V zadnjih petnajstih letih je bilo več poskusov, da bi spremenili zdravstveni sistem, vendar nobeden ni uspel. Soglasja glede sprememb še nismo dosegli, zato se vedno znova lotevamo ad hoc ukrepov. V obdobju recesije so ti predvsem blažili javnofinančne probleme in dodatno zaostrovali številne druge nakopičene probleme v zdravstvu. V konjunkturi, ko je denarja več, so kritike nekolike pojenjale. Na čakalne dobe, za katere itak ne vemo, kakšne dejansko so, smo se pa tudi že navadili. Trenutno je najbolj aktualna ukinitev oziroma preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. 

Naj na začetku razjasnim razliko med ukinitvijo in preoblikovanjem. Ukinitev  je zapisana v koalicijski pogodbi, preoblikovanje pa v resoluciji o planu zdravstvenega varstva, ki jo je sprejel parlament. Ukinitev je predlagala Levica. Njeno bistvo je, da bi se vse pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja financirale iz javnih sredstev. Zato naj bi se zvišale stopnje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in odpravila doplačila. Preoblikovanje, ki ga je z amandmaji dosegla vladna koalicija, ohranja dopolnilno zavarovanje, vendar naj bi tega izvajala zdravstvena blagajna. Vsi bodo še vedno plačevali nominalno enako premijo, le da bo njena višina približno šest evrov nižja. Za posameznega zavarovanca se torej ne bo prav veliko spremenilo. Pravijo, da taka ureditev sploh ne bo nikoli veljala, ker jo bo pravočasno spremenila zdravstvena reforma, ki naj bi premije preoblikovala v posebno dajatev iz neto plače, njena višina pa bo odvisna od razpoložljivega dohodka posameznika. Zakaj torej koalicija ni podprla kar predloga Levice, v katerem je bilo prav tako predvideno, da stopi v veljavo šele leta 2021 in bi ga reforma pravočasno izničila?

Prvi razlog je, da trenutni obseg denarja, ki ga zbiramo iz obveznega in dopolnilnega zavarovanja, ne zadošča za obseg pravic, ki nam ga zagotavlja zakon. V samoupravnem socializmu je bilo financiranje zdravstva urejeno tako, da so se prispevne stopnje prilagajale potrebam zdravstvenega sistema, iz žepa pa smo plačevali tudi participacijo. Leta 1991 je zdravstvo ob spremembi družbenega sistema pristalo v državnem proračunu in skorajda doživelo kolaps. Že naslednje leto je bil sprejet  zakon, ki z nekaj popravki in dopolnili velja še danes. Zdravstvo se je izvilo iz primeža proračuna, vendar denar iz prispevkov obveznega zavarovanja že tedaj ni zadoščal za financiranje vseh pravic. Participacijo smo zamenjali s  prostovoljnim zavarovanjem za doplačila zdravstvenih storitev, ki ga je na začetku ponujala zdravstvena blagajna, kot je to pravkar sprejel parlament. Kasneje je bila ustanovljena vzajemna zavarovalnica, ki je v celoti prevzela dopolnilno zavarovanje. Harmonizacija zakonodaje z zakonodajo EU pa je omogočila, da so prostovoljna  zavarovanja začele ponujati tudi druge zavarovalnice.  

Zaradi nepreglednega in nerealnega modela plačevanja zdravstvenih storitev s strani zdravstvene blagajne v resnici ne vemo natančno, koliko denarja v sistemu manjka, da bi odpravili vsaj dva glavna problema. Problem čakalnih dob in problem izgub v bolnišnicah. Zato je nujno določiti tudi nov način plačevanja storitev, ki bo upošteval normativno stroškovno ceno in dejansko opravljene storitve. 

Drugi razlog je, da bi bilo izgubljeni denar dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja potrebno nadomestiti. Obseg denarja dopolnilnega zavarovanja se je do danes podvojil in predstavlja približno šestino vsega zdravstvenega denarja. Kako torej priti do pol milijarde? Seveda bi bilo najenostavnejše povečati prispevne stopnje, kot je predlagala Levica. Vendar so prispevki že sedaj razmeroma visoki, čeprav ne odstopamo od držav, ki imajo tako kot mi Bismarckov model zdravstvenega zavarovanja. In, roko na srce, za posameznika bi bilo prav vseeno, ali plača višji prispevek ali premijo ali posebno dajatev. Toda gospodarstveniki bi takoj spet zagrozili z odhodom v tujino, makroekonomisti pa bi hitro izračunali, koliko se nam bo zato zmanjšala gospodarska rast. Tu je glavni razlog, da je koalicija, za vsak slučaj, spremenila predlog Levice, saj ga ob vseh obljubah o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja ni mogla enostavno zavrniti. 

Posebna dajatev, katere višina bi bila odvisna od razpoložljivih dohodkov posameznika in naj bi v prihodnosti nadomestila premijo dopolnilnega zavarovanja,  pomeni  precej zapleten sistem, saj bi nekdo moral ugotavljati razpoložljive dohodke posameznika. Kot alternativo vidim sofinanciranje zdravstva iz državnega proračuna. Pa ne po vzoru pokojnin; kolikor zmanjka, doda proračun. Iz proračuna bi lahko, na primer, plačali prispevek za vzdrževane družinske člane, kar bi nadomestilo izpad dopolnilnega zavarovanja. Vprašanje je, ali je novo proračunsko breme sploh mogoče? Je, če se tako odločimo. Nekaj z ukinitvijo in zmanjšanjem sedanjih proračunskih odhodkov, nekaj z zmanjšanjem davčnih olajšav, nekaj z dodatnim obdavčenjem kapitala in nekaj z davkom na premoženje, ki ga čakamo že tako dolgo kot zdravstveno reformo. Prostora za zniževanje davčnih bremen seveda ni. Tudi izgubo pri dohodnini bo na kratki rok nemogoče nadomestiti. Škoda je bila že narejena.

Tretji razlog je, da bo treba na novo doreči pravice, ki sodijo v obseg obveznega zavarovanja. V zadnjih tridesetih letih se je močno spremenila starostna struktura prebivalstva in njena zdravstvena slika. Spremenila se je medicinska doktrina, naglo napreduje medicinska tehnologija, na voljo so vedno nova in dražja zdravila. Spisek pravic, ki je danes v zakonu, bolj ali manj izhaja iz obdobja pred letom 1991. Da bi bil prehod iz socialističnega samoupravnega sistema v kapitalističnega čim manj boleč, so bile vse zdravstvene storitve, ki so jih izvajali zdravstveni domovi in bolnišnice, enostavno prevedene v pravice obveznega zavarovanja, misleč, da bo kasneje narejen nov premislek o tem, kaj v resnici tja sodi. Ali, bolje rečeno, kaj smo sposobni z javnim denarjem zagotoviti. Najbrž je že čas, da se ta premislek naredi znova in to hkrati z ukinitvijo  dopolnilnega zavarovanja.

Četrti razlog je, da deluje dopolnilno zavarovanje kot izvrstni proticiklični avtomatizem in dober blažilec naraščajočih zdravstvenih stroškov. Premije so neodvisne od dohodkov prebivalstva, in kadar je treba znižati javne izdatke, skupščina zdravstvene blagajne poviša odstotke doplačila k ceni storitev. Posledica je vedno višja mesečna premija, ki povzroča vedno večje stiske prebivalstva s podpovprečnimi dohodki.  O  ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja govorimo zato že 15 let, vendar konkretnega zakonskega predloga ni predlagala še nobena vlada doslej. Razlog je pol milijarde. Toda če smo preživeli odpravo davka na plačno listo, ki je po obsegu predstavljal prav tako pol milijarde, bomo znali nadomestiti tudi izgubo denarja dopolnilnega zavarovanja.  Za proticiklično delovanje pa imamo fiskalno pravilo, katerega bistvo je, da bi se v času recesije lahko zadolžili za financiranje nujnih izdatkov, ki bi jih plačali v času konjunkture. 

Morda pa je glavni razlog, da je vladna koalicija predlog Levice popravila in podprla, ker sama ne verjame, da bo zdravstvena reforma v naslednjem letu sprejeta. Zato je bolje vrabec v roki kot golob na strehi.