Vlada je ob proračunu v parlament vložila tudi tri davčne zakone: o dohodnini, o davku na dohodek pravnih oseb in o davčnem postopku. Vsi skupaj zmanjšujejo proračunske prihodke za 74 milijonov, kar v proračunsko bilanco ni vključeno. To je rang velikosti statistične napake in zaradi tega proračun ne bo ogrožen. Pa vendar je poteza napačna. Najprej zato, ker bi davčno prestrukturiranje moralo potekati skupaj s spremembami na področju zdravstva, pokojninskega varstva in dolgotrajne oskrbe, saj bodo sicer delovne skupine še naprej pisale zakone, ki ne bodo prišli niti do vlade, kaj šele do parlamenta. Vemo, da spremembe potrebujemo, vendar zaradi parcialnega reševanja različnih vprašanj vedno trčimo ob meje, ki jih postavljata konkurenčnost domačega gospodarstva in fiskalno pravilo. Dodatnih sredstev za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo ne moremo ali, bolje rečeno, ne znamo zagotoviti. Drugi razlog je znižanje rasti svetovnega gospodarstva. Davčna reforma iz let izjemne gospodarske rasti tik pred gospodarsko krizo je izdatno zmanjšala davčne vire. To se je izkazalo kot mlinski kamen za stabilnost javnih financ v letih krize in kot pomembna ovira za protikrizno delovanje države. Zmanjševanje davčnih virov v ugodnih časih zato ni najbolj modro ravnanje, če vemo, da sedanji obseg javnih prihodkov komaj zadošča za pokrivanje obveznosti, ki nam jih nalaga veljavna zakonodaja.

Stopnja obdavčitve nekaterih dohodkov od kapitala posameznikov (zajeti so v dohodninskem zakonu) se nekoliko povečuje. Med drugim tudi stopnja davka na dohodke iz stanovanjskih najemnin, pa čeprav imamo problem z oddajanjem praznih stanovanj. Cedularnost, ki je lani najbolj razburkala javnost, ostaja. Stopnja obdavčenja dohodkov pravnih oseb ostaja 19-odstotna, čeprav je pričakovati, da se bo nekoliko povečala trenutna 11-odstotna efektivna davčna stopnja. Koliko je gospodarska rast povezana s stopnjo obdavčenja dohodkov pravnih oseb, kaže leto 2007, ko smo imeli 6,9-odstotno gospodarsko rast in 23-odstotno stopnjo obdavčitve. Postavlja se spodnja meja obdavčenja na ravni 7 odstotkov, kar pomeni, da bodo morali davek plačati tudi tisti, ki ga doslej zaradi olajšav niso rabili. Povečane obremenitve kapitala so bolj simbolične in v državno blagajno prinašajo skupaj borih 64 milijonov. Za boljšo predstavo povejmo, da bo davek od dobička pravnih oseb letos v proračun prispeval nekaj manj kot milijardo, kar je nominalno približno enako, kot leta 2006 in 350 milijonov manj, kot leta 2008! Rezultat predlaganih sprememb bo še vedno podpovprečna obdavčitev kapitala v primerjavi s povprečjem držav Evropske unije in držav OECD.

Pri dohodnini se povečuje splošna davčna olajšava, ki so je deležni tako tisti z minimalno kot tisti z najvišjo plačo. Spreminja se posebna olajšava za zavezance z nizkimi dohodki. Namesto valorizacije mej davčnih razredov se nelinearno zvišujejo meje vseh davčnih razredov – najmanj prvi razred. Za eno odstotno točko se znižuje davčna stopnja v drugem in tretjem davčnem razredu. Vse našteto deluje v korist tistih z nadpovprečnimi dohodki, kar bo po mnenju vlade prispevalo k večji konkurenčnosti in izboljšanju dohodkovnega položaja najbolj produktivnih davčnih zavezancev, čeprav zaradi velikosti teh sprememb obeti ne zvenijo zelo prepričljivo. Če predlagane spremembe gledamo skupaj s spremembami dohodnine za leto 2017, pa so učinki večji, kot je videti na prvi pogled. Naštete spremembe bodo zmanjšale davčne vire za 138 milijonov, tako da bo prispevek dohodnine v proračunskih prihodkih okoli 1,3 milijarde, kar bo nominalno približno 900 milijonov manj kot leta 2008. 

Moj namen ni razpravljati o tem, kdo je s predlaganimi spremembami davčnih zakonov največ pridobil in kdo največ izgubil in koliko je to pravično, čeprav je taka razprava na mestu, še zlasti če upoštevamo, da kar 300.000 ljudi prejema pomoč humanitarnih organizacij. Želim opozoriti na nesmisel predlaganih davčnih sprememb, pa tudi na napačno smer teh sprememb ob zavedanju problemov, ki so pred nami in jih nenehno prepuščamo naslednjim vladam. 

Pred dobrim letom je vladajoča koalicija podpisala koalicijsko pogodbo, v kateri so bili med drugim zapisani tako obrisi davčnih sprememb kot sprememb zdravstva, pokojninskega varstva in dolgotrajne oskrbe. Skupaj s sporazumom koalicije z Levico kot zunanjo podpornico vlade je pogodba močno razburila predvsem gospodarstvenike. Ti so napovedovali pogrom slovenskega gospodarstva, nekateri tudi selitev v tujino. Od vsega napovedanega se je zgodilo veliko premalo, da bi bilo treba spakirati kovčke, pa tudi veliko premalo, da bi lahko govorili o prenosu davčnih bremen iz dela na kapital, kar vlada postavlja kot cilj v predloženih spremembah davčne zakonodaje. 

V obrazložitvi zakona o dohodnini je med drugim zapisano, da je Slovenija po obremenitvi z davki in prispevki pod povprečjem Evropske unije, ki je leta 2017 znašala 39 odstotkov bruto domačega proizvoda, v Sloveniji pa 36,5 odstotka. Z vidika konkurenčnosti pa struktura davkov v Sloveniji ni najugodnejša. Od povprečja držav Evropske unije odstopamo predvsem zaradi nadpovprečne obremenitve potrošnje in obremenitve dela s prispevki za socialno varnost ter podpovprečne obremenitve kapitala in premoženja. Tudi OECD, ki je leta 2018 pripravila poročilo o davkih za Slovenijo, je med svojimi priporočili med drugim zapisala, da bi »močnejša vloga dohodnine v Sloveniji omogočila zmanjšanje prispevkov za socialno varnost zaposlenih, po možnosti s postopnim zmanjševanjem v daljšem časovnem obdobju«. In še: »davčne stopnje v drugem, tretjem in četrtem davčnem razredu (27 odstotkov, 34 odstotkov oziroma 39 odstotkov) bi se lahko zvišale, da bi prispevale k financiranju zmanjšanja prispevkov za socialno varnost zaposlenih.« Ugotovitve obeh institucij niso nekaj, česar sami ne bi vedeli. Problem je le, da bi prestrukturiranje davkov zahtevalo resne spremembe na številnih področjih financiranja javnih dobrin in ne le posegov v dva davčna zakona. Zato je mogoče predlog Levice o povišanju prispevnih stopenj za zdravstvo v zameno za dopolnilno zdravstveno zavarovanje razumeti tudi kot poziv, da je skrajni čas, da se lotimo reševanja manj prijetnih tem, kot je velikost dohodninskih razredov in stopenj. 

Že nekaj časa nad nami visi breme starajočega se prebivalstva, ki poleg zagotavljanja pokojnin zahteva tudi spremembe na socialnem in zdravstvenem področju. Denar, ki ga zberemo iz prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ne zadošča za raven oskrbe, ki nam jo zagotavlja zakon, četudi bi izboljšali nabave medicinske opreme, zdravil in zdravstvenega materiala ter organizacijo dela v zdravstvenih ustanovah in pri tem prihranili več deset milijonov. Poleg tega se, razen zavarovalnic, vsi strinjamo, da je dopolnilno zdravstveno zavarovanje preživelo in ga je treba odpraviti. Tudi za dolgotrajno oskrbo sredstva niso zagotovljena. Prepričana sem, da bi lažje dosegli nov družbeni dogovor o tem, kakšno socialno državo želimo, če bi se hkrati dogovorili tudi o tem, koliko bo kdo za to plačal. Zmanjšanje davčnih virov, ob fiskalnem pravilu in evropskem semestru, zmanjšuje manevrski prostor za obljubljeno zdravstveno reformo skupaj z dolgotrajno oskrbo. Predlagano davčno prestrukturiranje, ki zmanjšuje davčne vire zato, da bodo imeli tisti z nadpovprečnimi plačami večje neto plače, v tem trenutku ni sprejemljivo in bolj kot po povečanju konkurenčnosti in davčni optimizaciji diši po populizmu.