Štekaš mjanmarske partizane?
Februarja leta 2021 je vojska v Mjanmaru izvedla državni udar ter odstavila in zaprla izvoljeno predsednico Aung San Su Či. Oblast je prevzel general Min Aung Hlaing. Nacionalna liga za demokracijo, stranka Aung San Su Či in glavna nasprotnica vojske, je na prvih volitvah po koncu zadnje vojaške vladavine leta 2015 osvojila absolutno večino, nato pa še enkrat leta 2020. Te volitve je general Min Aung Hlaing razglasil za prevaro.
Vojaška hunta je kmalu po prevzemu oblasti naletela na silovit odpor, ki je hitro prerasel v državljansko vojno, trajajočo že dve leti. Dogajanje v Mjanmaru je zatem izginilo z radarjev svetovnih medijev. Dosegajo nas občasne novice o smrtnih žrtvah vojaških zračnih napadov na civiliste, kot je bil včerajšnji napad na begunsko taborišče v regiji Kačin na severu države. A dve leti državljanske vojne sta delovanje politike v Mjanmaru dodobra spremenili. Naš namen v današnji oddaji je ugotoviti, kako.
Vojaškemu udaru leta 2021 je najprej sledilo protestno gibanje po vsej državi, na katerega se je vojska odzvala s streljanjem na protestnike. S tem nasprotovanja vojska ni zatrla, temveč so se oborožili še protestniki. Prvi oborožen spopad protestnikov iz burmanske etnične večine z vojsko se je zgodil manj kot dva meseca po državnem udaru v mestu Kale na zahodu države. Že prej sta se z vojsko spopadli obstoječi uporniški skupini etničnih manjšin – Karenska narodna osvobodilna vojska in Vojska kačinske neodvisnosti, ki pa sta bili v konfliktu z vlado še pred pučem. Aprila se je uporu proti mjanmarski vojski pridružilo še sedem etničnih oboroženih organizacij, ki so z vlado sklenile premirje leta 2015.
Aprila 2021 so politiki odstavljene vlade, večina iz Nacionalne lige za demokracijo, s predstavniki etničnih manjšin razglasili začasno Vlado nacionalne enotnosti. Gre za vlado v izgnanstvu, saj je velik del njenih članov iz države pobegnil. Njena uradna voditelja sta Vin Mjint kot odstavljeni predsednik države in Aung San Su Či kot odstavljena predsednica vlade. Ker ju je vojska aretirala med državnim udarom, je de facto voditelj je postal Duva Laši La, sicer predsednik Kačinskega nacionalnega svetovalnega sveta. Vlada nacionalne enotnosti je naslednji mesec najavila formiranje svojega oboroženega krila – Ljudskih obrambnih sil. Formalno je vojno proti hunti Duva Laši La napovedal septembra, v resnici pa so gverilski boji potekali že mesece. Svoj odpor so odporniki poimenovali Pomladna revolucija. Etnične uporniške organizacije in Ljudske obrambne sile, ki se borijo proti hunti, podrobneje predstavi Michael Vatikiotis, novinar in strokovnjak za Jugovzhodno Azijo.
Odpor je bil nepričakovano uspešen. Konec prejšnejega meseca je voditelj Vlade nacionalne enotnosti razglasil, da odpor nadzoruje že 60 odstotkov ozemlja Mjanmara. Toda ta podatek je nekoliko zavajajoč, četudi morda ni pretiran, saj je Mjanmar zelo neenakomerno naseljen. Odporniško gibanje ima pod nadzorom predvsem periferna ozemlja, medtem ko hunta ohranja oblast nad glavnimi gospodarskimi in populacijskimi središči. Nad velikimi deli ozemlja nobena stran ne more uveljaviti stabilnega nadzora. Vojaško situacijo v državi opiše Felix Heiduk, vodja azijskega oddelka na nemškem Inštitutu za mednarodne in varnostne zadeve.
V boju proti hunti so se na isti strani znašle etnične oborožene organizacije in Nacionalna liga za demokracijo, ki so bili v preteklosti vse prej kot zavezniki.
Zaradi opisanih zgodovinskih razlogov, pa tudi zaradi različnih ciljev glede povojne podobe Mjanmara, so etnične odporniške vojske neenotne glede sodelovanja z vlado v izgnanstvu. Poleg tega so različne skupine v ozemeljskih sporih tudi med seboj.
Vlada nacionalne enotnosti neposredno nadzoruje samo majhen delež osvobojenega ozemlja na skrajnem vzhodu države. Večina je pod nadzorom etničnih odporniških skupin, kot so Vojska kačinske neodvisnosti, Karenska vojska, Ta’anška narodna osvobodilna vojska in Činska nacionalna armada. Etnične uporniške vojske imajo tudi večino borcev. Po upornikom naklonjenih ocenah se proti hunti bojuje okrog 200 tisoč ljudi, od tega je skoraj 140 tisoč borcev etničnih oboroženih organizacij, Ljudske oborožene sile pod Vlado nacionalne enotnosti pa jih imajo pol toliko.
Vodilna vloga etničnih vojsk v vojni proti hunti je spremenila njihovo politično vlogo v državi. Konflikt med vojsko in Nacionalno ligo za demokracijo je bil spor znotraj burmanske večine, medtem ko so konflikti med manjšinami in državo obstajali ne glede na to, ali je bila na oblasti hunta ali Nacionalna liga za demokracijo. Kot pojasnjuje Heiduk, je manjšinska politika dobila večje mesto tudi v burmanskem splošnem političnem diskurzu.
Vlada v izgnanstvu je avgusta objavila deklaracijo o skupnih ciljih vseh odporniških organizacij, ki med drugim obljublja federalizacijo. O tem, kako bo federalizacija Mjanmara videti, pa ni še nobenega dogovora. Vatikiotis.
Odporniške skupine so na osvobojenih ozemljih vzpostavile svoje vlade s policijo, sodišči, izobraževalnim in zdravstvenim sistemom. Organizacija administracije osvobojenih ozemelj se močno razlikuje glede na to, katera skupina ozemlje nadzoruje.
Organizacija odporniških vlad je sicer precej improvizirana in ne nadomešča vseh funkcij pregnane države. Pri spopadanju s humanitarno krizo na primer odporniške vlade niso uspešne, pojasnjuje Vatikiotis.
Četudi bi odporniki želi situacijo na terenu prikazati, kakor da hunta izgublja državljansko vojno, sta oba sogovorca pri svojih ocenah previdnejša. Neizpodbitno pa je, da je vojska močno oslabljena. Največja sprememba, ki jo je prinesla vojna, je za zdaj povečana politična moč etničnih manjšinskih gibanj oziroma njihovih oboroženih kril. Njihovim zahtevam po federalizaciji mora zdaj prisluhniti tudi burmanska večina, vsaj tisti njen del, ki bi rad vrgel z oblasti vojaško vlado.
Slika: Paul Vrieze (VOA), Wikimedia Commons
Dodaj komentar
Komentiraj