonomskega pojava: stagflacije. Stagflacija združuje stagnacijo gospodarstva in relativno visoko inflacijo. Razlogi za takšno gospodarsko stanje so predmet konflikta, ki poteka pretežno po ideoloških linijah. Nesporno dejstvo pa je, da je stagflacija v sedemdesetih omogočila vzpon neoliberalizma v naslednjem desetletju. Do takrat prevladujoča keynesijanska paradigma je  svojo legitimnost črpala iz zasledovanja cilja polne zaposlenosti, medtem ko je imel neoliberalizem, ki se je v akademskih krogih krepil že v prejšnjih desetletjih, z zagovarjanjem vrnitve laissez-faire ekonomske politike iz začetka stoletja težave s pridobivanjem legitimnosti med širšim prebivalstvom. Dobro desetletje gospodarske stagnacije in visoke inflacije je politikam, ki sta jih najvidneje uvajala Margaret Thatcher in Ronald Reagan, zagotovilo podporo. V današnji Ponudbi in prevpraševanju se posvečamo vzrokom, poteku in posledicam stagflacije.

"STABILNOST DESTABILIZIRA"

Gospodarske težave 70. let so korenine pognale približno dve desetletji prej. Povojno obdobje, znano tudi kot zlata doba kapitalizma, je bilo čas izjemnega gospodarskega razcveta. V Zahodni Evropi je bil ta posledica zagona povojne obnove, na drugi strani Atlantika pa nesporne dominance ameriške industrije na svetovnem trgu. V ekonomski misli je prevladovala keynesijanska paradigma, ki je zagovarjala usmerjanje gospodarstva z monetarno in fiskalno politiko, s ciljem vzdrževanja polne zaposlenosti. Gospodarski uspeh pa je hkrati postavil temelje za kasnejše težave.

Podjetja so v prvih povojnih letih vodila relativno konservativno finančno politiko in se izogibala pretiranemu zadolževanju. Približno dve desetletji trajajoča rast zahodnih gospodarstev pa je ta konservativizem razbila. Kot je v knjigi Can it happen again? popisal ameriški ekonomist Hyman Minsky, se je zasebni sektor v sredini 60. let začel vedno bolj zadolževati. Minsky je na opazovanju te tendence zgradil teorijo poslovnega cikla, katere bistvo je povzeto v maksimi “stabilnost destabilizira”. To je bil Carlos Maciel, avtor na blogu theminskys.org. Minsky je navedel dva razloga za pospešeno zadolževanje po daljšem obdobju kontinuirane rasti. Prvi je, da podjetja svoje poslovne odločitve utemeljujejo na izkušnjah iz relativno bližnje preteklosti. Po finančni krizi, ki je nastala zaradi prezadolženosti, so podjetja tako bolj zadržana do zadolževanja. Po daljšem obdobju ekspanzije pa večinski pogled na prihodnost postane bolj optimističen, podjetja pričakujejo višje prihodke in si zato dovolijo tudi več zadolževanja, tvegane odločitve pa se - dokler gospodarstvo raste - tudi izplačajo, kar spodbudi prevzemanje novih tveganj. Poleg tega v času gospodarske rasti cene imetja, kot so proizvodna sredstva, zemlja in finančni instrumenti, rastejo. S tem - na papirju - raste vrednost premoženja podjetij, ki ga ta lahko uporabijo kot zavarovanje za najem posojil. Temu sledi tudi rast zadolženosti. Ko pride do dogodka, ki zamaje optimistične predstave o prihodnosti, in se pozitivna povratna zanka zadolževanja prekine, pa je zasebni sektor za poplačilo posojil dolžan svoje premoženje prodajati. To privede do padca vrednosti premoženja širom gospodarstva in celotna hišica iz kart se sesuje sama vase. Daljše obdobje stabilnosti tako spodbudi pretirano zadolževanje, ki pripelje do finančne nestabilnosti in krize.

SWINGING 60s

Tovrstni cikel dolga se je razvijal od konca druge svetovne vojne do konca 60. let. Delež varnih državnih obveznic v bilancah ameriških bank se je v tem obdobju zniževal, povečeval pa se je delež posojil zasebnim podjetjem. Finančne inovacije - v začetku šestdesetih denimo uvedba prenosljivih potrdil o vlogah - so vnesle dodatno tveganje v finančni sistem. Ameriška podjetja, ki so do sredine 60. let vse investicije financirala z notranjimi sredstvi, pa so se leta 65 začela pospešeno zadolževati. Brezposelnost je v drugi polovici šestdesetih padla pod 4 odstotke, inflacija pa je začela počasi rasti. Gospodarstvo je stopilo v evforični del cikla, kar je privedlo do vedno večje krhkosti finančnega sistema. Sledili sta dve finančni krizi. Ameriška centralna banka se je na rastočo inflacijo odzvala z višanjem obrestnih mer: prvič leta 1966 in naslednjič v letih 68 in 69. Zaradi vedno večje zadolženosti zasebnega sektorja in vedno bolj krhkih temeljev finančnega sistema je gospodarstvo s tem obakrat pognala na rob resne recesije. Centralna banka je bila tako prisiljena intervenirati v drugo smer ter rešiti banke in podjetja v težavah. Centralni bankirji so bili torej postavljeni pred dilemo: ali dopustiti kolaps dolžniške strukture gospodarstva in nastop resne recesije, ki bi ustavila inflacijo, ali rešiti dolžniška razmerja, nadaljevati evforično gospodarsko rast in pustiti inflaciji, da se pospešuje. V takratnih političnih razmerah so se odločili za drugo: Gospodarska rast se je nadaljevala, prav tako pospeševanje inflacije.

K pospeševanju inflacije konec 60. let je, vsaj v ZDA, prispevalo še nekaj dejavnikov. Vietnamska vojna je bila v polnem zamahu, izdatke države pa so povečali tudi obširnejši socialni programi. Kljub temu, da je bil to čas gospodarske rasti in praktično polne zaposlenosti, takratni predsednik Lyndon Johnson, v nasprotju z nasveti svojih ekonomskih svetovalcev, vojne ni želel financirati z dvigom davkov, temveč s proračunskim primanjkljajem, kar je pripomoglo k rasti inflacije.

Šestdeseta pa so bila tudi čas precejšnje moči sindikatov. Ti pa so se za dvige plač pogajali posamezno - vsak v svojem podjetju ali panogi - brez centralnega nadzora nad plačno politiko. Po letu 1965 je tako v ZDA opazna odcepitev nominalne rasti plač od rasti produktivnosti. Večanje razkoraka med rastjo nominalnih plač in realnega proizvoda pa je nujno pripomoglo k pospeševanju inflacije. Konec 60. in v začetku 70. let se je tako govorilo o tako imenovani plazeči se inflaciji - v angleščini creeping inflation. Njena značilnost je bila počasno, a vztrajno pospeševanje inflacije, ki je leta 1970 dosegla 6 odstotkov letno. V prvi polovici sedemdesetih je Zahod doletela hujša, skokovita rast cen, o kateri bomo govorili v nadaljevanju.

Prvi inflacijski šok, ki pa se je bolj skokovito kot v ZDA poznal v Evropi, je bila Nixonova opustitev konvertibilnosti dolarja v zlato. Že pred tem tako imenovanim Nixonovim šokom je bil sistem fiksnih deviznih razmerij pod precejšnjim pritiskom in britanska vlada je bila že leta 1966 1967 pod pritiskom špekulantov prisiljena devalvirati funt. S povojno rastjo trgovine se je namreč povečeval tudi obseg valutnega trga, zaradi česar je bilo vse težje ohranjati stalna razmerja brez poseganja po politično vedno bolj nepopularnih omejitvah kapitalskih tokov. S tem ko je tečaj dolarja postal drseč, so morale take postati tudi evropske valute, kar je pomenilo konec skrbno usklajenega sistema fiksnih deviznih razmerij, ki je podpiral povojni ekonomski razvoj na Zahodu. Sledili sta dve devalvaciji dolarja, čemur je sledilo padanje drugih valut, še posebej funta. S tem ko je vrednost valut padla, so se cene uvoza surovin zvišale, kar je pospešilo inflacijo. Med letoma 71 in 73 se je cena negoriv, ki jih predstavljajo predvsem kovine, povečala za 70 odstotkov, cena živil pa se je podvojila.

Nihče ni bil presenečen, da je bila cena za liberalizacijo valutnih tečajev povečana inflacija. Evropske države pa so, v upanju, da bodo lahko preprečile pričakovani negativni gospodarski trend, zavestno sprejele inflacijske politike: sprostitev kreditov in spuščanje cen domačih valut za povečevanje izvoza. To je pripomoglo k pregrevanju gospodarstev, ki so bila na začetku sedemdesetih na koncu povojnega razvojnega buma.

Na tej točki se ustavimo pri vprašanju, kako so v tistem času politiki, vodilni ekonomski uradniki in akademski ekonomisti razmišljali o problemu plazeče se inflacije in morebitnih rešitvah. Že v začetku šestdesetih je administracija ameriškega predsednika Johna Kennedyja uvedla tako imenovane cenovne in plačne smernice. Politika, ki jo je zasnoval Kennedyjev ekonomski svetovalec Walter Heller, je skušala z večjo centralizacijo določanja rasti cen in plač ter njihovo vezavo na rast produktivnosti nadzorovati inflacijo. Čeprav smernice niso bile pravno zavezujoče, je Kennedy prišel v konflikt z jeklarsko industrijo in na koncu zmagal. Sistem se je podrl pod Kennedyjevim naslednikom Johnsonom. Državni nadzor nad cenami in plačami je imel vplivne zagovornike še v začetku sedemdesetih, ko je inflacija postajala večji problem. Guverner centralne banke Arthur Burns je leta 70 zagovarjal ponovno uvedbo organa, ki bi z bolj ali manj prijateljskimi prijemi prepričeval kapital in sindikate v zasledovanje zastavljene cenovne in plačne politike. Paul Samuelson, eden najvidnejših ekonomistov tistega časa, je bil do predsednika Richarda Nixona kritičen, ker se ta ni želel poslužiti centralizacije določanja cen. Ko je leta 1971 predsednik Richard Nixon ukinil konvertibilnost dolarja v zlato, je, da bi preprečil inflacijske pritiske padca vrednosti valute, Nixon zares uvedel reguliranje cen. Regulacija cen naj bi trajala 90 dni. Dokončno je bila ukinjena skoraj tri leta po uvedbi. Politika, ki je danes popolnoma nezamisljiva, je imela takrat zagovornike na najvišjih položajih v državni upravi.

NAFTNI ŠOK

V teh nestabilnih okoliščinah je konec leta 1973 mednarodno gospodarstvo zadel prvi od dveh naftnih šokov sedemdesetih let. En dan po začetku četrte vojne med Izraelom in njegovimi arabskimi sosedami so glavne bližnjevzhodne države izvoznice nafte naznanile, da nameravajo zmanjšati proizvodnjo te surovine, zaradi pomoči Izraelu pa so proti ZDA uvedle embargo. Do konca leta 73 se je cena nafte podvojila, do marca prihodnjega leta pa početverila. To je naznanilo konec plazeče se inflacije in prehod v skokovito rast cen.

Povišane cene nafte so se bolj kot ne neposredno izrazile v povišani inflaciji. V državah zahodne Evrope je bila inflacija v šestdesetih letih povprečno 3 odstotke. V prvih treh letih sedemdesetih se je povzpela na dvakrat toliko, med leti 73 in 79 pa je zrasla na skoraj 12 odstotkov. V Veliki Britaniji, ki so jo v tem času pretresale še stavke in veliki proračunski primanjkljaji, se je leta 75 povzpela celo na 24 odstotkov. Šok in politična dimenzija povišanja cen nafte sta prikrila strukturne spremembe v gospodarstvih razvitega sveta, ki so jih naredile močno občutljive na cene nafte. Cena soda nafte je bila od sredine petdesetih do začetka sedemdesetih dokaj stabilna, pri okoli dveh dolarjih. Zaradi tega je vztrajen porast pomena nafte v gospodarstvih ZDA in Evrope ostal precej neopazen. Leta 1950 so trda goriva zagotovila več kot 80 odstotkov porabe energije v Zahodni Evropi, nafta pa manj kot 10 odstotkov. Leta 1970 se je delež trdih goriv prepolovil, nafta pa je zagotavljala 60 odstotkov energetskih potreb. Nafta je v potrošnjo vstopila tudi preko industrije, na primer s proizvodnjo plastike in umetnih mas, ki so prav tako doživele velik vzpon. Dvig cen nafte je tako hkrati povzročil dvig cen širokega nabora izdelkov in zatrl gospodarsko aktivnost - kar sta dva elementa stagflacije.

V ZDA, ki je imela nekaj lastnih zalog in bolj razpršeno dobavno verigo, se je porast cen nafte poznal nekoliko manj kot v od bližnjevzhodnih nahajališč odvisni Zahodni Evropi in na Japonskem. A embargo je kljub temu dvignil cene na celotnem svetovnem trgu. Še posebej v ZDA pa je izkušnja naftnega šoka povzročila tudi pomembne politične spremembe. V avtocentrični Ameriki so vrste pred bencinskimi črpalkami in dnevna poročila o vedno novih sestankih OPEC-a povzročile velike skrbi o zatonu Amerike in neobvladljivosti situacije, kar je bila voda na mlin konservativnim političnim silam. Podobno se je zgodilo v Veliki Britaniji, kjer so draga nafta in stavke rudarjev povzročile redukcije elektrike v letu 74. Dve leti kasneje je morala laburistična vlada pristati na ponižujočo pomoč Mednarodnega denarnega sklada.

Leta 79 je svetovno gospodarstvo prizadela še ena naftna kriza, tokrat zaradi revolucije v Iranu, ki je cene nafte spet več kot podvojila; inflacija je v ZDA dosegla 15 odstotkov, v Veliki Britaniji pa čez 20 odstotkov. Leto kasneje se je ameriška centralna banka pod novim guvernerjem Paulom Volckerjem odločila, da bo z recesijo in višjimi obrestnimi merami iztisnila inflacijo iz gospodarstva. Pri tem ji je pomagalo tudi varčevanje zvezne vlade, v času administracije Jimmyja Carterja. Inflacija je padla s 15 odstotkov v letu 80 na 3 odstotke tri leta kasneje, ko je banka spet odprla pipico. Cena za to je bila nezaposlenost, ki se je povzpela na 10 odstotkov, največ v več kot štiridesetih letih. Poleg tega je k omejevanju inflacije pripomoglo tudi počasno padanje cen nafte od začetka osemdesetih naprej, kar je znižalo pričakovanja o rasti cen v prihodnje. Tudi v evropskih državah so se države z inflacijo borile s kombinacijo varčevanja in povišanih centralnobančnih obrestnih mer. V Veliki Britaniji se je to zgodilo v okviru pogojev za posojilo Mednarodnega denarnega sklada. V Italiji je pomoč s pogoji prišla iz Zahodne Nemčije. V Evropi je pomembno vlogo odigral tudi sistem fiksnih menjalnih tečajev med evropskimi valutami, ki je de facto privezal evropske valute na stabilno zahodnonemško marko. Pri tem se je pokazalo, da je inflacija v veliki meri psihološki problem. Pričakovanje inflacije se je zažrlo v pričakovanja ekonomskih akterjev. Kapital in delavci so pričakovali rast cen, zato so cene in plače dvigovali že vnaprej, s čimer se je inflacija krepila. Ustavila se je, ko so države pokazale, da so pripravljene na žrtve, da bi jo ustavile.

"IT'S MORNING AGAIN"

Na koncu desetletja je obveljalo, da so izkušnje potrdile ekonomske teorije monetaristov, kot so takrat imenovali protikeynesijansko politično ekonomijo neoliberalnih ekonomistov, kot so bili Milton Friedman in njegovi sopotniki v čikaški šoli. Razlogi za tak zgodovinski pogled so verjetno bolj politični kot empirično ekonomski. Po začetnem šoku so velik del stiskanja inflacije opravili še ljudje stare šole, na primer Paul Volcker v ZDA, strah vzbujajoči laburistični finančni minister Denis Healy v Veliki Britaniji in hladni kancler Helmut Schmidt v Zahodni Nemčiji. To so storili, vsaj po svojem zatrjevanju, ne da bi sami doživeli veliko intelektualno preobrazbo. Kljub temu da so inflacijo iztisnili ekonomisti stare šole, so politične točke za ta uspeh poželi novi neoliberalci. Neoliberalni politiki v 80. letih po drugi strani niso uspeli najti magične rešitve za drugo plat stagflacije 70. let - za vztrajno visoko brezposelnost. So pa uspeli brezposelnost narediti politično sprejemljivo. Amerika in evropske države so v 70. letih že dosegle precejšnjo blaginjo in prebivalstvo je bilo vedno bolj občutljivo na inflacijo, ki je dražila njihovo precejšnjo potrošnjo in topila prihranke. Strah pred brezposelnostjo je postal manjši, kot je bil v povojnih časih, ko jih je preganjal spomin na gospodarsko krizo v tridesetih letih. Veliko problemov zaposlovanja se je izkazalo za trajne. Na to kaže propad britanskega rudarstva, splošen zaton velike delovne intenzivnosti v industriji, konkurenca iz azijskih držav in vzpon storitvenega sektorja.

Stagflacija je gotovo zamajala samozavest keynesijanskih ekonomistov v ideje, ki so pred tem dale take fantastične rezultate. A bolj kot to je stagflacija sovpadla z menjavo generacij - od tistih ekonomistov, politikov in nenazadnje volivcev, ki so imeli lastno izkušnjo velike gospodarske krize v tridesetih letih in političnih težav, ki so ji sledile, do tistih, ki so intelektualno zrasli po drugi svetovni vojni. Kar je rekel Max Plack o fiziki, velja tudi za ekonomijo - da napreduje pogreb za pogrebom. Med stagflacijo 70. let je prišlo do velikega premika v nazorih politične ekonomije. Že sam izraz politična ekonomija je zamenjala makroekonomija, ki naj bi bila zaradi svojega zanašanja na matematične modele bolj objektivna in neobremenjena s politiko - ta je v ekonomski stroki postala grda beseda za tiste, ki bolj upoštevajo puntarski glas ulice kot matematiko. A ta premik v ekonomiji ne bi bil mogoč brez širših družbenih sprememb, ki so težišče političnega prostora glede ekonomskih vprašanj premaknile v desno.