Štekaš, od kod tvoj opij?
Danes bomo skušali razumeti spremembe na trgu opojnih substanc. Toda ne bomo govorili o lokalnih dilerjih, niti o tistih velikih. Zanimalo nas bo, od kod prihaja naš opij. V času ameriške okupacije je proizvodnja opija tam cvetela. Še leta 2021 je 90 odstotkov vsega opija na svetu in 95 odstotkov evropske oskrbe prišlo iz Afganistana. Istega leta so se ameriški vojaki na hitro umaknili iz Afganistana, oblast pa so kmalu prevzeli Talibani. Predlanskega aprila je afganistanska vlada po Talibanih prepovedala pridelovanje maka in proizvodnjo opija. Lani je tako proizvodnja upadla za 95 odstotkov.
Minuli mesec je Urad Združenih narodov za mamila in kriminal objavil poročilo, v katerem ugotavlja, da se je središče proizvodnje opija prestavilo v Jugovzhodno Azijo, v gorato regijo, znano kot Zlati trikotnik. Ta obsega severozahod Mjanmara, sever Laosa in severovzhod Tajske. Največ opija zdaj proizvedejo v Mjanmaru, lani več kot tisoč ton. To je največ v zadnjih dvajsetih letih.
Kaj se je zgodilo v Afganistanu, da so vodilno mesto na trgu lahko zasedli v Mjanmaru, povzame Hermann Kreutzmann z Inštituta za geografske znanosti Freie Universität Berlin.
V Mjanmaru od vojaškega državnega udara leta 2021 poteka državljanska vojna med hunto in različnimi uporniškimi skupinami. Med njimi so najmočnejše etnične uporniške vojske, ki skupno po lastnih ocenah nadzorujejo več kot polovico države, toda stabilne kontrole nad velikim delom ozemlja ne more vzpostaviti nobena stran. Pri osvobojenih ozemljih gre večinoma za obrobne manjšinjske regije, ki so revnejše in manj naseljene. Ta območja so že prej imela tradicijo proizvodnje opija. Mjanmar je bil do ukrepov Talibanov proti opiju še vedno drugi največji svetovni proizvajalec, vendar je od leta 2015 proizvodnja vsako leto upadla. Vse do predlanskega leta, ko so proizvodnjo začeli večati. V letu 2023 so tako v Mjanmaru proizvedli dvakrat več opija kot dve leti pred tem. Kot pojasnjuje Kreutzmann, so prav vojne razmere glavni faktor, ki je po zatrtju proizvodnje v Afganistanu omogočil rast v Mjanmaru.
Mjanmar vseeno še vedno ni dosegel nivoja proizvodnje opija iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, niti ne dosega takšnega obsega proizvodnje, kot ga je imel Afganistan pred povratkom Talibanov na oblast. Še leta 2022 so v Afganistanu proizvedli več kot 6000 ton opija, lani pa so v Mjanmaru proizvedli šestino tega.
Tudi v drugih delih tako imenovanega Zlatega trikotnika se pridelava maka povečuje, čeprav zaradi drugačnih razmer ne toliko kot v Mjanmaru.
Zaradi zmanjšanja ponudbe afganistanskega opija na trgu, so cene zrasle. Kmetje v Mjanmaru so z opijem lani tako zaslužili 75 odstotkov več kot prejšnje leto. Iz poročila urada Združenih narodov je razvidno tudi, da gospodinjstvo s pridelovanjem maka zasluži dvakrat toliko, kot če bi pridelovali legalne poljščine. V povprečju jim trgovci za kilogram maka plačajo nekaj več kot 300 evrov. Delež, ki ga dobijo pridelovalci, še vedno ni tak, da bi z opijem bogateli sami. Mak pridelujejo zaradi lažjega preživetja. Večino pridobljenega denarja še vedno porabijo za lastno hrano.
Odločitev za pridelovanje maka ni vedno svobodna in pojasnjena zgolj z višjim dohodkom. Bolj pogosto mak pridelujejo tam, kjer so kmetije manj povezane s širšim nacionalnim gospodarstvom. Pridelava maka je torej povezana s pomanjkanjem drugih možnosti dohodka. Eden od razlogov za povečanje obsega pridelave maka je večja sofisticiranost kmetovanja z namakalnimi sistemi in boljšmi gnojili, ki jih za pridelavo maka kmetom dobavljajo trgovci. S tem tudi oni dodatno spodbujajo pridelavo. Poleg tega lahko na odločitev kmetov vplivajo lokalne oborožene skupine.
Največje povečanje obsega pridelave maka je urad Združenih narodov zabeležil v mjanmarski zvezni državi Šan, in sicer za 20 odstotkov. Sledita regiji Čin in Kačin z 10-odstotnim povečanjem. Skoraj 90 odstotkov od 47 tisoč hektarov makovih polj v državi se nahaja v Šanu. Gre za regije, ki so večinoma pod nadzorom lokalnih etničnih uporniških skupin. To ni naključje, saj je trgovina z opijem zanje pomemben vir financiranja.
Če se uporniške skupine za svoje financiranje zanašajo na trgovino z drogami in zato njihovo proizvodnjo na svojih ozemljih spodbujajo, hunta poskuša to zatreti.
Izvor opija torej poznamo. Po kakšnih kanalih mjanmarski opij pride do Evrope, poročilo Združenih narodov ne razkriva.
Vir fotografije: UNODC
Dodaj komentar
Komentiraj