Kako bo s pandemijo, bomo še videli, a naša lokalna epidemija se bo v nekaj mesecih najbrž končala – vsaj na nek način. Glede na to, da je farmaciji v slabem letu uspelo proizvesti tisti neposredni protikorona ukrep, ki ga kot absolutno sorazmernega percipirajo tudi najbolj ortodoksni liberalci, ni povsem izključeno, da se bo končala tudi dejansko. Ni povsem izključeno, skratka, da bo ob cepivu, ob ukrepu torej, ki ostaja znotraj medicinskega podsistema in razen v paranoični blodnji ne uhaja v druge podsisteme in druge svoboščine, liberalna spremenljivka za spremembo nastopila kot odločilni pozitivni faktor – in bo kljub razmahnjeni anticepilski fronti v družbi proizvedla momentum, ki nas bo razmeroma hitro, morda čudno hitro pripeljal do zadostne precepljenosti. 

Da bo dinamika tega poteka odvisna od izhodiščnega položaja, od sprva še avtonomne dinamike epidemije, ki sama ne ve, da cepivo že obstaja, je jasno. Družbena precepljenost v tem primeru namreč ni klasična preventivna precepljenost, ki prepreči izbruh epidemije, temveč je v operativnem smislu prej realistično dopolnilo fantazije spontane čredne imunosti, dvakratno postopna intervencija, ki ne le da intervenira v kompleksno situacijo že razmahnjenega virusa, temveč je odvisna tudi od postopnega dotoka cepiva, s čimer v prvi fazi nujno zahteva kombiniranje s preventivnimi ukrepi, testiranjem in sledenjem. 

A ta dinamika bo dodatno odvisna še od enega dejavnika: odvisna bo tudi od tega, v kolikšni meri bomo v principu sicer egoistično, pa vendar koristno gonilo samozaščite znali kombinirati z brzdanjem prav tega istega egoizma in se znali upreti skušnjavi, da lasten prejem cepiva, pa tudi že lasten obet prejema cepiva, prevedemo v zahtevo po takojšnji in splošni kolektivni normalizaciji, namesto da bi ga razumeli kot možnost za razširitev svojega privatnega mehurčka. Cepljen sem – zato mi odprite gledališča. Cepljen sem – zato mi odprite klube. Cepljen sem – zato mi pokažite obraze in nasmehe.

Prav anticipacija skorajšnjega konca, ki s cepivom sicer dobi svojo racionalno podlago in potencialno deluje kot pozitivna motivacija, se torej lahko sprevrže v amplifikacijski dejavnik epidemije, torej v njeno še dodatno podaljšanje ali vsaj še dodatno povečano prehodno intenziteto, pred-končno katastrofo po klasičnem modelu zadnjih mesecev vojne. Dvoreznost anticipacije osebne in družbene odrešitve pa v tem primeru ni le splošna in načelna, temveč se generira tudi v detajlih. Ker se vrstni red cepljenja od rizičnih k manj rizičnim ne ujema le z realno ogroženostjo posameznih skupin populacije, temveč se stakne tudi s fantazmatsko oporo že tako ali tako zgolj relativne afirmacije nevarnosti epidemije, cepljenje sproti briše še tiste minimalne argumente za previdnost, ki so se vendarle uspeli obdržati. Ko torej s cepljenjem progresivno izginja rizičnost rizičnih skupin, se družbeni pritisk k takojšnji normalizaciji lahko le še stopnjuje – s tem pa se, četudi bi bile rizične skupine v celoti zaščitene, pa ne bodo, lahko poveča koncentracija okužb v na papirju nerizičnih skupinah, posledično pa število v praksi rizičnih posameznikov s težkimi zapleti. Razen če se – in tudi tega v teoriji ni mogoče povsem izključiti – z razpadom fantazmatske opore podcenjevanja, ki je lastni potlačeni strah premeščala na rizičnega drugega, odnos do epidemije rekonfigurira v povsem drugo smer.

A kakorkoli, če je ta zadnja možnost sicer možna, a skoraj neverjetna, pa je v situaciji, v kateri je ta trenutek ta država, verjetno najbolj verjeten še en skrajni scenarij: da se bo z vpeljavo cepljenja epidemija dokončno razcepila v dve ločeni sferi in v dva ločena konca. V prvi, realni sferi, kjer proizvaja žrtve in akutne ali dolgotrajne zaplete, bo končana za nas, pa čeprav bo na sebi še naprej trajala; končana bo kot normalizirana, kot naturalizirana, kot očitno nujni davek, ki ga terja virus. V drugi, politično-fantazijski sferi, bo končana na način čiste anticipacije, kot konec, ki ga ni, a definitivno prihaja, posledično pa kot problem, ki mora biti ves čas na mizi in se moramo nenehno ukvarjati z njegovim obstojem, ni pa ga nujno rešiti, ker ga bo slejkoprej rešilo cepivo. Kako bosta videti januar in februar, naenkrat ni več zares bistveno – še več, da bi rešili letošnji božič, je bilo nujno odpreti trgovine in frizerje, da bi lahko zajeli sapo za točno tisti še malo težji januar, ki ga je oblast s to gesto direktno soproizvedla. Januar in februar nista zares pomembna – kar šteje, je ta božič, je pomlad in je naslednji božič.

KLIP Janez Janša

Ta razbremenitev neposredne prihodnosti, ta privzeta nujnost težke zime kot jamstva za čim bolj kontrastno in čim bolj brstečo pomlad je jasen signal, da zmaga nad epidemijo nikoli več ne bo praznovana na enak način kot maja, kot čim prejšnji in enkratni konec ne le epidemije, temveč kriznega časa kot takega, temveč bo obhajana, slavljena in čaščena kot zvezni prehod v novo obdobje, v mutirano, od epidemije odvezano krizo, ki ji bomo, kot že večkrat, rekli okrevanje, Janša pa jo bo v letu, ko bo podoživljal svoje zlate čase, razumel kot obred oblikovanja občestva, vrednega Slovenije.

KLIP Janez Janša

K sodelovanju v občestvu je, jasno, vabljen kdorkoli, ne glede na svoj izvor po krvi – a če se v slovensko občestvo lahko vpiše vsakdo, tudi nečistokrvni tujec, pa to še ne pomeni, da vanj avtomatično sodi že kar vsak, še tako čistokrven državljan. Občestvo je državljanstvo, ki mu je dodan pogoj – a če je bilo leta 90 pogoj mogoče izpolniti s pristankom na plebiscit in osamosvojitev, s pristankom na večinsko določeni konkretni cilj, je leta 2020 vstopnica za občestvo nevezana na vsebino, temveč zadeva zgolj sodelovanje v določenem tipu politične strukture.

KLIP Janez Janša

Če imamo plebiscit, če imamo osamosvojitev, če imamo tudi mladega komunista, ki je pripravljen piti iz vodnjaka edinosti, sreče in sprave, in če imamo, nenazadnje, tudi Janšo – mar to že pomeni, da imamo z vlado, v kateri so SDS, NSi, SMC in DeSUS, pa čeprav DeSUS Aleksandre Pivec, ponovitev Peterletove vlade? Jasno, da ne. Imamo s to vlado vsaj ponovitev Demosa? Tudi ne – ta vlada, in v tem je Janša natančen, ta »daleč največji korak letos po meri plebiscitne enotnosti«, je mešana vlada, ki ne ponavlja enostavno Demosa, temveč projektni sporazum o podpori plebiscitu, ki so ga podpisali tudi prenovljeni komunisti, prenovljeni SZDL in prenovljeni ZSMS. In v tem smislu vlada, ki jo imamo danes, ni niti prava vlada, niti vladi vzporedna politična struktura Demosovega tipa, temveč ad hoc politična tvorba, ki je še za eno stopnjo bolj oddaljena od klasične koalicijske vlade in pravil, ki bi v njej morala veljati. 

Plebiscitni sporazum, jasno, ni imel inherentnega vodje – posledično pa se paralela med zgodovino in sedanjostjo lahko dopolni le z vodjo podobno projektne strukture, strukture iz osamosvojitvenega podzemlja. In če se trenutna vlada prikazuje kot ponovitev plebiscitnega sporazuma, se po svojem operativnem bistvu lahko postavi le kot naslednik tiste napol zamolčane strukture iz osamosvojitvenih časov, o kateri se je nekoč razblebetal Igor Bavčar in v kateri Janša ni bil zgolj obrambni minister, pa tudi ne zgolj Pučnikov kronski princ, temveč že takrat de facto vodja realne osamosvojitve, vsaj v svoji predstavi. Ta funkcija, ki v zgodovini ni zapisana in tudi nikoli ne bo – to je funkcija, ki jo mora ponavljati, da bi jo spravil v življenje, to je luknja zgodovine, ki jo skupaj z njim zapolnjujemo že trideset let.

...

V prvem delu oddaje smo se na polno naposlušali Janeza Janše in njegovih osamosvojitvenih paralelizmov, v katerih je sam naposled ostal edina kontinuiteta. A zadnji teden je bolj kot Janez Janša zaznamoval Janez Janša, tisti »neki podjetnik«, »lastnik« in »direktor«, kot so nanj referirali koalicijski poslanci, ki se je odločil za bizarno gesto državljanske nepokorščine in ne le odprl smučišče, ko bi to moralo ostati zaprto, in ne le vnaprej napovedal, da bo to storil, temveč ga je kljub prvi globi naslednji dan odprl še enkrat. Ta gesta, še enkrat, je bizarna – in na sebi sama sodeluje v točno tistem kaosu letošnje božične pravljice, za katerega se je odločil Janez Janša. A seveda, ker se je za državljansko nepokorščino, ki se kot taka niti ni znala prepoznati, odločil Janez Janša, nas težko začudi, da je ob tem povodu nastopil čas za presežno, nadbizarno in nadgroteskno reakcijo originala.

Amandma k 89.a členu PKP 7, temu že tako ali tako bizarnemu kolažu vseh možnih oblik ad hoc zakonodaje, na koncu – kot smo lahko pričakovali – vendarle ni bil izglasovan; a moti se, kdor misli, da je bila končna odločitev poslancev SMC, da zavrnejo rešitev, po kateri globa ni več kazen za kršitev, temveč argument za dodatno kazen, samoumevna. Takole je še v ponedeljek na seji odbora za finance razpravljal poslanec Dušan Verbič:

KLIP Dušan Verbič

A če se je poslanec SMC v poskusu, da bi obranil evidentno a-pravni predlog, zaciklal v času epidemije, mu je vendarle uspelo artikulirati njegovo realno jedro: namreč idejo konkretnega zakonskega člena kot »sporočila«, kot pomožnega dopolnilnega ukrepa, ki v formi pravnega akta priskoči na pomoč operativni impotenci ali občutku neadekvatnosti nekega drugega pravnega akta – kot tak pa kljub sumu, da gre za nekaj silno čudnega, postane sprejemljiv vsaj do trenutka, ko ostaja zgolj predlog. 

Na koncu tega predloga morda niti ne bom zares podprl, si je bržkone mislil, in na koncu ga tudi dejansko ni podprl – a ker ga je vzel kot v principu politično sporočilo, za katerega je dovolj že to, da je izrečeno, ker ga je vzel kot zgolj idejo, ki se – morda žal – ne more uresničiti, ker ustava in ker pravo, v njem ni mogel prepoznati evidentne absurdnosti, pa tudi ne konsekvenc, ki bi jih moral povleči kot aktivni element tovrstne združbe, posebej v času, ko bi se lahko odločil, da brez pretresov prestopi v kakšno drugo koalicijo.

In v tem je Verbič poleg realnega jedra tega predloga v lastni osebi artikuliral tudi realno jedro svoje stranke in njenega vztrajanja v koaliciji, ki ne nasprotuje toliko njihovim vrednotam, kolikor je v protislovju z golim faktom, da v parlamentu sploh sedijo. O volivcih SMC si lahko mislimo vse najslabše; lahko jim očitamo politično naivnost; lahko jim očitamo toleranco do ravnanja stranke v času begunske krize; lahko jim očitamo, da so volili stranko, za katero bi morali vedeti, da v formi, kot so jo volili, že takrat ni obstajala več – a vzeto v celoti je vseeno mogoče reči, in ankete to tudi jasno demonstrirajo, da je v takšni koaliciji pač niso želeli videti. In jasno, od stranke, ki tudi v minimumu ni zavezana svojim lastnim volivcem iz leta 2018 – in ti volivci iz preteklosti so edini volivci, ki jih ima –, tudi ni mogoče pričakovati, da bi bila zmožna spoznati dejstvo, da je centralna škoda, ki jo delajo državi s samim vztrajanjem v tej koaliciji, ki je potenciale, ki so bili vanjo vpisani že na samem začetku, v zadnjem obdobju razvila s presežkom, neprimerno večja od sprotnih popravkov zakonskih predlogov, ki jih vodja z več ali manj žuganja na koncu vendarle mora sprejeti. 

Če bi nekoč, v nekih drugih časih ali v kakšni drugi državi, obstajala desna vlada, v kateri bi kot sredinski korektor sedela sredinska liberalna stranka, ki bi ne le v parlamentu, temveč že na vladi držala jasno linijo, bi to mogoče še šlo. Bili so časi, bolje rečeno, ko je funkcija sredinskega korektorja, ki je že na sebi sumljiva, proizvajala vsaj minimalni učinek – da so to držo podpirali vsaj njihovi volivci, če jim že ni bila hvaležna širša javnost. A ker je SMC v vseh pogledih čista ostalina tako samih sebe kot tudi celotne politične opcije, ki jo je v zadnjih izdihljajih uspela napihniti do rekorda, ker ni več samo stranka, ki nima kaj izgubiti, temveč je obenem stranka, ki nima več tudi kaj pridobiti, se lahko afirmira le še z golim vztrajanjem, le še z golo trmo, le še z dokazovanjem, da se v samem njenem obstoju skriva globlji smisel, ki ga bomo nekoč znali ceniti.

In v neki posebni perspektivi imajo morda celo prav: SMC morda ima globlji smisel, le da ta smisel v nobenem pogledu ni smisel, ki bi ga lahko cenili. Če se namreč zgodi, kar se trenutno obeta, če se zgodi, da ta vlada kljub vsemu uspe dočakati konec epidemije, prihodnost nenadoma postane izjemno nepredvidljiva. Očitki vladi, da je zavozila pri obvladovanju epidemije, se bodo v družbeni situaciji novo pridobljene normalnosti starali izjemno slabo – in če bo SMC v tem momentu uspela nastopati kot zaveznik pozabe, za kar je izjemno talentirana, če bo uspela v gospodarski in šolski sferi, pa tudi v parlamentu, zaigrati na struno radostnega in optimističnega pogleda v prihodnost, ni izključena niti ponovna pridobitev volilne baze – a če nič drugega, bo z gradnjo vedre atmosfere koristna vsaj za SDS, ko bo čas za nove volitve. Tako kot njeni absurdni zakonski predlogi je tudi realna SDS nesprejemljiva, kadarkoli se pojavi; pogosto gre čez rob sprejemljivega, na vladi uvaja zgolj dopisne seje, kjer včasih sploh ne morem glasovati, pa tudi marsikakšen ukrep je pretiran, nesorazmeren in pregrob do ljudstva; toda kot ideja, kot predlog, kot obet, kot sporočilo vendarle ni tako povsem napačna, in morda je res čas, da tudi sami malo prilagodimo perspektivo. Poglejte nas, mi smo z njimi povsem dobro preživeli in bili včasih celo pohvaljeni – in enako se lahko zgodi tudi vam. 

T. T.

Glasba: Joy Division – Failures, Bicep – Vale