Pred dobrima dvema desetletjema je bilo na vsakem koraku mogoče slišati, kako so velike zgodbe definitivno končane. Ne samo da se ne bodo vrnile za naših življenj, temveč da jih nikoli več ne bo. Prihodnje rojeni bi sploh ne smeli vedeti, kaj in kakšne da so, saj naj bi bila epohalna zgodovina končana. Seveda je bilo vse skupaj izrečeno v kontekstu diskurza, ki je ravno tedaj postal vse – in nič drugega. Danes je v slovarju pravšnjosti na tem mestu simptom. Ni pojava, ki bi ne obstajal predvsem kot na nekaj oziroma koga drugega opozarjajoče znamenje. Pred diskurzom je na mestu besednega atoma, brez katerega ni bilo mogoče nastopati v javnosti, gnezdila struktura. In še dlje v davnini je tam vedril in oblačil razredni boj.

Nekaj pozneje, pred približno desetletjem in pol, se o koncu velikih zgodb ni več izgubljalo besed. Človek se je celo že mogel začeti spraševati, ali je tako zaradi samoumevne točnosti formulacije, ki je poprej polnila vsa ušesa, ali pa zaradi njene pomenske izpraznjenosti in votlosti. Ob pojavih, ki so efemerni bodisi zaradi prvega bodisi zaradi drugega razloga, se pač ne gre muditi. Tistim, ki smo bili na svetu nekoliko dlje od glasnikov zadnje izmene, se je kajpak porodilo tudi kakšno vprašanje o cikličnosti zgodovine in vlogi preimenovanj v njej. Nenadoma so se namreč začele ne le v horoskopu, temveč tudi na dnevnih agendah znajdevati teme, ki so terjale pozornost že v času pred koncem velikih zgodb. Nihče sicer ni govoril o vrnitvi slednjih, toda diskurz tako ali tako prenese vse. Njegov okvir pač ne terja, da kaj drži: vse je v besedi – ali v tišini. Lahko pa je seveda tudi v molku, ki je nekje med njima. Pohvaliti se more z vsebino in smislom besede, vendar tudi s formo in pomenom tišine.

V sedanji dobi simptomov so stvari prišle tako že daleč, da so teme, ki so bile pred definitivnim končanjem velikih zgodb njihovo jedro, tako rekoč vsepovsod. Celo tretja svetovna vojna je dandanes postala precej vsakdanji pojem. Tisti mediji v naši deželi, ki so med seboj povezani z neformalnimi dogovori o neprevzemanju posameznih afer in o medsebojnem navajanju, tu in tam – čedalje bolj pogosto – zatrjujejo, da že poteka. Kdo ne pomni, kako obilno se nam je leta 2014 streglo z razpredanji o tem, kako da je praktično vse tako, kakor je že bilo v času sarajevskega atentata? Ni bilo stvari, ki se ni razglasila za podobno antikvarnemu svetu belle époque, čeprav se je medtem na svetu zvrstilo več revolucij kot kdaj koli prej. Da ne bi ničesar spremenile, je kljub njihovi izjalovljenosti ne samo neverjetno, temveč tudi nemogoče. Saj, denimo, nikjer več ni nekdanje vere v posvečujočnost umetnosti, ki je bila pred prvo svetovno vojno več kot zgolj opij za intelektualce. A okrogle obletnice imajo magičen vpliv na ljudi, ki se jih v dobi simptomatike neprekosljivo točno označuje za legende. Slednje so neizogibne sence dejanskih pojavov. V vsakem primeru se od tega, česar obledele variacije so, bistveno razlikujejo po pomenu in kontekstu. Tako tudi ciklično vračanje istih formulacij, ki je bilo v času velikih zgodb sredstvo retoričnega poudarjanja – se pravi zbujanja recipientov –, ni več, kar je bilo. V dobi simptomov se je iz refleksije o položaju spremenilo v diskurzivno markiranje. Tako naj bi se razkrivala vsakdanjost, ki je že kolonizirana z določenim pojmovanjem.

Toda svetovna vojna nikakor ni vsakdanja tema. Takšna ni bila niti v času pred iztekom velikih zgodb. Tudi dandanes kot simptom ni. Po drugi industrijski revoluciji, ki je v 19. stoletju na mesto velike spreminjevalke sveta ob elektriki in motorjih z notranjim izgorevanjem postavila kemijo, in po kar presenetljivo naglem vstopu sveta v nuklearno epoho ne more biti vsakdanja niti kot diskurzivni atom. Čeprav bi oznako svetovna vojna glede na svoj večkontinentalni obseg zaslužilo kar nekaj lasanj za različne imperialne in dinastične dediščine v 18. stoletju, pa tudi merjenja moči med revolucionarno in bonapartistično Francijo na eni ter sedmimi koalicijami na drugi strani, sta se do njenega imena doslej povzpela le dva spopada. Za nobenega ni videti, da po naključju. Med številnimi »kandidati« za takšno oznako edino vojni v letih 1914–1918 in 1939–1945 nista uničevali le armad in držav, temveč tudi same pogoje za življenje. Ob nekaterih pojavih so besede, ki jih zaznamujejo, očitno nekaj več kot zgolj konvencionalistično opredeljena znamenja. Gre seveda za tiste izraze, ki naj evocirajo nekaj ultimativnega. Nekaj, pri čemer ob pogojih za življenje izgine tudi sleherna možnost diskurza. Pa celo simptomatika.

Besede o tretji svetovni vojni vsekakor so takšne. V njih ni prostora za neskončne možnosti razprave v vseh smereh in na sleherni ravni. Dá se jo samo prerokovati, ne pa tudi verodostojno opisovati. Zanemarljivo malo ga je celo za simptome, zlasti če pomislimo na to, kaj je o tretji svetovni vojni povedal Albert Einstein – da ne ve, kakšna orožja bodo uporabljena v njej, znano pa mu je, da se bo četrta bojevala z gorjačami in kamni ...

Seveda brezkonkurenčni mediji menijo drugače. Vedno znova se trudijo dokazati, da je tretja svetovna vojna nekoč nemara bila zelo posebna tema, saj ni puščala praznega prostora za kakršno koli diskurzivno zapolnitev, toda v času po koncu velikih zgodb je čisto običajna in vsakdanja. Ob njej si prizadevajo slediti najbolj togi strukturalistični maniri in se delajo, kakor da ne priznavajo izjem v konvencionalističnih poimenovanjih. Uprizarjajo egalitarnost sleherne besede. A to je le poza. Če jim takšna egalitarnost ob tretji svetovni vojni na diskurzivni ravni še kar nekako uspeva, in se ljudje ob tej temi ne zgrozijo več – medtem ko okoli leta 1960 zaradi nje niso mogli spati –, pa jim nikakor ne v nekaterih drugih primerih. Osebnoimenska besedna atoma Franc Kangler in Borut Pahor sta, denimo, v omenjenih medijih že postale takšna, da ob njiju resna debata ni mogoča. Preprosto ni prostora zanjo. Tu ni načelne egalitarnosti besed in zgolj konvencionalistično določenega pomena, temveč je na delu nekaj absolutnega in dokonč(a)nega. Tudi v simptomatiki.

Za čas po koncu velikih zgodb je takšno stanje načeloma presenetljivo. Poprej kajpak ni bilo tako. Vsakdo je tedaj razumel, čemu ob nekaterih imenih ali utvarah ni možnosti neomejenega diskurza. Bili sta pač dve svetovni vojni in ljudje, za katere se je vedelo, da so ju zakuhali in v njih zagrešili hudodelstva, ki jih je mogoče misliti le s skrajno koncentriranim naporom. Njihova imena niso bila kot druga. A to je vsekakor sodilo v območje velikih zgodb – in nanje se ni dalo reagirati enako kot na efemernosti.

Danes se dela, kakor da ni temelja za takšno razlikovanje. Načeloma bi bilo mogoče o vsem govoriti na enaki ravni, kakor se, denimo, to počne ob tretji svetovni vojni in najrazličnejših tračih ali pa biti iz wittgenstenovskih razlogov tiho. Toda z miselno konsistentnostjo, ki se ji pravi logika, se v dobi simptomov ne pride daleč. Zdaj postaja jasno, kaj pomeni volja. Simptomi so pač le njeni nasledki, pa naj opravljajo vlogo štukatur ali kariatid. No, če uporabimo Ockhamovo britev – to nemara najčudovitejše orodje, ki ga je svetu zapustila srednjeveška sholastika –, je njeno pravo ime samovolja. In ta ob nekaterih temah res ne more dopustiti razprave, saj bi drugače ne vedeli, da je tudi v času po diskurzivnem koncu velikih zgodb še vedno enako odločilna, kakor je bila poprej.