UVODNIK

Da je Janeza Janšo, poslanca z najmanj prestižnim, a hkrati najdražjim poslanskim stanovanjem bolje pustiti pri miru, čivkajo ne le ptički na vejicah, temveč tudi mnogi tviteraši, ki ga spremljajo in komentirajo njegove tvite – pa vendar si ne morem pomagati, da tudi sam ne bi omenil njegovega bržkone najbolj bizarnega tvita doslej, tvita, v katerem je med skupine, ki za našo demokracijo, civilizacijo, način življenja in vrednote predstavljajo »clear and present danger«, poleg ISIS in Al Kaide uvrstil tudi oba znamenita slovenska »foruma«, Forum 21 in Forum 571.

Jasno, bizarnost tega tvita izhaja iz tega, da je Janša v svojem iskrenem podajanju svoje mentalne sheme ponovno pozabil na to, da njegovi podporniki še niso družba, da torej dejstvo, da o obeh forumih govorijo v Demokraciji, Reporterju in na Politikisu, še ne pomeni, da je govor o F21 in F571 kaj drugega kot navadna Privatsprache. In seveda, bizarnost je videti zares bizarna prav zato, ker je tvit napisan v angleščini. V slovenščini smo vajeni že vsega hudega. Da so, recimo, ljudje iz Foruma 21 in podpisniki novinarske peticije obrazi kontinuitete in udbomafije, ki takrat, ko so na oblasti, delujejo totalitarno, ko pa niso, pa teroristično (denimo s partizansko gverilo ali z organiziranjem ljudskih vstaj), je povsem normalna izjava vztrajnikov pred vrhovnim sodiščem – a ko je izrečena v angleščini, je napravljen tisti drobni korak, ki to izjavo odnese v norost.

Pa vendar, čeprav drži, da smo bizarnost tega tvita opazili prav zaradi angleščine, pa v pravem smislu nismo opazili same angleščine. Ta angleščina mi je bila sumljiva že od začetka. Že samo dejstvo, da je bil tvit formuliran slovnično pravilno, je za Janšo nenavadna – a še bolj nenavadna je formulacija »clear and present danger«, ki jo uporabi. Janša je sicer izvedenec v pravnih zadevah, a težko je pričakovati, da bi mu sam od sebe na misel prišel tehnični termin ameriške pravne zgodovine, ki označuje moment suspenza prvega amandmaja, v širšem smislu pa pomeni nekaj takega kot ugotovitev, da določen pojav dopušča uvedbo izrednega stanja. Težko je verjeti, da bi mu ta formulacija prišla na misel sama od sebe – in res, ni mu.

Lahko bi se že naučili. Posrečena izjava, ki v časih njegove vladavine postane bob leta, v drugih časih pa se ob njej čudimo in ne moremo verjeti, kako natančno je z njo opisal samega sebe, je seveda plagiat. Janšev tvit pravi: »Groups like ISIS, Boko Haram, al Qaeda, F21, F571 form a clear & present danger to our democracy, civilization, way of life & values.« In kako gre original? »Groups like ISIS, Hamas, al Nusra, al Qaeda, al Shabaab & Hezbollah form a clear & present danger to our civilization, way of life & values.«

Kdo je avtor? Medtem ko je navdahnjene prazne besede o svetilniku Janša prepisal od Blaira, nas na koncu ne začudi, ko ugotovimo, da je pravi avtor tvita, katerega namen je postaviti enačaj med globalnim in lokalnim zlom, nihče drug kot Benjamin Netanjahu, ki v nasprotju z Janšo ne sedi v zaporu, temveč še vedno zaseda pozicijo, s katere je poziv k razglasitvi izrednega stanja zelo realno in zelo neprijetno dejstvo, ne pa privatna blodnja bivšega premiera. Na eni strani je Netanjahu resnica Janše, pokaže nam, da človek na poziciji moči lahko naredi to, o čemer zapornik le sanja, še več, da njegove sanje, če se zadeva obrne malo drugače, lahko postanejo resen problem. A na drugi strani je Janša resnica Netanjahuja in celotnega vrha izraelske države: enoznačna demonskost Hamasa je utemeljena prav toliko kot demonskost Foruma 21 in Foruma 571 – in le dolgotrajno vztrajanje, dolgotrajno ponavljanje te sheme je tisto, zaradi česar se Netanjahuju, ko to izreče, ne smejemo. V osnovi je celotna svetovna skupnost in večinski medijski diskurz v razmerju do Netanjahuja takšna, kot so v razmerju do Janše njegovi vztrajniki – le da tega nismo zmožni videti.

A česa se še lahko naučimo od Janševega tvita? Česa se lahko naučimo iz tega, da se zadovoljimo s tem, da se mu smejemo in se mu čudimo, ne ljubi pa se nam opaziti tistega, kar nam v svoji očitnost prikriva in se nam, če je pameten, hahlja nazaj? Česa se lahko naučimo iz tega, da ga jemljemo kot norca, ki govori v svojem privatnem jeziku, v jeziku, ki naj bi bil omejen samo nanj in njegove brezglave podaljške? Čisto preprosto: opomni nas na to, da mu ne pridemo do konca, da v trenutku, ko kot fenomen postane zares zanimiv, da v trenutku, ko trčimo na pravi problem, da v trenutku, ko se ne moremo odločiti, ali to misli resno ali ne in ali to govori tujini ali nam, problem pustimo viseti v zraku. In kar je bistveno, ta mentalna lenoba ne nastopi le ob Janši, temveč tudi ob drugih akterjih. Smo prepričani, da takrat, ko Alenko Bratušek razglasimo kot izključni produkt bruseljskega ozadja ali, nasprotno, kot figuro, ki ni problematična že samo zato, ker je razgalila nizke motive svojih konkurentov, stvari zares razumemo? Smo prepričani, da do konca razumemo triumf Cerarja, ko predpostavimo, da so ljudje želeli spremembo in da so bili v najboljšem primeru naivni? Kaj pa če ljudje spremembe ravno niso želeli? Je prepričanje, da so volivci sicer lahko naivni in nepoučeni, v osnovi pa vendarle dobri, sploh utemeljeno? Skratka, biti moramo previdni. Takrat namreč, ko se nam stvari zazdijo čudno preproste, smo mogoče tudi sami zbezljali v mentalni shematizem forumov in ozadij, ki se nam zdi globok samo zato, ker se v njem strinjamo s svojimi pristaši.

T. T.

MONOLOG: Gorazd Kovačič

Glasba: Sebastien Tellier - Fantino, Petula Clark - La Nuit N'en Finit Plus.