Vpliv financ na politiko in družbo je posledica njihovega položaja v gospodarstvu. Zaradi težnje h koncentraciji in centralizaciji v dolžniškem sistemu so vsi deležniki v družbi — države, podjetja in gospodinjstva - vse bolj odvisni od finančnih institucij. Da bi državljanom olajšali sodelovanje pri opredelitvi namena financ ter oblikovanju pravil za njihovo delovanje in nadzor, se je treba najprej zavedati treh težav: njihove kompleknosti, nepreglednosti in našega nerazumevanja.

Vendar pa, ko zmanjka denarja za osnovne potrebe prebivalstva, zato ker se ta steka v banke, je treba podvomiti v ustreznost širšega finančnega sistema, v okviru katerega so nastali dolgovi, in v legitimnost teh dolgov. Dediščina krize je zavračanje in nezaupanje ljudi, ne le v finančno industrijo, temveč tudi v njene regulatorje. Če prebivalci ne razumejo prednosti reformiranega finančnega sistema in pomena osebne vključenosti oziroma vključenosti organizacij civilne družbe pri uvajanju izboljšav, je verjetnost, da bi se vključevali v te procese, toliko manjša.

V EU deluje okoli 7.000 finančnih institucij, ki so od leta 2014 naprej upravljale s 34 trilijoni evrov v celotnih sredstvih. To znaša 235 odstotkov BDP EU. Finančna kriza je zgolj zaostrila ta problem. V 2009 je Mario Draghi naznanil, da so, citiramo: »zaradi s krizo povezanih združitev številne banke postale še večje, ne manjše. Moralno tveganje predstavlja veliko potencialno breme za davkoplačevalce in resno ogroža ohranjanje tržnega sistema.« Konec citata. Tako lahko verjamemo Evropski bančni federaciji, da je bančni sistem EU, citiramo: »največji na svetu, s konsolidiranimi sredstvi, ki so trikrat večja kot v ZDA in skoraj štirikrat večja kot jih ima Japonska.« Konec citata. Bančni sistem v EU je tudi eden najhitreje rastočih glede na BDP.

Vprašanje velikosti bank se je sicer že pojavilo kot problematično, vendar je v političnih razpravah zamrla ideja po njihovi decentralizaciji, razdrobitvi bank. Tudi po tem, ko so javne blagajne Evropski uniji dale osupljivih 4,5 milijarde evrov za reševanje bank, je bilo malo govora o temeljnih ukrepih, reformah bančnega sistema. Uradno stališče ECB je, da je v Evropi preveč bank, ampak, kot pravijo, je koncentracija primernejša za zagotavljanje globalne konkurenčnosti. Kar hkrati pomeni tudi slabosti, in sicer taka struktura EU pomeni, da bomo še kar nekaj časa živeli s fenomenom prevelikih bank oziroma "too big to fail". Drug razlog pa je tudi v moči lobiranja finančnih družb. Ti lobiji so v državah članicah EU sposobni zamajati ali celo zamenjati vlade in pri svojem lobiranju ključno vplivati na odločevalce v Bruslju. Vojska lobistov v Bruslju, kot je pokazalo poročilo Corporate European Observatoryja, za katero finančna industrija letno porabi več kot 120 milijonov evrov in zaposluje več kot 1700 ljudi, da bi vplivala na oblikovanje politik EU. Korporativno lobiranje in tako agresivno vključevanje deležnikov, ki dajejo prednost korporativnim interesom, bistveno izničita zakonodajni postopek.

Od 70-ih let prejšnjega stoletja so oblikovalci politik, regulatorji in akademiki videli finančno regulacijo kot oviro na poti do delovnih mest in gospodarske rasti. Dokazi kažejo, da se je s sprejetjem finančne deregulacije od 70-ih dalje močno povečal dobiček finančnega sektorja v primerjavi s povojnim obdobjem. Hkrati pa lahko opazimo, da je prišlo do ogromne rasti neproduktivnega in špekulativnega posojanja, zlasti nepremičninskega in finančnega trgovanja ter okoljsko škodljivih dejavnosti. Če je kaj, je deregulacija pripomogla k temu, da se je gospodarstvo iz povojnega razcveta zlomilo.

Po večletnem upadanju konkurenčnosti v primerjavi z državami v jedru evrskega območja so imele države na njegovem obrobju med finančno krizo, vključno s Slovenijo, zaradi fiskalnih primanjkljajev omejen dostop do mednarodnih trgov obveznic. Državam na obrobju je grozila plačilna nesposobnost, ta pa je ogrožala evropske banke, ki so bile med večjimi posojilodajalci. Da bi rešili banke, je moralo evrsko območje reševati države na obrobju. Reševanje bank pa so spremljali varčevalni ukrepi, ki so povzročili globoko recesijo.

Pri reševanju dolžniške krize v evrskem območju sta Evropska centralna banka in Evropska komisija odigrali ključno vlogo. Zahtevana privatizacija in prestrukturiranje bančnega sistema sta bili temeljni usmeritvi, povezani z javnim dolgom. Vendar pa vlada sprejete ukrepe lahko izvaja le, če za to obstaja pravna podlaga, zato je v času krize prišlo do kar nekaj regulativnih sprememb in reform.

Povečanje javnega dolga v Sloveniji v obdobju med letoma 2007 in 2015 je bilo posledica zmanjševanja davčnih prihodkov zaradi upada gospodarske dejavnosti in znižanja davka od dobička pravnih oseb. Hkrati pa je dolg naraščal tudi zaradi rasti socialnih izdatkov, ki jo je sprožila kriza. Nenadna rast javnega primanjkljaja in prestrukturiranje bančnega sistema pa sta bila največja vzroka za trenutno stanje javnega dolga. Ko je leta 2004 Slovenija vstopila v EU in leta 2007 v evrsko območje, so finančni trgi znižali cene posojil in preplavili naše kapitalske trge. Posledica novih posojil po nizki ceni je bil globoko zadolžen gospodarski sektor. Dolg, ki je nastal v korporativnem in bančnem sektorju, skratka zasebni dolg, je končal na plečih prebivalcev in obremenil javni denar.

Mehanizem za javni pregled dolga je eden od načinov vključevanja civilne družbe v spremljanje javnih financ. Mehanizem bi moral biti utemeljen na analizi politike zadolževanja, ki jo je izvedla država. Politična vloga revizije je vezana na dve osnovni zahtevi: preglednost in demokratičen nadzor države s strani njenih prebivalcev. Pri preglednosti postopka zadolževanja pa ne gre le za demokratizacijo znanja in mobilizacijo družbe, temveč tudi za krepitev družbene participacije za gospodarski model, ki je pravičnejši in ima več posluha za človekove pravice in okolje.

Zanimivo je opazovati nekatere dosežke civilne družbe pri nas, kjer se na primer preko novinarjev in državljanskega spremljanja počasi razvijata družbeni nadzor in večja zavest o javnih financah, s čimer se počasi utira pot tudi k bolj vključujočim revizijam dolga. Avtorji prve državljanske revizije so bili Franček Drenovec, Maja Breznik in Sašo Furlan leta 2015. Svojo analizo, rezultate in zaključke o slovenskem javnem dolgu so predstavili v knjigi Javni dolg: Kdo komu dolguje? Lansko leto pa je slovenska državna televizija predvajala dokumentarna filma Bančna luknja, in sicer v oddaji Ekstravisor, v katerih so raziskovalni novinarji razkrili bančne elite NLB, NKBM, Factor banke in Pro banke, njihove posle, mreže v tujini, pomanjkljivosti pri njihovem nadzoru in počasen pravosodni sistem. Zaradi nezakonitih transakcij, koruptivnih poslov v davčnih oazah in poneverb naj bi na bilancah bank nastalo več kot 5 milijard evrov izgub.

Tako so bile podane osnove za državljansko revizijo javnega dolga, organizacije civilne družbe pa bi jih morale izkoristiti za mobilizacijo državljanov in pridobljenega znanja za finančno preglednost in odgovornost institucij ter zahtevati zavrnitev dolgov, ki so jih državljani prepoznali kot neupravičene. Zadolževanje bi moralo biti utemeljeno na predpostavki, da državljanov ne smejo bremeniti dolgovi, ki ne koristijo družbi.