Ponovno so se začela pogajanja o plačah javnega sektorja, ki bodo v naslednjih mesecih pogosto udarna novica dneva. Pogajalske skupine bodo imele "trdo delo", čaka nas kakšna parcialna ali splošna stavka, nekaj izsiljevanj z ene in druge strani in na koncu nek dogovor. V tem času bomo lahko prebirali članke o visokih zahtevah sindikatov, o omejitvah pri proračunskih izdatkih, o zaostajanju plač zaposlenih v javnem sektorju in nujnosti vzpostavitve pravih razmerij med plačami. Seveda bosta obe strani s temi informacijami nekoliko manipulirali za boljšo pogajalsko pozicijo, točni podatki pa so tako ali tako vedno problem, pa še večine prav veliko niti ne zanimajo.

Kljub temu sem poskušal sestaviti nekoliko bolj poglobljeno analizo dosedanjih gibanju na tem področju ter tudi finančni prostor, ki ga pri teh izdatkih imamo. Ker gre za veliko podatkov, poskušam tokrat izpostaviti glavne poudarke, podrobnejše argumentiranje posameznih navedb pa se lahko prebere na mojem blogu ali blogu prof. Damijana.

Seveda se bom zadržal samo na makroekonomskih podatkih, na skupnem številu zaposlenih in masi plač, drugo vprašanje pa so notranja razmerja med plačami posameznih skupin zaposlenih, način nagrajevanja oz. razlike med plačami zaposlenih na istem delovnem mestu ter tudi pogoji dela, ki jih imajo zaposleni v javnem sektorju. Verjetno se vsi strinjamo, da bi morali v okviru razpoložljivih sredstev nameniti več denarja za nagrajevanje najboljših ter tudi možnost za odpuščanje slabih, a o tem področju pišejo in bodo pisali strokovnjaki za ustrezno nagrajevanje oz. plačno razlikovanje tudi javnem sektorju.

Podobno velja tudi za razmerja med plačami posameznih skupin zaposlenih, čeprav je urejanje tega področja verjetno še najtežje in vsako poseganje in usklajevanje običajno odpre še več dilem in nezadovoljstva. Iz izkušenj vodenja večje družbe poznam, da je bilo težko določiti že pravo (pravično?) razmerje med plačo blagajnika, prodajalca ali skladiščnika v trgovini, kaj šele med učiteljico, policistom in medicinsko sestro. Vsak poskus večjih sprememb se je praviloma odrazil v višji masi plač in večjem nezadovoljstvu, zato smo se raje lotevali samo manjših popravkov. A kot zapisano, tokrat ne obravnavam notranje distribucije mase plač, seveda pa je to področje pomembno ravno tako kot skupni znesek plač.

Ključne poudarke oz. ugotovitve na osnovi podrobne analize, bi torej lahko povzeli na sledeč način:

Predvsem javni sektor zajema precej širši nabor zaposlenih oz. dejavnosti, kot si ljudje običajno predstavljajo - pogosto imajo namreč v mislih tistih nekaj "birokratov", ki jim občasno grenijo življenje, a (civilna) javna uprava predstavlja manj kot petino vseh zaposlenih v javnem sektorju - vse ostalo pa šolstvo, zdravstvo, sociala, policija in vojska,

- statistično med tako imenovan širši javni sektor štejemo tudi vsa podjetja v državni lasti, kar pogosto zamegljuje podatke o povprečni višini plač, zaradi česar moramo spremljati gibanje plač brez tega dela javnega sektorja - v uradni mesečni informaciji o povprečni plači zaposlenih v javnem sektorju so zajeti zaposleni na primer tudi v elektrogospodarstvu, DARS-u, železnicah in ostalih državnih podjetjih in to seveda dodatno dviguje povprečno plačo javnega sektorja,

- po zadnjih podatkih je v javnem sektorju (ožjem, brez državnih podjetij) zaposlenih nekaj preko 170 tisoč ljudi, kar predstavlja okoli 18 % vseh zaposlenih v državi, ožja javna uprava pa celo "le" 3 % od skupnega števila delovno aktivnih (ta podatek je pomemben, ko se pogovarjamo o pomenu teh zaposlitev),

Delež zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja je v Sloveniji nekoliko pod povprečjem EU, vendar je potrebno upoštevati, da imajo razvitejše države praviloma več zaposlenih v teh sektorjih in obratno,

- če pa primerjamo število glede na razvitost Slovenije (merjene skozi BDP na prebivalca), pa imamo v dejavnostih javnega sektorja približno primerljiv delež zaposlenih glede na druge države,

Število zaposlenih v javnem sektorju je v zadnjih petnajstih letih postopno naraščalo, tudi v času krize, a zanimivo, da podobno velja tudi za storitvene dejavnosti zasebnega sektorja,

- do večjega upada zaposlenosti je prišlo v industriji zaradi manjšega povpraševanja v obdobju 2009 - 2012, vzporedno pa tudi zaradi rasti produktivnosti, ki je značilna predvsem za to panogo,

- povpraševanje po storitvah javnega sektorja, npr. obseg potreb po zdravstvenih storitvah ali izobraževanju, se v času krize seveda ni nič zmanjšalo,

Medtem ko je produktivnost merjena z dodano vrednostjo na zaposlenega kriterij rasti plač v tržnem (zasebnem) sektorju, tega kriterija ne moremo uporabiti v javnem sektorju, vsaj ne tako kot ga običajno spremljamo,

- dodana vrednost v javnem sektorju namreč ni rezultat fizične aktivnosti, niti obsega vrednosti opravljenih storitev, temveč je neposredno rezultat višine plač - bolj ko plače rastejo, bolj se povečuje dodana vrednosti (produktivnost) na zaposlenega in obratno,

- cena storitve se v zasebnem sektorju določi na trgu in to se potem odrazi v ustvarjeni dodani vrednosti, cena storitve v zasebnem sektorju pa je določena preko višine plačila javnim uslužbencem,

- velja torej obratna vzročna zveza in zato produktivnost javnega sektorja izračunana kot ustvarjen dohodek na zaposlenega, ne more biti kriterij za rast plač,

- produktivnost javnega sektorja je denimo v obdobju 2011 - 2015 padla in to ne zato, ker bi manj delali, temveč ker so se znižale njihove plače,

- plače v javnem sektorju se morajo zato gibati približno v podobni smeri kot plače v storitvenih dejavnostih zasebnega sektorja, ker moramo dolgoročno zagotavljati približno usklajen nivo plač podobnih delovnih mest,

Če pogledamo gibanje povprečnih plač v javnem sektorju so le-te po letu 2005 porasle sicer manj kot v zasebnem, vendar povprečje celotnega sektorja zaradi sprememb v strukturi ni ustrezen podatek za primerjavo,

- podrobnejši vpogled v gibanje plač po dejavnosti pokaže, da so se plače v javnem sektorju dolgoročno gibale s podobnim trendom kot plače v storitvenih dejavnostih zasebnega sektorja in do večjih odstopanj ni prišlo (nekoliko bolj odstopa navzdol edino dejavnost izobraževanja, kjer bi bilo upravičeno nekaj več popravka),

Na osnovi vseh podatkov tako ugotavljam, da je dolgoročno tako število zaposlenih v javnem sektorju ter tudi gibanje plač približno uravnoteženo glede na razvitost države ter glede na rast plač na podobnih delovnih mestih v zasebnem sektorju - seveda pa to ne pomeni, da je vedno ustrezno organizirano ali da marsikatero delo ni potrebno,

V zadnjih treh letih, vključno z letošnjim letom, prihaja zaradi visoke gospodarske rasti ponovno tudi do hitrejše rasti plač, a masa plač za javne uslužbence približno sledi rasti javnofinančnih prihodkov ter ustvarjene dodane vrednosti v državi (BDP),

- kljub vsem zaostrovanjem, stavkam, pritiskom na obeh straneh, končni rezultat pokaže, da je obseg izplačanih plač v javnem sektorju (govorimo seveda samo o skupni masi plač) naraščal nekaj desetink odstotne točke manj kot gospodarska rast oz. skupaj ustvarjena dodana vrednost v državi (BDP), kar je pričakovano, sprejemljivo in upravičeno,

- postavlja se edino vprašanje, ali je bilo za takšen, pričakovan rezultat, potrebno sproščanje toliko negativne energije in ali bi lahko na osnovi realnih okvirov in predstavljenih številk dosegli hitrejši dogovor,

Vsekakor pa je to priložnost za aktualna dogovarjanja in usklajevanja,

Trenutna in pričakovana gospodarska in javnofinančna gibanja kažejo (uporabljam projekcije UMAR-ja), da bomo imeli v naslednjih dveh letih okoli 6-odstotno nominalno rast dohodkov (izpostavljam nominalno rast, ker se tudi pri plačah pogovarjamo vedno o nominalni rasti),

Tolikšen je po mojem mnenju tudi okvir rasti mase plač javnih uslužbencev, torej okoli 4-odstotna povprečna rast plač glede na pričakovano povečanje števila zaposlenih tudi v javnem sektorju (neupravičena so tudi zahteve po bistveno manjši rasti),

- zneskovno to pomeni med 200 in 250 milijoni evrov porasta sredstev za plače zaposlenih v javnem sektorju v letu 2019 in potem še v 2020 (skupaj okoli 700 milijonov, če vzamemo kot osnovo leto 2018),

- to je znesek, ki je nujen za ustrezno usklajevanje plač (seveda skupne mase, notranje razporeditve so drugo vprašanje), a tudi popolnoma sprejemljiv za vzdržne javne finance,

- možna so seveda odstopanja nekaj deset milijonov več ali manj od tega, kar za celotni obseg javnofinančnih odhodkov ni težav, večja razhajanja pogajalskih strani navzdol ali navzgor pa so nepotrebna in neupravičena,

- pri usklajevanju je prav, da upoštevamo tudi dejstvo, da se polovica povečanih izdatkov za plače javnega sektorja, istočasno pojavlja kot dodatni prihodek javnih blagajn ter seveda obratno (na žalost se pri načrtovanju izdatkov nikoli ne delajo tudi popravki na prihodkovni strani).

Vsekakor ocenjujem, da mogoče na tem področju, vsaj s stališča skupne mase plače, preveč zapletamo. Zaradi nerealnih zahtev ene ali druge strani, se po nepotrebnem nastopa z ekstremnimi pogajalskimi izhodišči - končni rezultat pa je bil vsaj zadnja leta dokaj pričakovan in tudi edini realen. Mogoče bi morali že na začetku dati na mizo realne številke in bi s tem hitreje dosegli dogovor. Seveda lahko takšno razmišljanje hitro ocenimo kot nerealno, poenostavljeno, a dosedanje dogajanje in rezultati vseeno kažejo, da predlog ni daleč od resnice in dejanskih možnosti.