Fiskalna pravila se nanašajo na prejemke, izdatke in dolgove države, zlasti na njihovo omejevanje. Začetno pojmovanje fiskalnega ali proračunskega pravila se je nanašalo na vsakoletno izravnan proračun, ali proračun z majhnim presežkom ter dovoljenimi odstopanji v izrednih razmerah, kot so vojne, naravne nesreče ali velika javna dela, ki jih ni mogoče financirati iz sprotnih prejemkov. S spoznanjem, da med izredne razmere sodijo tudi gospodarske krize in depresije, in da je lahko fiskalna politika močno orodje države za boj proti krizam in depresijam, je sledilo spreminjanje opredelitve proračunskega primanjkljaja, spreminjal se je časovni okvir njegovega opazovanja, spreminjalo se je njegovo statistično merjenje – vse v smeri rahljanja začetnega pojmovanja. Pojmovanje na videz enostavnega  pravila se je spreminjalo vsakokrat, ko so nastopile težave z njegovim spoštovanjem.

Morda je najlepši zgled fiskalnih pravil Nemčija, ki v resnici narekuje evropsko ureditev. Nemška ustava je od  maja 1949 dovoljevala zadolževanje za financiranje izdatkov v primeru izrednih razmer in nujnih potreb. Maja 1969 je bila spremenjena. Dovoljeni so bili proračunski primanjkljaji in s tem zadolževanje za investicijske izdatke. Avgusta 2009 je ustava ponovno spremenila  fiskalno pravilo.  To zahteva enakost med prejemki in izdatki proračunov  brez zadolževanja  in da se konjunkturni vzponi in padci upoštevajo simetrično in se njihov vpliv izravnava.

Naša, slovenska zgodovina  fiskalnega pravila se ni začela z  Maastrichtom, s Paktom stabilnosti in rasti, s francosko nemškim vlakom ali s Fiskalnim dogovorom. Sega v obdobje socializma, ki je, zanimivo, na državni proračun gledal podobno kot liberalna doktrina. Za celotno obdobje socializma je bilo značilno, da je javnofinančna ureditev  temeljila na  doktrini vsakoletne izravnave prejemkov in izdatkov. Veljalo je, da mora biti proračun uravnovešen, za izredne razmere pa se oblikuje rezerva, ki služi tudi financiranju morebitnega primanjkljaja, ki nastane zaradi slabših gospodarskih razmer od predvidenih. O porabi rezerve je odločala  skupščina. Določeno  je bilo kako se rezerva oblikuje in obnavlja, če se porabi ali zmanjša. Zadolževanje je bilo mogoče le za investicijske namene in to le na podlagi posebnega zakona. To ureditev je odpravila Demosova vlada, saj sta njen podpredsednik Jože Mencinger in finančni minister Marko Kranjec  verjela v moč primanjkljajev. 

Sprehod čez dvajsetletno pot evropske ureditve kaže željo po izravnanem proračunu, spreminjanje njegovega razumevanja in premikanje v prožnejše dojemanje proračunskega stanja. Čeprav je to premikanje krepilo težnjo po proticikličnem  vodenju politike, je proračunskemu stanju hkrati tudi odvzemalo lastnost instrumenta ekonomske politike in ga potiskalo v vlogo cilja ekonomske politike. V tem premikanju zasledimo nihanje, ki ustreza različnima poloma v ekonomski teoriji večno prisotnega antagonizma med vlogo trga in vlogo države, med diskrecijskim odločanjem in odločanjem po pravilih.  

Proračunskih pravil ne kaže istovetiti s fiskalno konsolidacijo. Konsolidacija je kvečjemu posledica nespoštovanja pravil. Konsolidacija je vrsta fiskalne politike, katere cilji je zmanjšanje izdatkov, večanje fiskalnih prejemkov, združevanje več dolgov v enega, spreminjanje kratkoročnih dolgov v dolgoročne, reprogramiranje in refinanciranje, solidarno prerazdeljevanje dolgov in  njihovo odpisovanje.  Konsolidacija  pomeni zelo restriktivno politiko. Nelagodja, ki so povezana z razvijajočo se evropsko fiskalno ureditvijo in fiskalnimi pravili, so predvsem povezana z dejstvom, da so se fiskalna pravila propagirala  prav v času krize in skupaj s fiskalnimi konsolidacijami.

Pogledi na  to, ali fiskalna konsolidacija sama po sebi izboljšuje obete za gospodarsko rast, niso poenoteni.  Cilj konsolidacije ni gospodarska rast ali polna  zaposlenost. Vplivi konsolidacije na rast ali zaposlenost se povezujejo z dolgim obdobjem. V dolgem roku ni denarne iluzije, po prepričanju neoklasičnih ekonomistov tudi fiskalne iluzije ni. Odsotnost teh dveh iluzij pa pomeni, da z denarno in fiskalno politiko ni mogoče stabilizirati gospodarske dejavnosti, da proticiklična politika ni možna. Zato se poudarjajo strukturne reforme, ki bi  odpravile vse ovire za prosto delovanje tržnega mehanizma in zagotavljale prožnost cen in s tem odpravile potrebo po državni ekonomski politiki. 

Danes lahko opazujemo, kako se poskuša dopolniti institucionalna ureditev Evropske unije. Nastaja več vrst fiskalnih pravil, od numeričnih do postopkovnih. Oblikujejo in izboljšujejo se pravila za pravočasno odkrivanje in pravočasno odzivanje na odmike, kakor tudi pravila za sankcioniranje ravnanj oziroma odmikov od želene poti. Krepijo se mehanizmi sprotnega in naknadnega nadzora oziroma preverjanja nad izvajanjem sprejetih odločitev. Ves čas lahko spremljamo tudi dopolnjevanje postopkovnih pravil, ki jih morajo spoštovati odločevalci na različnih ravneh odločanja. Hkrati lahko spremljamo tudi nadgradnjo koordinacije med članicami z uvajanjem svojevrstne nadnacionalne osebnosti in podrejanja tej osebnosti, kar pelje na pot federalne ureditve in fiskalnega federalizma. Federalna ureditev in fiskalni federalizem nista orodji, ki bi preprečevali krizo. Sta kvečjemu bolj prožni orodji za spopadanje s posledicami krize in za stabilizacijsko delovanje fiskalne politike.

Po gospodarski krizi leta 2008 se na ravni Evropske unije vračamo k pojmovanju fiskalnega pravila, ki omogoča zadolževanje za investicije. Ustanavljajo se izven proračunski investicijski skladi. Ti se lahko financirajo z zadolževanjem, ki ni podvrženo fiskalnemu pravilu iz pakta stabilnosti.  Nemčija je že ustanovila izvenproračunski energetsko-podnebni sklad,  prek katerega bo z velikimi investicijami v obnovljive vire energije izvedla energetski prehod. Nova predsednica evropske komisije je predstavila evropski Green Deal, ki predvideva 100 milijard evrov evropskih sredstev za naložbe v čistejše energije in zmanjšanje izpustov. Sklad  naj bi sprostil za 1000 milijard evrov kreditov Evropske investicijske banke. Novi komisar za gospodarstvo je najavil bolj fleksibilno tolmačenja Pakta o stabilnosti in rasti, ki bi omogočal, da naj bi bile »zelene investicije« v bodoče izvzete iz omejitve tri odstotnega proračunskega  primanjkljaja  ali pa bi jih izvzeli iz izračunavanja strukturnega proračunskega primanjkljaja. K manj restriktivni fiskalni politiki poziva celo predsednica Evropske centralne banke Lagardova, ki državam s proračunski presežki predlaga da te porabijo za investicije, namesto, da varčujejo za slabe čase. 

Pojmovanje državnih dolgov kot »smrtnega greha« se torej spet rahlja kar je morda tudi edina pot za čimprejšnje financiranje boja proti podnebnim spremembam, ki ga propagirajo vsi razen Trumpa.