V današnji oddaji Ponudba in prevpraševanje bomo pogledali jugoslovansko politiko in ekonomijo v času po drugi svetovni vojni. Današnji prvi del se bo osredotočil predvsem na obdobje med letoma 1945 in 1953, v prihodnosti pa sledi še več delov.

Partizani ne bi nikdar premagali Nemcev brez sovjetske pomoči in Rdeča armada je osvobodila Beograd leta 1944. Ampak sovjetske čete niso ostale na jugoslovanskem ozemlju, leta 1945 so partizani slavili in imeli jugoslovansko ozemlje pod nadzorom. Vzpon komunizma se je v Jugoslaviji zato razlikoval od drugih vzhodnoevropskih držav, kjer je bil glavni faktor pri vzpostavitvi komunističnih režimov prisotnost sovjetskih vojakov. Ta razlika pa je malo vplivala na jugoslovansko politiko nekaj let po vojni.

Jugoslovanski komunisti so se na začetku trudili vzpostaviti državo po vzoru Sovjetske zveze. Po vzoru sovjetske KGB je bila ustanovljena tajna policija UDBA. Velik del industrije je bil nacionaliziran, vzpostavljeno je bilo centralno planiranje kot v Sovjetski zvezi. Zvezna vlada in zvezni gospodarski svet sta izdelala gospodarsko-politično zasnovo enoletnega in večletnega gospodarskega načrta. Zvezna planska komisija je nato te smernice natančneje obdelala; okoli tri tisoč njenih strokovnjakov je do podrobnosti začrtalo proizvodnjo in razdelitev okoli 16 tisoč skupin proizvodov za vso državo. Gospodarske načrte so morali izdelati tudi v republikah, vendar strogo v okviru pristojnosti, določenih z državnim planom, zato so bili ti le kopije zveznega gospodarskega načrta. Državni in republiški plani so bili vsebinski oziroma osnovni plani. Zvezna in republiška ministrstva so morala na njihovi podlagi izdelati časovne oziroma operativne plane.

V agrikulturi je bila prva poteza redistribucija zemlje z zakonom o agrarni reformi in kolonizaciji iz leta 1945. Imetje Nemcev, Italijanov, kolaborantov, bank, zasebnih podjetij in cerkve je bilo nacionalizirano. Zgornja meja za zasebno lastništvo zemlje je bila postavljena pri 45 hektarjih. Za posest cerkve je bil določen zemljiški maksimum 10 hektarjev. Ker pa je že agrikulturna reforma v 20-ih letih 20. stoletja vzpostavila razmeroma egalitarno strukturo v jugoslovanski agrikulturi, se je omenjeni ukrep nanašal samo na enajst odstotkov zemlje v zasebni lasti. Ta zemlja je bila razdeljena približno 70 tisoč družinam, večinoma družinam partizanov.  Leta 1945 je bil razglašen tudi splošni odpust dolgov kmetov.

Prvi ukrepi agrarne reforme so se nanašali na razlastitev zemljišč, ki so presegala 45 hektarjev skupne površine, drugi pa na razdeljevanje zemlje tistim, ki naj bi jo sami obdelovali. V ta namen je bil ustanovljen zemljiški sklad agrarne reforme, v katerega so povojne oblasti evidentirale razlaščeno zemljo, ki je postala državna lastnina. Razlastitve so potekale tudi po merilu, ali je lastnik obdeloval zemljo sam s svojo družino ali pa z najeto delovno silo.

Temeljni cilj agrarne reforme oziroma njenega prvega zakonskega akta Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji je bil bolj odprava izkoriščevalskega značaja zasebne lastnine kot pa odprava zasebne lastnine nasploh. Ustava iz januarja 1946 formalno zagotavlja zasebno lastnino v gospodarstvu, glede zemljiške lastnine pa je določeno, da lahko zemlja pripada tistim, ki jo obdelujejo, in da velika zemljiška posest ne more biti v zasebnih rokah.

Ker so po zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji lahko dobili zemljo le agrarni interesenti, ki niso imeli več kot pet hektarjev skupne površine zemlje, so bila večinoma ustvarjena majhna posestva, ki praviloma niso omogočala preživetja lastniku in družini. Zakon tudi ni dovoljeval najemnega dela v kmetijstvu, zato so kmetje iskali druge vire zaslužka, predvsem v industriji, kar je imelo za posledico deagrarizacijo, a tudi podporo industrializaciji. Delavci so lahko nizke plače kompenzirali tudi s popoldanskim delom na njivi, kjer so si pridelovali hrano.

Leta 1947 je bil sprejet prvi petletni načrt. Prvi razvojni načrti so bili preobsežni. Poleg skokovitega razvoja industrije in rudarstva so predvideli hitrejši razvoj kmetijstva, gozdarstva, obrti in ostalih gospodarskih panog ter precejšnje naložbe drugih v kulturno-športne, zdravstveno-socialne in znanstvene namene. Ob tem pa naj bi še izboljšali oborožitev jugoslovanske vojske in občutno dvignili življenjsko raven prebivalstva. Če bi izpolnili prvi petletni gospodarski načrt, bi država v naslednjih petih letih tako napredovala, da bi se že približala srednjerazvitim državam.

Zaradi zunanjih in tudi notranjih razlogov se je v naslednjem letu težišče razvojne gospodarske politike premaknilo na kapitalno graditev, to je na graditev novih in posodobitev starih zmogljivosti v elektrogospodarstvu, rudarstvu in težki industriji. Drugi cilji so iz plana izpadli; izjemi sta bila vojaška industrija in nekaj časa tudi kmetijstvo. Številna slovenska podjetja so morala odstopiti večji ali manjši del lastnih osnovnih sredstev podjetjem iz drugih republik. Morala so se odreči tudi precejšnemu delu narodnega dohodka - tega je republiška vlada v obliki različnih davščin usmerjala v zvezne sklade.

Informbirojevski zaplet pa tudi precejšnje notranje težave so prisilile zvezno vlado, da je že leta 1948 zmanjšala obseg naložb in spremenila njihovo sestavo. Zvezne in republiške naložbe so nekajkrat zmanjšali, republiška vlada je materialna in denarna sredstva namenila graditvi zveznih objektov ter se odrekla investicijam, za katere so posebne komisije ugotovile, da so »trenutno« manj potrebne in pomembne.

Že v letu 1948 so se začele uresničevati napovedi tako zahodnih kot ruskih pa tudi nekaterih domačih ekonomistov, da je ta načrt za novo jugoslovansko državo preveliko breme in zato neizvedljiv. Državno vodstvo pa od njega ni hotelo odstopiti, zato ga je moralo do leta 1951 večkrat oklestiti in preurediti, nato pa podaljšati za eno leto. Plan za leto 1951 je določil proizvodne cilje za okoli 600 skupin blag.

Na primer steklarska industrija je imela določila, koliko morajo narediti navadnega stekla, optičnega stekla, varnostnega stekla za avtomobile, ognjevarnega stekla, stekla za žarnice. Kvantiteta blaga in potnikov, ki so leta 1951 potovali s kakršnimkoli načinom prevoza, je bila ocenjena. Prav tako je bilo predvideno število poslanih telegramov, število telefonskih klicev, število restavracij in obrokov, ki jih bodo te postregle. Predvidevalo se je, koliko dni bo predvideno število turistov preživelo v predvidenem številu hotelov. Za kmete je bilo predvideno število vsake vrste sadnega drevesa, število živine, perutnine, milijoni jajc, ki jih bodo izlegle kure, povprečni mlečni donos krave, povprečni donos volne na ovco in tako dalje.

Leto 1948 in informbiro: spor Tito - Stalin

Sprememba v Jugoslovanskem odnosu do Sovjetske zveze je bila posledica večih razlogov. Prvo trenje se je pojavilo že leta 1945 pri zahtevku jugoslovanskih komunistov do Trsta. Stalin jih pri tem ni podprl zaradi dogovora z Winstonom Churchillom leta 1944. Posledično so morali Jugoslovani Trst predati Italiji. Maja 1945 je Tito kritiziral sovjetsko politiko, sovjetska vlada pa se je ostro pritožila z diplomatsko noto, ki jo je poslala v Beograd. Jugoslovansko vodstvo je razmišljalo tudi o vzpostavitvi balkanske federacije, ki bi jo sestavljale Jugoslavija, Bolgarija, Albanija in mogoče Romunija. Stalin temu ni bil naklonjen, saj bi jugoslovanski komunisti dobili preveč moči. Stalin je nasprotoval tudi jugoslovanski podpori grškim komunistom v grški državljanski vojni - dogovor, ki ga je imel s Churchillom, je Grčijo večinoma pustil v vplivnem območju Velike Britanije.

Po besedah politika in akademika Vladimirja Dedijerja so pri pogajanju o vzpostavitvi skupnih jugoslovansko-sovjetskih podjetij Rusi pripomnili, »Zakaj potrebujete težko industrijo? V Uralu imamo vse, kar vi potrebujete,« in iz tega izpeljal, da si Sovjetska zveza prizadeva za ekonomsko podreditev Jugoslavije, da bi preprečila industrializacijo in njen nadaljnji socialistični razvoj.

Čeprav so skupni pogoji vzpostavljanja podjetij bili v večjo korist Rusom, so Sovjetska zveza in njeni zavezniki od leta 1945 do spora v Jugoslavijo prenesli za 11,3 milijona dolarjev kapitala. Jugoslovanski trgovinski primanjkljaj je leta 1947 znašal več kot 100 milijonov ameriških dolarjev. Istega leta se je Sovjetska zveza zavezala k posojilu Jugoslaviji. 135 milijonov dolarjev naj bi bilo namenjenih za industrijski razvoj, a se to zaradi spora leta 1948 ni zgodilo.

Članice Informbiroja, povezovalne organizacije vseh komunističnih strank in kasneje komunističnih držav, so se konec junija 1948 brez predstavnikov Jugoslavije sestale v Bukarešti in sprejele posebno resolucijo o stanju v jugoslovanski partiji. V njej so Komunistično partijo Jugoslavije označile za »kulaško stranko« ter ji med drugim očitale zgrešeno kmetijsko politiko in krepitev kapitalističnih elementov na vasi.

Jugoslavija je bila deležna očitkov, da odstopa od sovjetskega modela graditve socializma in je bila zato izključena iz informbiroja. Politika jugoslovanskega vodstva je imela po sporu z informbirojem dvojni značaj. Po eni strani je oblast preganjala tako imenovane informbirojevce, torej tiste, ki so se strinjali z resolucijo informbiroja, po drugi strani pa je sprejela več ekonomskih in političnih ukrepov, s katerimi je želela dokazati svojo poslušnost Moskvi. Posledica zaostrenih razmer po sporu z informbirojem je bila, da se je med letoma 1949 in 1951 močno povečalo tudi število sodnih procesov proti kmetom.

Po sporu z informbirojem se je Jugoslavija znašla v zelo težkem gospodarskem in političnem položaju. Države vzhodnega bloka so uvedle gospodarsko blokado, pomoči z Zahoda pa po zavrnitvi Maršalovega načrta tudi ni bilo. Obstajala je tudi nevarnost vojaške intervencije z Vzhoda. Jugoslovanski voditelji so zato jeseni 1948 začeli previdno navezovati stike z zahodnimi državami. Njihovo politiko opazovanja je kmalu zamenjala politika, ki so jo diplomati poimenovali »keeping Tito afloat«. Jugoslavija je tako sčasoma prejela precejšnjo nepovratno gospodarsko pomoč v zameno za nekatere koncesije, recimo izpustitev zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca iz zapora in opustitev kolektivizacije.

Sredi februarja 1949 so se Združene države Amerike odločile, da bodo Jugoslaviji omogočile nakup strateškega materiala, ki ga je bilo prepovedano izvažati v države vzhodnega bloka. Konec leta 1949 pa je bila Jugoslavija deležna tudi vojaške pomoči v obliki orožja. Jugoslovansko vodstvo je bilo kljub temu v povojnih letih pri izgradnji komunizma večkrat celo bolj stalinistično od Stalina. Ko je Moskva hotela politike malo omehčati, so Tito in njegovi sodelavci vztrajali pri svojem. Neposlušnost je bila v očeh Stalina tudi glavni problem Jugoslavije. V prvih povojnih letih bi v Jugoslaviji zaman iskali sledove decentralizacije in samoupravljanja.

Leta 1948 je Jugoslavija izvedla nadaljnjo nacionalizacijo in uvedla nov davek na žito, s čimer so želeli Sovjete prepričati o svoji ortodoksnosti. Podržavili so vsa ostala zasebna in tuja industrijska, rudarska, kreditna in zavarovalna podjetja, vinske kleti, skladišča s površino nad 70 kvadratnih metrov, prevozna sredstva, hotele, zasebne bolnišnice, sanatorije in kinematografe. Po tej nacionalizaciji je bilo v državni lasti več kot 90 odstotkov vseh podjetij, v katerih je delalo okoli 99 odstotkov vseh zaposlenih delavcev. V zasebni lasti so ostale le majhne gostilne in obrtne delavnice.

Na konvenciji o režimu plovbe na Donavi avgusta 1948 je Jugoslavija podprla Sovjetsko zvezo. Januarja 1949 je Jugoslavija zaprosila za članstvo v Svetu za vzajemno ekonomsko pomoč, ekonomski organizaciji vzhodnega bloka. Bila je zavrnjena. Nova kolektivizacija leta 1949 je povzročila škodo Jugoslovanski agrikulturi in sprožila nemire med kmeti. Sovjetski sistem kolektivnih kmetij se je začel vzpostavljati s temeljnim zakonom o kmetijskih zadrugah, ki je bil sprejet julija 1949.

Kmetje naj bi se v zadruge vključili prostovoljno, torej sami in brez prisile. Ker se to ni zgodilo, je partija zaostrila stališče in poudarila, da je treba kmeta postaviti pred izbiro, ali gre v zadrugo ali pa bo deležen strogih ekonomskih ukrepov, kot so obvezne oddaje in visoki davki. Tako je ustanavljanje zadrug kmalu preraslo v kampanjo, v kateri je bilo kršeno načelo prostovoljnega vstopa.  Po domače so ustanovitvi kmetijsko obdelovalnie zadruge rekli, da so ustanovili kozo. Zadruge so bile po ruskem vzoru organizirane kot enote skupne obdelave in gospodarjenja. Skupna je bila tudi uporaba strojev in orodja, ki je bilo na voljo.

Druga agrarna reforma se je zgodila leta 1953, ko je bil sprejet zakon o kmetijskem skladu splošnega ljudskega premoženja in dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam. Ta je določal zemljiški maksimum 10 hektarjev, v sklad splošnega ljudskega premoženja pa je prešla obdelovalna zemlja vseh kmetov, ki je presegala deset hektarjev njihovih površin. Ob slabši kakovosti zemlje je bil maksimum povišan na 15 hektarjev. To zemljo so dobile v uporabo kmetijske zadruge in kombinati. S tem so bili večji kmeti v Sloveniji odpravljeni.

Konec leta 1949 so začenjali Jugoslovani misliti in upravičevati spor s Sovjetsko zvezo. Misleci, kot so Milovan Đilas, Edvard Kardelj in Moša Pijade, so Stalina obtožili, da ne priznava enakosti med socialističnimi državami in da je zaradi tega revizionist. Stalina so kritizirali tudi s skoraj trockističnega vidika, da je sovjetsko revolucijo ugrabil zaradi interesov novega razreda birokratov.  S centralizacijo in ukazi naj bi vzpostavil diktatorstvo nad proletariatom namesto diktatorstvo proletariata.

Milovan Đilas si v svoji knjigi Nepopolna družba: Preko novega razreda skupaj z Edvardom Kardeljem lasti zasluge za oblikovanje ideje alternativnega socialističnega modela, ki je bil osnovan na decentralizaciji in delavskem samoupravljanju. Po sporu s Stalinom so iskali razloge sebi v prid in Đilas je prišel do ideje družbe, kjer bi neposredni proizvajalci v svobodnih združenjih neposredno odločali o produkciji in distribuciji  blaga ter posledično o svojih življenjih in svoji prihodnosti. Kardelj je predlagal, da bi se ta predlog prelil v realnost tako, da se delavskim svetom podeli več pravic in odgovornosti.

Delavski sveti so bili prvič uvedeni 26. junija 1950 z zakonom o upravljanju državnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih, imenovanim tudi zakon o delavskem samoupravljanju. Samoupravljanje je Jugoslavija vpeljala v petdesetih letih z namenom, da se dosledno in radikalno loči od »sovjetskega« modela, ni pa se dotaknilo enopartijskega sistema. Več o tem pa v naslednji oddaji Ponudbe in prevpraševanja.

viri:

David A. Dyker -  Yugoslavia: socialism, development and debt.

Catherine Samary - Komunizem v gibanju: Zgodovinski pomen jugoslovanskega samoupravljanja.

Duška Kneževič Hočevar - Dom in delo na kmetijah: raziskava odnosov med generacijami in spoloma.

Jože Prinčič - Slovensko gospodarstvo v drugi Jugoslaviji

Mateja Čoh Kladnik - Ozadje sodnih procesov proti kmetom v severovzhodni Sloveniji po sporu z informbirojem. (1948-1951)