Prišepetovalci. Dvainosemdesetič.

Prišepetovalci. Dvainosemdesetič.

Oddaja
25. 11. 2020 - 21.00

UVODNIK

Ko se soočimo s kakšnim res konkretnim družbenim problemom, torej problemom kot dinamičnim procesom, imamo v osnovi na voljo dve opciji. Lahko se mu situacijsko, od danes na jutri in od jutri na pojutrišnjem, sproti prilagajamo in vsak dan znova na podlagi trenutnega stanja in trenutne presoje sprejemamo odločitve, ki sicer delujejo sorazmerne, a v strogem smislu sploh niso več naše. Lahko pa izhajamo iz ene same načelne odločitve, da bomo problem rešili čim bolj učinkovito in čim hitreje – kar v prvi vrsti zahteva pripoznanje, da se problem ne začne vsak dan znova, temveč da ima en sam pravi začetek in da so v njegove sprotne pojavne oblike obenem že vključeni produkti našega dosedanjega, bolj ali manj nezadostnega spopadanja z njim.

Za razliko od situacijskega prilagajanja, ki deluje hipersubjektivno, a v praksi postane talec objektivne nujnosti, nam ta druga strategija, ki problem nemudoma prizna kot objektiven, neodpravljiv in delno osamosvojen problem, pri delovanju omogoča vsaj minimum subjektivitete in nadzora – namreč s tem, ko konkretne poteze, ki jih vlečemo, presojamo glede na skladnost z našo lastno odločitvijo in po enem samem kriteriju: kaj vse je potrebno storiti, da to v bistvenem enostavno odločitev tudi realiziramo. 

In če se ta strategija kot, recimo, manj stresna in bolj produktivna kaže že v najbolj banalnem vsakdanu, je še toliko bolj priporočljiva v nekaj bolj kompleksnem družbenem sistemu, absolutno nujna pa postane, ko se v družbeni sistem vplete ter njegovo dinamiko amplificira in objektivira pridruženi nečloveški faktor – recimo podnebje ali virus. Če se takrat, ko odlašamo, v strogo intersubjektivnih konstelacijah vedno lahko zanašamo, da bomo pri drugem naleteli na popuščanje, na razumevanje, na zamik dedlajna, na kreditiranje ali na odvezo, pa si v podnebni krizi ali razdivjani pandemiji ta razumevajoči odziv lahko načaramo zgolj sami – s takimi ali drugačnimi formami večinoma kolektivnega zanikanja.

Pri iskanju načinov, kako zanikati ne le tisto, kar prihaja, ampak tudi tisto, kar je že evidentno, se v tej državi še prav posebej ne znamo zaustaviti – in ker niti ena sama politična stranka, pa naj bo še tako marginalna, ni odkrito in direktno zanikovalska, je zanikanje zamaskirano, razpršeno, znotraj sebe variirano in posledično tudi izrazito dinamično. 

Avgusta, ko se je drugi val že nakazoval, so bile številke za večino še čisto neposredno premajhne, da bi jih tangirale. Septembra, ko je epidemiološka služba številke razmeroma dolgo držala v območju med 50 in 100, je iluzijo normalnosti izvajalo sámo dejstvo relativne stabilnosti. Konec septembra in začetek oktobra je štafeto prevzel psevdoznanstveni poudarek na ključnem pomenu relativno nizkega odstotka pozitivnih glede na opravljene teste, kasneje, ko se je eksponentnost začela tudi eksplicitno manifestirati, pa se je težišče zanikanja prestavilo na iluzijo, da je vsak doslej najslabši dan obenem tudi morebitni vrh – in da bo eksponentnemu porastu zdaj zdaj sledil tudi enako eksponentni upad. 

Ko se to vendarle ni zgodilo – ker se tudi ne more –, se je poudarek na eni strani premaknil na izpostavljanje nezadostnih zdravstvenih kapacitet, ki ga zgošča reklo Marcela Štefančiča »kje so postle, kje so postle?«, na drugi strani pa – in to se vleče še danes – v minuciozno spremljanje razlike med 29, 26, 30 ali 23 odstotki pozitivnih testov ali v golo navajanje na dejstvo 30, 40, 50 ali 60 dnevnih smrti – pri čemer nam je v uteho servirano dejstvo, da navidez zadnji fazi, torej intenzivni negi, vendarle sledi še ena. In četudi se zgodi, da postelj zmanjka, pa gotovo ne bo zmanjkalo krst ali prostora v krematorijih, pa četudi se bo zanje morda podaljšala čakalna vrsta. 

Da smo v tem »življenju z virusom« popolnoma izgubili občutek, da da se nahajamo v ekstremni krizi, se je dokončno – ali bolje, zaenkrat dokončno – razgalilo na dan, ko smo presegli mejo 1000 smrti.

KLIP Dnevnik TVSLO

V prispevku, ki je sledil, smo sicer lahko slišali številne pridržke, ki teze o manjši smrtonosnosti drugega vala resda niso popolnoma ovrgli, a so definitivno pokazali, da je, četudi je resnična, ta teza v razmerju do absolutnih številk relativno nepomembna. A dejstvo, da se je v prvi minuti osrednjih poročil prav ob tej simbolni prelomnici zgodil minimalni prenos težišča, kjer se je na mesto smrti postavila smrtonosnost, torej sorodni pojem, iz katerega je z nekaj truda še mogoče ekstrahirati pozitivno noto – to dejstvo govori samo zase.

A medtem ko se na tej skrajni točki zanikanje lahko izteče le v iskanje mininalne pozitivne note, ki morda polepša večer, a v svojih objektivnih učinkih še poslabša naslednji dan, večino praks zanikanja spremlja hiperbolizirano, v javnost lansirano, a na sebi strogo privatno pritoževanje nad nenormalnostjo situacije kot take. Recimo, vse od začetka pandemije v uradno javnost praktično ni bil pripuščen niti en sam glas, ki bi kritiziral dejstvo, da so se šole popolnoma protirazumsko nagibale k opuščanju tistih že na sebi nezadostnih zaščitnih ukrepov, ki so jih na ministrstvu kot sorazmerne požegnali med poletjem – a na drugi strani je mrgolelo prispevkov, v katerih so starši, učitelji in ravnatelji unisono tarnali nad nevzdržnostjo nošenja mask, vse do trenutka, ko se je srce najprej omehčalo Tini Bregant, nato najbrž Simoni Kustec, nazadnje pa tudi samemu premierju. Vsi ti, in Janša in Kustec in Bregant in ravnatelji in učitelji in starši bi zdaj maske v šolah sprejeli z vsemi štirimi – a ker so situacijo pomagali prignati do točke, ko so se šole morale zapreti, mora tudi pritoževanje nad nenormalnostjo migrirati na novo področje. 

KLIP 24ur

A če se zdaj pritožujemo nad življenjem z virusom, na katerega smo v teoriji pristali, če je življenje z virusom tako težko, da se moramo pred otroki skrivati na straniščih, če je življenje z virusom tako zahtevno, da nam že po enem tednu zmanjka idej za kosila, če je torej nevzdržno tudi na točkah, kjer je objektivno še vzdržno – potem se moramo najbrž vprašati, čemu smo si ga tako želeli. 

Življenje z virusom, ta navidez herojska zmožnost neskončne adaptacije, ki komaj čaka na tretji, četrti in peti val, je seveda ultimativna negacija krize kot krize, negacija dejstva, da je krizo, če jo želimo rešiti, nujno sprejeti kot trenutno edino pojavno obliko sveta in vseh naših družbenih sistemov, vključno z našo lastno privatno psihologijo – a na drugi strani je življenje z virusom, ki v teoriji sanja normalnost, v praksi osrednji operator normalizacije krize, ki je navidez noče, krize, ki jo podaljšuje tako dolgo, da bo tudi po njenem koncu stara normalnost preživela le kot gola iluzija brez materiala, na katerega bi jo še lahko aplicirali. Ne travma začasnega suspenza svobode – prav ta dolgotrajnost, prav ta brez potrebe prolongirana polizrednost, ob kateri se privilegirani ta hip pritožujemo samo še zato, ker se to spodobi, ne pa zato, ker bi bila dejansko nevzdržna, prav ta trajnost krize, ki je nočemo vzeti nase, bo tista, ki bo do neprepoznavnosti transformirala tudi pokoronsko obdobje. In če iščemo točko, kjer bi morali reagirati, če bi dejansko hoteli ohraniti kontinuiteto stare normalnosti in potencialno odpreti možnost njene izboljšave, je ta točka, jasno, na samem začetku problema – kar zato, ker smo v drugo vedeli, da se lahko pojavi, nujno pomeni: pred začetkom problema. 

T. T.

MONOLOG: Dino Bauk

Glasba: The Sound – I Can't Escape Myself, Westbam and Nena – Oldschool

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness