Evropske institucije so v zadnjih mesecih lanskega leta v tipično bruseljski spolirani maniri začele oznanjati razdelan, učinkovit in enakopraven načrt cepljenja. Posledično je marsikdo pomislil, da bo EU vsaj pri tej zadnji rešilni bilki vendarle koristna. Evropska unija, ki je prvi val zaribala iz čiste inercije normalnosti, drugič pa iz aktivne odločitve, da bo napako ponovila še enkrat in zavestno, se je namreč s cepivom znašla na terenu, ki bi ji moral ustrezati: dilema, ali je ukrep sorazmeren ali nesorazmeren, pravočasen ali prezgoden, ravnopravšen ali preoster, pri cepivu pač odpade – kolikor je cepivo čisti antivirus, ki mu je težko pripisati negativne učinke na ekonomijo ali kakšne druge evropske vrednote. 

Evropa, skratka, bi pri cepivu kot čistem instrumentu normalizacije in pri sredstvih, ki jih za to ima, enostavno morala biti med prvimi – pa vendar je tudi tukaj našla način, da se je na koncu izkazala za neoperativno. Seveda je, kot vedno, poskrbela za to, da je vsaj nekatere naivne članice prepričala, da plana B ne potrebujejo; seveda je, kot vedno, poskrbela za to, da so bila kitajska ali ruska cepiva vnaprej odmišljena in izločena iz debate, kot da sploh ne bi obstajala; seveda je, kot vedno, izgradila videz, da gre pri skupnem načrtu cepljenja za presežni projekt, ki skupaj z reševanjem epidemije rešuje tudi duha Unije. A ko bi, če se je že postavila kot država nad državami, morala poskrbeti za to, da se tudi obnaša kot naddržava in se ne cenka za na dolgi rok nebistvene popuste, je spet srečala samo sebe kot entiteto, ki živi od utajevanja lastne disfunkcionalnosti.

Iluzija vsemogočne Evrope, ki nas je zagrabila toliko bolj, ker nas je ujela v grdodušniškem egoizmu, ker nas je zasačila pri tem, ko smo brez slabe vesti požrli slabo vest zaradi privilegiranosti v razmerju do revnejših držav – ta iluzija se je zdaj, ko je po težavah z BioNTechom in Moderno svoje dobave zavlekla tudi AstraZeneca, bržkone dokončno sesula. Za hip smo najbrž verjeli, da nas bo namesto defektne lastne države pri cepivih na povsem drugačen način servisirala nadnacionalna institucija – a ker se je tudi to izkazalo za neutemeljeno fantazijo, nam očitno ne preostane drugega, kot da se še enkrat več fokusiramo na našo lokalno verzijo splošnega evropskega kraha in se poskusimo iz nje izvleči, kot da cepiva sploh še ne bi izumili.

In ta naša lokalna verzija evropske covid katastrofe je, kot vemo in ponavljamo, a si tega ne zmoremo dejansko predočiti, spektakularno specifična. Strategija življenja z virusom, za katero se je v drugem valu sicer odločila celotna Evropska unija, se je v Sloveniji realizirala v čisti obliki: že tako zgrešeni faktor omejenih zdravstvenih kapacitet smo vzeli ne le kot zgornjo mejo, od katere se je treba odmakniti v trenutku, ko trčimo ob njo, pa tudi ne kot kanal, v katerega smo padli in iz katerega moramo čim hitreje splezati, temveč kot tirnico, na kateri je nujno vztrajati preprosto zato, ker se nam je potem, ko niso pomagale zamujene in polovičarske rešitve, začela kazati kot edina možna.

Ta normalizacija gibanja na skrajni meji seveda ne pomeni, da številk več ne spremljamo – nasprotno, pomeni le to, da smo številke začeli vrednotiti na drugačen način: namreč na način, da povprečnih 1500 dnevnih potrjenih okužb vzamemo kot privzeto podlago, ki jo pri kalkulacijah postavimo v oklepaj. Če bi načeloma pričakovali, da bomo kakršen koli pozitiven trend registrirali šele pod pogojem, ko bo trend dejansko trend, ko bo trend dvotedenski ali vsaj tedenski in ko bo kazal na bistven odmik od skrajne meje, smo se – ali se je vlada, kakor pač hočemo – privadili kot pozitiven signal razumeti vsak minimalen premik ali že samo stabilno vztrajanje v isti katastrofi. 

Skrajni domet našega boja z epidemijo v teh novih koordinatah, jasno, ni več strategija eliminacije, ki smo jo spontano privzeli v prvem valu, pa tudi ne tistih 300 dnevnih primerov, ki nas peljejo v zeleno fazo, kjer bo razen običajnega sproščanja v barih in klubih dovoljeno vse, temveč ohranjanje privzete podlage 1500 dnevnih okužb – torej tisti novi pojem relativne ničle, ki jo izvrže enačba, če iz nje odštejemo novo normalno stanje. 

In na tej splošni podlagi, na tej splošni blazini novega normalnega stanja, je Janša na nedeljski tiskovki srečal angleški sev – in z njegovo pomočjo, delno opirajoč se na njegovo realno nevarnost, vzpostavil novo naracijo lastnega boja z epidemijo. Ta naracija je dvojna. 

Na eni strani je angleški sev politiku, čigar država že nekaj mesecev noče niti nakazati konca epidemije, omogočil kreacijo novega začetka. Angleški sev, ki je, če verjamemo premierju, ime dobil po državi, kjer se je naprej pojavil, ne pa po kakšni inherentni angleškosti, je za slovensko oblast nastopil kot tako rekoč novi, dodatni, nadomestni virus in akter tako rekoč nove, dodatne, nadomestne epidemije, ob kateri prejšnja izgubi svojo realnost in svoje mrtve: medtem ko sta stari virus in stara epidemija le nekaj dni nazaj kazala ugoden nekajdnevni trend – karkoli naj bi to že pomenilo – in s tem omogočila delno odpiranje šol, je novi angleški virus in njegova ločena epidemija evidentno v strmem porastu in zahteva trdo ukrepanje. Medtem ko se s starim virusom uspešno učimo živeti, moramo novi virus nemudoma eliminirati, vsaj v diskurzu. Shizofrenija, ki se je vse doslej kazala v zaporedju polovičnih zategovanj in polovičnih sproščanj, je tako našla svoj dodatni ločeni objekt – in Janša se lahko ob novem objektu končno sam, brez motenj nepotrebnih zdravstvenih ministrov, ki niso on sam, postavi kot gospodar boja.

Na drugi strani, v neki drugi perspektivi, je novi virus nekoliko manj nov:

KLIP Janša 24. 1. 2021

Glede na to, da je Janša za informacije o angleškem sevu – ali bolj točno: britanski varianti – moral čakati na zasedanje Evropskega sveta, in glede na to, da je, kot je priznal, na seji vlade sprejel sproščanja, ki jih s temi informacijami ne bi, je seveda jasno, da Janša ni edini, ki britansko varianto razume kot nevarnost in kot akterja potencialne nove pandemije. Specifično je nekaj drugega – da jo namreč obenem razume kot novo pandemijo in kot realno jedro že obstoječe pandemije stare variante. Za to pa, pa četudi bi delež britanske variante med novo okuženimi v tem trenutku segel do desetih ali tudi dvajsetih odstotkov, nima absolutno nobene podlage: britanska varianta delno lahko pojasni eksplozivno decembrsko rast v Združenem kraljestvu in na Irskem, ne more pa pojasniti vztrajanja pandemije na izjemno visokem platoju, ki ga v Sloveniji spremljamo že od konca oktobra. 

A poskus je vendarle jasen: če nas uspe prepričati, da imamo že ves čas opraviti z novo epidemijo, bomo uvideli, da smo staro epidemijo dejansko že premagali, še naprej pa smo se borili s sredstvi, ki so za starega sovražnika absolutno optimalno umerjena, le da je stari sovražnik že izginil. In kako tega nismo vedeli? Seveda, tudi o tem je molčala stroka, in resnico je lahko odkril šele, ko je sam postal minister za zdravje.

Delno odpiranje šol je, tako sumi Janša, najverjetneje napačno ravno zaradi zaslepitve, da je pred nami že lep čas nova epidemija – in šele v tej konstelaciji, šele v tej novi epidemiji se mu stvar kaže kot napačna. Pa vendar: ker to spoznanje še ni povsem definitivno in splošno sprejeto, sam pa vendarle ni vseveden, bomo šole vseeno odprli. In tukaj je moment, ko se moramo ozreti v preteklost, preveriti krivce in poiskati nauke, ali pač izgovore, za sedanjost.

KLIP Janša 25. 1. 2021

Naj bo jasno: Janša ima v marsičem prav. Tako kot je absurdna sprevrnitev, da so šolarji na nek način večja žrtev kot so žrtev žrtve, tako kot je absurdna že sama razprava o dopustnosti zavrnitve testiranja za učitelje, je bila absurdna tudi akcija Socialnih demokratov o odpravi mask v šolah za učence, lansirana 22. septembra – akcija namreč, ki je v najbolj ceneni populistični maniri sledila medijsko skontruirani jamrariji iz prvih tednov šolanja. A če iščemo krivce, mogoče ni slabo, da poiščemo vse. Takole je zvenel uvod v Odmeve 29. septembra, en teden po akciji Socialnih demokratov, ko naj bi vlada že davno bila vedela, da je situacija skrajno resna – nekako tako kot danes.

KLIP Odmevi 29. 9. 2020

Odsotnost serioznosti, ki smo jo nekateri terjali že davno pred tem, je imela jasno oporo – v odločitvi namreč, o kateri smo danes že govorili, odločitvi torej, da ravnanje v epidemiji uravnavamo s kriterijem skrajnih kapacitet zdravstva, odločitvi, za katero je treba reči, da ji ni sledila le vlada, temveč je v celotnem času pred drugim valom diktirala tudi epidemiološke pozicije opozicije. A če je v Janševi dikciji mogoče locirati le splošno podcenjevanje tveganja ob obstoječih ukrepih, je korak naprej v istih Odmevih napravila takrat državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Tina Bregant. Tudi ona je, kot bomo slišali, boj proti epidemiji zastavila na isti, v principu neoliberalni predpostavki – a na koncu je dodala še nekaj:

KLIP Bregant 29. 9. 2020

Evo, zdaj veste. In najbrž za to, da bi znali pravilno oceniti, kaj se nam obeta zdaj in koliko se je Janezek iz zgodovine naučil, zadoščata dva podatka: tudi ta teden so otroci v razredih brez mask in od konca decembra je nazaj tudi Tina Bregant, nova vodja kabineta na ministrstvu za zdravje, za katero lahko verjamemo, da ne bo v velikansko pomoč le sedanjemu nadomestnemu ministru, temveč bo dobro pripravila teren za ministra, ki še prihaja in za katerega je že zdaj jasno, da bo nastopil kot krizni menedžer.

T. T.

MONOLOG: Katja Perat

Glasba: Yazz & The Plastic Population – The Only Way Is Up, Placebo – Running Up That Hill