Današnji Terminal je pripravil kolektiv Razredni broj, ki raziskuje nove organizacijske pristope, ki bi v delavsko organiziranje vključili migrantske delavke in delavce. Prva oddaja bo namenjena kratkemu vpogledu v situacijo naših novih tovarišev, delavcev iz južnoazijskih držav. Njihove delovne razmere bomo primerjali s situacijo bosanskih delavcev v Sloveniji, ko se je v obdobju finančne krize organiziral kolektiv nekdanje Avtonomne Tovarne Rog, Nevidni delavci sveta oziroma Invisible Workers of the World (IWW).

Ena od nedvomnih simptomatskih točk, na kateri se kažeta omejenost in nezadostnost obstoječih sindikalnih oblik delavskega organiziranja v Sloveniji, je ob drugih prekarnih oblikah dela – migrantski delavec. Čeprav se na pretežno migrantsko delovno silo trenutno zanašajo večja logistična podjetja pri nas, obstoječe sindikalne strukture vse bolj odmevnih primerov kršitev delavskih pravic ne zmorejo obravnavati drugače, kot da jih prepustijo individualnim obravnavam pravnih služb in inšpekcijskega nadzora. 

Vseeno pa alternativne oblike organiziranja migrantskih delavcev pri nas poznamo, na primer kot samoorganizacijo migrantskih delavcev iz držav nekdanje Jugoslavije sredi gospodarske krize v letih med 2007 in 2013 znotraj gibanja Nevidni delavci sveta. Lokalni aktivisti so prvi stik z migrantskimi delavci, ti so večinoma prihajali iz drugih nekdanjih jugoslovanskih držav, vzpostavili leta 2007, ko so se odločili, da bodo v delavskih domovih v Ljubljani delili letake o prihajajočih sindikalnih demonstracijah. Delavci, ki so jih srečali, so se pritoževali nad bivanjskimi razmerami: v enem nadstropju je na primer živelo od 30 do 40 ljudi, ki so si delili eno kuhinjo in dve kopalnici, ni bilo skupnih prostorov za druženje, spalnice pozimi niso bile dovolj ogrevane. Delavci in aktivisti so se začeli srečevati na delavskih zborih v študentskih domovih, ki so se jih udeležili skoraj vsi stanovalci. Aktivisti Nevidnih delavcev sveta so ta srečanja opisali kot začetke skupnega raziskovanja z migrantskimi delavci, ki živijo v Sloveniji. Cilj tovrstnih aktivističnih raziskav je bil ustvariti znanje, relevantno za migrantske delavce: o političnem potencialu migrantskih delavcev z vidika, ki daje prednost njihovim subjektivnim praksam, željam, pričakovanjem in znanju, ter njihovem objektivnem položaju znotraj režima nadzora in izkoriščanja.

Pri analizi objektivne sestave migrantskega dela je postalo jasno, da je vzrok za težak položaj migrantskih delavcev zapleten sistem enotnih dovoljenj za prebivanje in delo, zaradi katerega so delavci popolnoma odvisni od svojih delodajalcev. Ena od glavnih zahtev Nevidnih delavcev sveta je tako bila, da vsi migrantski delavci takoj ob vstopu v državo dobijo osebno delovno dovoljenje, ki jim omogoča menjavo delodajalca brez ponovnega upravnega postopka. Ta zahteva je bila postavljena Ministrstvu za delo med gladovno stavko enajstih bosanskih delavcev leta 2010. Ti delavci so stavkali, potem ko jim delodajalec več mesecev ni izplačal plač. Po neuspešnih pogajanjih z ministrstvom so se stavkajoči skupaj z aktivisti odločili nadaljevati gladovno stavko v stavbi ministrstva za delo. Po pritiskih javnosti in zaradi poslabšanja zdravja delavcev je ministrstvo naslednji dan vsem stavkajočim delavcem odobrilo osebna delovna dovoljenja in finančno pomoč. Aktivisti Nevidnih delavcev sveta so takrat navezali stike tudi z bosanskimi delavci, ki niso stavkali in so se že vrnili v Bosno, da bi prav tako zaprosili za sredstva iz slovenskega državnega sklada.

Če preučimo današnjo »objektivno sestavo« migrantske delovne sile, več kot deset let pozneje vidimo popolnoma enako stanje. Indijski, bangladeški, šrilanški, nepalski in filipinski delavci ne morejo prijaviti zlorab svojih delodajalcev, saj je njihovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo vezano na veljavno pogodbo o zaposlitvi. Tak sistem dovoljenj slovenskim podjetjem omogoča, da odvisnost delavcev uporabljajo na različne načine. Dva delavca iz Bangladeša sta na primer pojasnila, da sta prejela enotno dovoljenje za prebivanje in delo na podlagi pogodbe s slovensko restavracijo s hitro prehrano, ko pa sta januarja 2025 prispela v Slovenijo, ju je podjetje obvestilo, da trenutno ne potrebuje delavcev. Zaposlovalec jima je obljubil, da jima bo priskrbel novo pogodbo o zaposlitvi, čez nekaj časa pa jima je dal nov informativni list za drugo podjetje. Medtem ko sta delala za to podjetje, je eden od delavcev poskušal na upravni enoti zaprositi za tečaj jezika, a so mu povedali, da je njegovo dovoljenje v postopku razveljavitve. Informativni list, ki mu ga je dalo podjetje, je bil ponarejen, zato je nevede delal brez dokumentov in brez zavarovanja delodajalca. Tako torej podjetja upravljajo legalnost bivanja delavcev v Evropski uniji.

Primerjajmo to z odlomkom iz intervjuja z Arminom Salihovićem, bosanskim delavcem in tedanjim aktivistom Nevidnih delavcev sveta:

»Ramo Dervišević je delal v Sloveniji misleč, da dela legalno, saj je imel dovoljenje za sezonsko delo in pogodbo o zaposlitvi, ki jo je podpisal delodajalec. Dejansko pa ni bil nikjer prijavljen, delal in bival je na črno. Ker ni prebral pogodbe, ki jo je podpisal, ni vedel, da bo pogodba pretekla kmalu po njegovem prihodu v Slovenijo. Delodajalec mu je dal to pogodbo, da bi ga preslepil, da je z njegovim statusom v Sloveniji vse v redu. Ramo je temu nasedel. Da nekaj ni v redu, se je zavedel takrat, ko je prišla na gradbišče inšpekcija in ga je delodajalec pred njo skril.«

Tudi objektivna sestava delavske reprodukcije se ni spremenila. Večina delavcev, ki smo jih srečali, je nastanjena v »hostlu« za migrantske delavce v Ljubljani v bližini logističnega centra BTC; večina stanovalcev hostla dela za različna podjetja. Za večino od njih je nastanitev in zaposlitev uredila ista agencija za zaposlovanje, registrirana v Sloveniji. Tako eden od stanovalcev opisuje življenjske razmere v sobah:

»Živimo v majhni sobi, tri osebe. Soba vsakega stane 190 evrov, kar znese 570 evrov za eno sobo. Toda vse, kar dobiš za ta denar, je soba. V sobah ni hladilnika. Glavna težava je kuhinja, ki se zapre ob 22. uri. Po službi je težko priti v kuhinjo, ob 8. ali 9. uri je velika gneča. Tukaj živi približno 200 ljudi. Na voljo sta le dve kuhinji. V njej je 6 gorilnikov, vendar sta le dva ali trije v redu, ostali pa včasih ne delujejo. Če grem kuhat riž, čakam 30 ali 40 minut, da pridem na vrsto.«

Prav tako ni pralnega stroja, zato morajo delavci oblačila prati ročno, ni zamrzovalnika, v skupnem hladilniku pa ni veliko prostora, zato morajo pogosto kupovati živila, ki se ne pokvarijo. Nekateri delavci opisujejo tudi probleme s spanjem in prebujanjem, saj njihovi sostanovalci delajo v drugih izmenah, in to, da morajo čakati v vrsti z delavci, ki delajo v enakih izmenah, da lahko uporabljajo skupno kopalnico.

Tako opisano stanje torej ni novo in medtem ko se v medijsko odmevnih poročanjih o posameznih kršitvah te prikazujejo kot anomalije, naletimo na strukturno kontinuiteto. Pred petnajstimi leti je tako šlo za bosanske delavce, danes pa v podobnem položaju srečujemo tovariše iz Bangladeša, Nepala, Indije ali Šrilanke. S prvimi ti delijo izkušnjo – da so dobrodošli v Sloveniji le toliko, kolikor ostanejo nevidni, pridni in izkoriščani brez organizacijskega zaledja. Toda prav tu, med tišino in odporom, se odpira tudi možnost drugačnega sindikalnega organiziranja, ki pa ga trenutne sindikalne strukture niso zmožne nasloviti. Primer Nevidnih delavcev sveta nam lahko služi kot opozorilo, da je odpor mogoč, kadar ga organiziramo skozi solidarnost, pritisk, vztrajnost, predvsem pa izhajajoč iz dejanskih razmer izkoriščanja. 

Terminal je pripravil kolektiv Razredni broj.