Prišepetovalci. Triinšestdesetič.

Prišepetovalci. Triinšestdesetič.

Oddaja

UVODNIK

Drugega junija 2014 se je na ustanovnem kongresu zbrala nova politična stranka. Potem ko je brez diskusije in soglasno sprejela ime Stranka Mira Cerarja, je za govornico stopil edini kandidat za njenega predsednika, Miro Cerar. Cerar še ni bil predsednik vlade, bil ni še niti predsednik stranke – a že takrat mu je bilo popolnoma jasno, kako si zamišlja oblast.

"Mnogi se zdaj sprašujejo, ali je naša stranka le še ena zgodba, ki morda danes obeta, jutri pa nas bo, kot mnoge dosedanje zgodbe, razočarala. Kdor se sprašuje in razmišlja na ta način, razmišlja preveč enostransko. Moj odgovor na to je enostaven. Zgodba nismo lemi, zgodba ste tudi vi, cenjeni državljani in državljanke. Temeljno poslanstvo naše stranke je, da družbo prebudimo, vodimo ter ljudem ponovno omogočimo delo, ustvarjalnost, upanje in zaupanje. Naloga državljank in državljanov pa je, da v tem procesu z nami sodelujejo." (Cerar 2014)

Slaba štiri leta kasneje, potem ko je dokončno ugotovil, da državljani in državljanke nismo bili dovolj pridni in svoje naloge nismo opravili tako, kot si je zamislil, je Miro Cerar odstopil z mesta predsednika vlade. Ker se nikoli ničesar ne naučimo, smo morda pričakovali, da se bo s svojim sikajočim govorom, v katerem se je brez najmanjšega problema škandaliziral nad odločitvijo vrhovnega sodišča, tako rekoč sam izključil iz javnega prostora. Ampak ne. Že takoj naslednjega jutra so kvazi-levičarski politični analitiki začeli iskati globlje, strateške razloge te poteze – in že do večera je bilo jasno, da bo Cerarjeva kaprica pridobila sublimni blesk.

Pa to že pomeni, da je bil Cerar, kot naj bi si želel, pretvorjen v žrtev starih sil? Se je v realnosti prijela tista interpretacija, ki so jo analitiki prognozirali sami? Se je prijela tista interpretacija, za katero so lahko našli stare zglede v Pahorju in Alenki Bratušek? Niti ne. Ko so namreč v želji, da bi planirano ali neplanirano, a v vsakem primeru sebično kaprico pretvorili v racionalno gesto, ko so do skrajnosti napihnili vse razloge, ki jih je lansiral Cerar, je gesta odstopa nenadoma zasijala kot objektivno nujna – Cerar pa ne le kot žrtev okoliščin, temveč prej kot glasnik objektivne nujnosti, kot subjekt razodetja, kot glas, ki nam je odprl oči. Popolnoma običajni in popolnoma logični spopadi znotraj koalicije so nenadoma zasijali kot brezobzirni in ponižujoči napadi, tri sindikalne stavke so bile nenadoma razumljene kot stavkovni val, ki je ohromil državo, Vili Kovačič pa nenadoma ni bil več le Janšev pajac, ki je zminiral Drugi tir, temveč vsemogočna figura, ki je z dezinformacijo o privatnem dogovarjanju z vrhovnim sodnikom zavedla nedolžnega premiera, da je – pa čeprav tega ni želel – sodišče napadel še enkrat.

In jasno – ko je Cerar postal glasnik objektivne nujnosti, so objektivni status pridobile tudi posledice suspenza, ki ga je ustvaril njegov odstop. Recimo: slabo prikrito zadovoljstvo ob dejstvu, da se vlada s sindikati »pač« ne more več pogajati, ker »pač« opravlja le tekoče posle, bi se nam po vseh pravilih moralo gnusiti – sploh če vemo, da je bil dogovor praktično že sklenjen. A ker je bila Cerarjeva gesta preobražena v božje znamenje, so sindikati retroaktivno postali krivi pretirane požrežnosti in predrznega pokeraštva. Dejstvo, da niso in niso mogli vedeti za Cerarjeve načrte, so jim seveda priznali – a subjektivna nevednost jih nikakor ne odvezuje objektivne grešnosti. Morali bi vedeti, kaj je njihova naloga, morali bi vedeti, kaj je njihova dolžnost, morali bi biti bolj odgovorni, morali bi čakati na pravi čas, morali bi čakati na nov mandat, ko bo vlada prav počasi začela deliti, kar je prigarala. Če že morajo stavkati, bi lahko stavkali enkrat – ali pač sploh ne. Če že morajo obstajati, bi lahko bili konstruktivni – in če niso, je njihov obstoj ne le moteč, temveč objektivno napačen, neskladen z ustrojem sveta, kot ga riše Cerar.

In prav v tem je jedro problema. Dilema, ali je bil odstop premišljen ali spontan, je že v principu napačna dilema. V obeh primerih smo namreč soočeni s kontinuiteto politika in stranke, ki se v svojih očeh legitimno čudi najbolj bazičnim elementom družbe in najbolj bazični kritiki: če je sodišče nekonstruktivno, je napačno, če koalicijski partnerji niso tudi sami SMC, so zlonamerni, če sindikati stavkajo, so grešni, če hočemo sprejeti begunce, smo skrajni, če nočemo žice, ne vidimo, da se je postavila sama, če hočemo višje socialne prejemke, smo nesolidarni, če nočemo Madžarov v Drugem tiru, smo neevropski, če nočemo Nata, smo nesvetovljanski, če nočemo Cerarja, Brgleza in Simone Kustec Lipicer, smo čudaki. In seveda, čudaki smo danes tudi vsi tisti, ki se nočemo nehati čuditi nad odstopom, ki bo proizvedel najbolj bizarne predčasne volitve – predčasne volitve, ki se bodo v najboljšem primeru zgodile dva tedna pred že dogovorjenimi rednimi volitvami. Po zaslugi SMC imamo žico, ki ji pravimo tehnične ovire. Po zaslugi SMC imamo kategorijo izrednega stanja, ki ji pravimo spremenjene razmere. In po zaslugi SMC bomo dočakali svetovni novum: izredne redne volitve. In to, prav to je stranka, prav to je premier, ki se mu vrhovi kvazi-levičarskih opinion makerjev niso hoteli kategorično odreči v trenutku, ko bi bilo to mogoče. Zdaj ga bodo tudi kritizirali, zdaj se mu bodo tudi posmehovali, zdaj bodo navijali za pravo alternativo. A ko je bilo treba, so mu ponudili pomoč – pa ne iz usmiljenja ali naivnosti. Prej zato, ker imajo dejansko radi to, kar pooseblja. Status quo, ki razpada in nažira intelekt, je kljub vsemu še vedno status quo.

T. T.

 

MONOLOG: Goran Lukić

Glasba: Josipa Lisac – Bez tebe, ESG – Dance

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odličen prispevek in še boljša glasba!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness