Čeprav gre za verjetno edini moment v letu, ko se država vsaj malo razpre in v številkah demonstrira, kaj je in kaj hoče biti, je sprejemanje proračuna samo na sebi že davno postalo politični nedogodek. Konkretne postavke, ki v veliki meri odločajo o tem, kaj se bo v državi počelo in kaj se ne bo počelo, kaj se bo zgradilo in kaj se ne bo zgradilo, kje bo narejen kakšen korak in katere plemenite razvojne ideje bodo ostale golo nabijanje – te konkretne postavke tudi tokrat očitno ne zanimajo nikogar. A na drugi ravni se o proračunu že dolgo ni govorilo toliko kot letos. Če pustimo ob strani popolnoma prozorno podtaknjene race z začetka julija, da utegne ta kot da »najtežji projekt vlade« ogroziti stabilnost koalicije, nam še vedno ostane neka druga, v teoriji vsaj malo realna, v praksi pa enako prazna grožnja – da bo v primeru, če proračun ne bo »razvojen in socialen«, svojo ekstra-koalicijsko zgodbo zaključila stranka Levica. 

Proračun je bil, skratka, že od samega začetka reduciran na objekt, okrog katerega se je lahko učinkovito organiziral politični psevdo-spopad – in nič več kot to. Proračunska debata v tem smislu ni bila in tudi ne bo debata o višini in razporeditvi postavk, temveč prej platforma, na kateri se lahko odvije proces, ki nas bo na koncu pripeljal do enega samega cilja: osmislitve za politično sfero de facto škodljivega nadaljnjega sodelovanja koalicije in Levice. Kako točno naj bi bil videti »razvojen in socialen« proračun, je težko reči. A če Levici ne uspe z lastnim predlogom odprave dopolnilnega zavarovanja, ki bi ji lahko služil kot bypass smisla, je že danes popolnoma jasno, da bo proračun »razvojen in socialen« nekako moral biti - kar pomeni: Levica bo v njem našla ali nasanjala tisti minimum dobrobiti za malega človeka, zaradi katerega ne bo imela srca, da bi Šarcu rekla adijo.

A to v resnici ni vse. Ob sprejemanju proračuna se je nekje ob strani sprožil še en proces – proces, v katerem se bo celotna družba počasi in praktično neopazno ponovno vrnila v staro varčevalno formo, iz katere sicer nikoli ni čisto zares izpadla. Ker sta proračuna za leto 2020 in 2021 že pred poletjem postala znana kot »rekordna«, je spontana ideologija nemudoma postala sumničava. Namesto da bi rekordnost vzela kot samoumevnost napredka in v proračunih raje iskala mesta, kjer je napredek ostal zablokiran, se ji je pred očmi zarisala malo komična, a globoko nemoralna požrtija – ki pa, hvalabogu, ni ostala povsem nekaznovana:

KLIP Dogodki in odmevi 9. 9.

Spontana ideologija se seveda ni pustila zmotiti dejstvu, da sta se najbolj nasladkala notranji in obrambni minister, najmanj pa minister za okolje, dejstvu torej, da se bomo lahko še naprej obilno sladkali ob sanacijah posledicah poplav, ki jih bo nekako treba odsladkati nekje drugje. Spontana ideologija ve, da so porasli apetiti moralno sporni že na sebi – in prav nič nenavadnega ni, da je tudi usoda začutila njihov ponovni zagon in prinesla ohladitev.

KLIP Dogodki in odmevi 9. 9.

Skupaj z omembo ohlajanja so se, jasno, nemudoma pojavile že preverjene rešitve, že preverjene tarče, že preverjena, pa čeprav preverjeno zgrešena logika. In zgodba o rekordnem proračunu se je nenadoma prevesila v neko drugo zgodbo: sploh ne več v zgodbo o proračunu, temveč v zgodbo o njegovem krčenju, v še eno moralko o varčevanju.

KLIP Dnevnik 11. 9.

Potem ko so se le dva dneva po proračunskem vrhu koalicije »uresničile bojazni mnogih« in je Umar napoved rasti za leto 2019 znižal s 3,4 na 2,8 odstotka, je nastopilo tesnobno pričakovanje naslednjega dne. Rast za leto 2020 je bila v prejšnji napovedi postavljena na 3,1 odstotka – in če so novinarski viri trdili, da bo rast »bistveno nižja«, si lahko samo predstavljamo, kako je podivjala novinarska fantazija. Bo rast 2 odstotka, 1 odstotek, morda še toliko ne? Se bo tako rekoč že jutri začela kriza? Spektakularni vprašaj, ki je na predvečer velikega dogodka še zakrival enigmo, se je naslednji dan umaknil številki. Namesto 3,1 je zdaj pisalo: 3,0.

KLIP Dogodki in odmevi 12. 9.

Ob novici, da je po novi Umarjevi napovedi rast padla le za desetinko odstotne točke, novinarji seveda niso bili zmožni direktne in edine smiselne reakcije – prepoznanja torej, da se strahovi pač niso uresničili. Namesto tega so začeli čarati. Kriza se sicer ni začela, so ugotovili, rast je še vedno solidna, skoraj ji ne moremo reči niti ohlajanje, a nedvomno gre za umiritev – in nobeno naključje ni, da se je zgodba razlezla v splošno varčevanje, katerega povod sploh ni bil več Umar, katerega napoved smo čakali, temveč vsevedni in providni minister Bertoncelj, ki se bolj kot na uradne številke, po katerih naj bi se tudi po lastnih besedah ravnal, zanaša na svojo neformalno intuicijo. Kar je vse lepo in prav – a če je tako, bi lahko poleg ostalega varčevanja ukazal tudi ukinitev Umarja. 

Situacija je dejansko bizarna. Minister Bertoncelj, za katerim se, bi si upali reči, skriva kot miš tihi kabinetni sekretar Urlep, v koaliciji nenadoma zaseda osrednje mesto: sam ukazuje, sam podaja ocene in sam, malo od oka, izračuna, da ena desetinka odstotne točke znese okroglih 100 milijonov, nato pa, še enkrat, zaukaže linearni rez po vseh ministrstvih, neodvisno od tega, koliko je na vsakem od njih dejansko fleksibilnih sredstev – in celotna koalicija, ki jo, povejmo še enkrat, sestavljajo po procentih praktično enakovredne stranke, ob tem niti ne pisne. Ker – fiskalno pravilo, ki po novem zahteva točno 200 milijonov presežka. A kakorkoli, čeprav si, kot smo slišali, ne vlada, ne Umar in ne novinarka Radia Slovenija na glas sploh ne upajo pomisliti na dejansko krizo, abruptno nenadzorljivo krizo, kjer rast postane negativna in ne »res skromna, torej dvoodstotna«, se že danes obnašamo, kot da saniramo njene posledice. 

KLIP Dogodki in odmevi 30. 9.

...

Ko si predočimo logiko, ki jo slovenski vladi delno narekuje lastna subjektivna omejenost, delno pa objektivno postavljeno in kot v skalo urezano fiskalno pravilo, ko si predočimo situacijo, v kateri proračunski presežek ni le karseda maksimalen, ampak je v praktično manični maniri avtomatično kanaliziran v odplačevanje dolga, ko se zavemo, da nikoli več na tak ali drugačen način ne bomo ne varčevali, nas upravičeno lahko vse mine. Pa vendar, ko na to situacijo naložimo še dodaten problem, ko se zavemo, da bi država morala nemudoma izvesti svoj največji projekt, hitro in popolno energetsko tranzicijo, se nam vendarle – vsaj v teoriji – jasno pokaže točka začetka. Fiskalno pravilo, to sredstvo saniranja dolžniške krize, ki krizo ohranja kot permanentno ostalino, to napol samopodtaknjeno sredstvo odprave državne suverenosti in vsakršne resne ambicije, mora biti odpravljeno – in sicer prav v imenu neke druge krize, neke druge in mnogo bolj resne urgentnosti. Če je država zmožna proizvesti proračunski presežek, je zmožna ta presežek tudi investirati – in ko bo dejansko prepoznala kriznost podnebne krize, bo to postalo samoumevno.

KLIP Šarec OZN

Marjan Šarec sicer zna izreči climate crisis, zna izreči urgency, zna izreči planetary boundaries in zna izreči immediate action – tako kot je že znal izreči, da naše fiskalno pravilo ni optimalno in nas, citiram, »v praksi kar precej omejuje.« A če si Šarca še lahko zamislimo kot pobudnika gradnje drugega bloka nuklearke, če si ga še lahko zamislimo kot pragmatičnega skrbnika nacionalne energetske neodvisnosti, če si ga še lahko zamislimo kot zastopnika ideje, da moramo proizvesti toliko elektrike, kot je potrebujemo, pa bi ga na drugi strani morali odmisliti kot figuro, ki bi bila kadarkoli v doglednem času sposobna klimatskega razsvetljenja. Šarec je vendarle najprej, in kot tak je bil izvoljen, tipičen Slovenec – in kot tipičen Slovenec ve, da je Slovenija dovolj majhna, da je bistveni del naloge lahko prepuščen nedoločenim drugim.

Ta na papirju neovrgljivi izgovor za nedelovanje je, jasno, prvi in osnovni razlog splošne slovenske flegmatičnosti v soočenju s podnebno krizo – flegmatičnosti, ki je vidna tudi pri večini tiste javnosti, ki jo deklarativno oznanja. Podnebni štrajk, drugi še bolj kot prvi, je bil v tem kontekstu razumljen kot neobvezno simbolno sporočilo, kot razigrana parada, na kateri smo mi, stari, lahko občudovali in morali občudovati razsvetljene mlade, ki jim zdaj skesano prepuščamo besedo, in sicer vsi brez razlik, tako tisti, ki smo bili doslej dejansko tiho, kot tisti, ki smo govorili, a še nismo bili dovolj mladi. Podnebni štrajk je bil, skratka, razumljen kot projekcija idealizirane prihodnosti, kot praznovanje že uspešnega spopada s podnebno krizo, kot uprizoritev uspeha iz prihodnosti, ki nas lahko opere preteklega nedelovanja – niti slučajno pa ni bil razumljen v skladu s svojim poimenovanjem: torej kot stavka.

Če pozabimo, da je podnebni štrajk v svoji najbolj primarni osnovi, torej pri Greti Thunberg, stavka, blokada normalnega vsakdana, ki ne prosi za dovoljenje in ki vztraja, dokler ni podpisan zavezujoč stavkovni sporazum, se nam izmuzne za specifične slovenske razmere morda še najbolj obetaven vzvod pritiska. Oblastne strukture v najširšem smislu in na vseh ravneh so se predolgo zibale v ignoranci ekološke problematike, da bi nenadoma in brez estetizacije spremenile svojo mentaliteto. Prepričala jih ne bodo nobena simbolna sporočila – deluje lahko le tisto, kar je v Sloveniji vedno in edino delovalo: stavka. 

Sindikati so drugi podnebni štrajk sicer podprli, a ne kot stavko in tudi ne kot sindikati. Pripravljenost Sviza, recimo, da javno podpre protest, da pozove svoje člane, naj se ga udeležijo, in da pozove ravnatelje, naj učencem in zaposlenim omogočijo čim večjo udeležbo, se morda sliši plemenito, a dejansko gre za povsem nepotrebno polovičarstvo. Če šolski sindikat, konkretno, misli resno, če se želi napajati pri mladih in pri Greti, mora slediti njeni osnovni praktični lekciji: v situaciji politične ignorance kriznosti podnebne krize ni nesmiselna le šolarjeva priprava na prihodnost, ki je ni. V tej situaciji ni nesmiselno le učenje, temveč je vsaj enako nesmiselno tudi poučevanje – ki se nenadoma razodene kot kot praksa, ki je osnovana na projekciji prihodnosti, za katero znanost že dolgo in vse bolj ve, da je ni, kot praksa, ki že s samim dejstvom, da se ne pusti motiti v svojem vsakdanu, služi kot sredstvo normalizacije nenormalnega, kot nič krivi, a vendar soodgovorni instrument utajitve kriznega stanja. 

In ko se bodo sindikati, vsak v svoji specifiki, zmožni videti kot nehoteno orodje statusa quo in se na tej podlagi odločili za pravo in resno stavko, v kateri bodo vztrajali vse do trenutka izpolnitve dveh, treh jasnih zahtev – recimo spremembe zakona o fiskalnem pravilu, recimo takojšnje investicije proračunskega presežka v energetsko tranzicijo, recimo uvedbe dela na domu pri tistih javnih uslužbencih, ki so lahko enako operativni po mailu, skypu in telefonu –, takrat se bo odprla možnost, da se v državi zažene neka druga, zaenkrat neobstoječa mentaliteta. Slovenska intelektualna tradicija, ki še za tako akutno podnebno krizo v zadnji instanci vidi razredni boj, je doslej delovala kot ena najbolj elegantnih cokel ekološke tranzicije – zdaj ima priložnost, da se izkaže v praksi.

T. T.

Glasba: Colleen – Geometría del Universo, Lakker – Tuk Tuk