Pred dobrim desetletjem je na filozofski fakulteti zagrebške univerze prišlo do – kot se kaže s (pol)zgodovinske perspektive – širše pozornosti vrednega pripetljaja: profesor francoske književnosti Nenad Ivić je v svoj kabinet odnesel novo kolo, s katerim se je ob nenadejanem dežju pripeljal v službo. Ko se je pozneje napotil iz hiše učenosti, mu je vratar dejal: »Ne vnašajte mi več takšnih stvari!« To je sodu izbilo dno. Profesor je portirju ostro odgovoril, da ima na fakulteto, na kateri dela, pravico vnašati, kar hoče. Vratar, ki se ni pustil zmesti, je potem zagrozil, da bo zadevo prijavil dekanu. Profesor s kolesom ga je ironično opogumil, naj to le stori. Posebno veselje za takšno vzpodbudo je dobil zaradi prisotnosti sivolasega kolega, ki je čakal na priložnost, da bi se kot arbiter vmešal v pogovor in z avtoriteto svojega videza podprl oziroma okrepil vratarjevo stališče.

Nekaj dni pozneje je prišlo na elektronske naslove delavcev filozofske fakultete zagrebške univerze sporočilo uprave, v katerem je pisalo, da je v prostore te ustanove prepovedano vnašati kolesa. Sledil je Ivićev zapis o slikoviti zadevi v časopisu Gordogan, ki je – kot nalašč – dobil ime po oblastnem junaku nadrealistične igre Radovana Ivšića, čigar dela so bila prepovedana tako pod Pavelićem kakor pod Titom. Profesor, ki sebe še danes občasno dojema kot salonskega komunista – kar ga osvobaja trajnih simpatij organizirancev vseh taborov, saj ti ne prenašajo ne terminskega samoomejevanja ne edninske odgovornosti –, je v vratarsko čuječi reakciji na svoj zunajserijski poskus reševanje kolesa pred vremenskimi neprilikami zaznal mikrofašizem. Pri slednjem gre za težnjo po uravnavanju življenja drugega s sproti zamišljenimi osebnimi predstavami o redu. Sistemsko naravo dobi takšno poseganje z naknadnim prilagajanjem predpisov volji tistih, ki sodijo, da morajo imeti ljudi in stvari pod kontrolo.

Vratar je v konkretnem primeru pokazal izjemno zavzetost za prisilo s poosebitvijo svojega navodila (»Ne vnašajte mi …«). Sebe je z besedo, ki je postala dejanje, vzpostavil kot odločevalca oziroma dovoljevalca ravnanj vseh. Pravzaprav drugače niti ni mogel ravnati: svoje misli o (ne)sprejemljivem ali (ne)dovoljenem v hipu, ko jo je izrekel, ni mogel opreti na nič drugega kot na lastno samovoljo. Namesto da bi opravljal usmerjevalno in varovalno službo, se je postavil nad profesorja, ki bi moral biti deležen zgolj njegovih uslug in pomoči. Portir pa je potem tudi poskrbel, da je njegova oblastnost dobila ustrezno pokritje. Fakultetna uprava se mu je v vsem prilagodila. Pri tem je ni zanimal niti videz splošne in načelne skrbi za próstost akademskega prostora: ni se, denimo, prepovedal tudi vnos rikš, samokolnic ali nosilnic. Če bi koga od zaposlenih na zagrebško filozofsko fakulteto prinesel slon, ali pa bi kakor Sancho Pansa prijezdil nanjo na osličku, bi žival vsekakor smela prestopiti prag hiše učenosti. Ukrep uprave je namreč vzel na muho samo vnašalce koles. To pa pomeni, da je bila prepoved v svojem jedru zgolj podpora vratarju, čigar ostro oko je začutilo motnjo v svetu: ker se stvari nenadoma niso več odvijale v skladu z njegovimi predstavami o redu, je interveniral in nazadnje dosegel, da sta tako omejitev kot osebni kriterij, na podlagi katerega je bila vzpostavljena, dobila prostor v strukturi oblasti.

Uprava zagrebške univerze je v konkretnem primeru poskrbela za premeščanje uzurpacije v regulacijo. V red gospostva. Vratarska vloga se je tako razodela kot nenadomestljiva za funkcioniranje akademskega mikrokozmosa, profesorji s kolesi pa kot najbolj nesprejemljivi in nemara celo najbolj ogrožajoči elementi v njem. Na dlani je, da utegnejo jutri postati takšni kje – lahko tudi povsod – še drugi ljudi z kdovekatero značilnostjo ali lastnostjo. V svojem zapisu o eliminaciji profesorjev s kolesi v kulturniškem listu Gordogan, ki je medtem na Hrvaškem že izgubil državno finančno podporo, je Ivić tudi opozoril, kako je v okviru prevladujoče mentalitete, za katere razširitev in utrditev so na planetarnem Zahodu poskrbeli neustvarjalni rentniki, na globalnem Vzhodu pa zmagovalci graditve socializmov z vsakršnimi obrazi, nespodobno sleherno ugovarjanje redu. Slednji je bil pač že v starodavnih časih spoznan in razglašen za vzdrževalca življenja. V vsej Ivićevi izkustveno doživeti zgodbi namreč nikakor ni nepomembno, da zagrebškemu vratarju stoji ob strani sivolasi profesor …

Seveda lahko razpravljamo o tem, ali gre v opisanem primeru za mikro- ali za nanofašizem, a red velikosti pojava ni toliko pomemben kot dejstvo, da se takšne stvari dogajajo praktično povsod in vsak dan. Prav tako ne gre prezreti Ivićevega opozorila, da se nikjer več ne spodobi ugovarjati uzurpacijam, ki se prelevijo v regulacije. Ponekod se takšna vljudnost že odkrito povezuje s strahom. Pri nas, denimo, preplašeni večni direktorji opozarjajo uslužbence, naj se nikar ne pritožujejo čez odločitve prevzetnih in pristranskih agencij, češ da s tem svoji ustanovi zapirajo pot do uspeha na njihovih razpisih kdaj v prihodnosti. Z opozarjanjem na nezakonitosti in samovoljo da si zgolj pridobijo »posebno obravnavo«. Mikrofašistični prehod uzurpacije v regulacijo pa se jim zdi nekaj najnaravnejšega. In komu ni neznano, da je tudi globoko sistemski? Mar je še kdo, ki ne ve, da so izprijene agencijske hidre, katerim rasejo glave hitreje kakor gobam klobuki po dežju, ustanovljene samo zaradi izogibanja najvišjih odločevalcev rigoroznim črkam in duhu zakonov o nepristranskosti državne uprave? A prav slednja obvoznikom najpravičneje zvenečih načelnih predpisov neredko daje potuho. Inšpekcije, ki poznajo pravo stanje stvari, se zato bojijo lastnih pristojnosti – zlasti takrat, ko je na dlani, da se na agencijah kršijo in teptajo v Uradnem listu objavljene zapovedi. Saj vendar veljajo drugi akti. Interni. Takšni, ki se porodijo iz predstav in akcij portirjev, sekretarjev ter drugih samoiniciativnih oblikovalcev občega (nano-, mikro- in giga)reda. Ti so po eni strani seveda komaj opisljivo smešni in farsični, toda po drugi spletajo zanko, katere obstoj ima le en namen – da se bo lepega dne zadrgnila. Kako to poteka, kaže zagrebški primer: leta 2006 je imel težave profesor s kolesom, pred nedavnim so se z omejitvami že srečevali študentje, ki so jim razpuščali v skladu z najvišjimi predpisi povsem regularno sklicane zbore. Prav tako so celotni oddelki ostali brez glasu v organih, v katerih bi morala biti njihova beseda vsaj poslušana, če že ne slišana. Tudi varnostniki so se pojavili na filozofski fakulteti v hrvaški prestolnici, policija pa je krožila okoli nje. Na dlani je, da uzurpacije, ki postanejo regulacije, nikoli niso nedolžna stvar. Tudi v nano- in mirkorazsežnostih ne.

A najvažnejše je razkritje, kako koncepcija reda in nadzora lahko rase tudi od spodaj. Sistem prepovedi in omejevanj je mogoče graditi počasi – s potrpežljivim sestavljanjem. Ne samo z energičnimi posegi na način, ki je opisan v nedavno celo pri nas izdanem Malapartejevem »priročniku« Tehnika državnega udara.

To pa, seveda, pomeni, da je mogoče kaj storiti tudi v nasprotni smeri. Proti portirjem ne bo ukrepal noben sistem, ker jih vsak potrebuje. Zato pa lahko kaj naredijo sami ljudje. Navadni, običajni, mali. Takšni, kot smo mi. Celo mi sami lahko kaj odpomoremo. Nemara se dá kaj ukreniti tudi v primeru fakultet in agencij. Zanesljivo pa ni – in v doglednem času tudi ne bo – kaj dosti iz nenehnega razpravljanja o generalnem sistemskem spreminjanju. Vratarji ostajajo, kjer so bili, tudi če se v zgodnjih nadstropjih vse spremeni. In vedno pletejo svojo mrežo. Včeraj so bili na njihovi muhi profesorji s kolesi, danes so študenti – v kakem drugem mestu – in samotni pritožniki proti agencijam, ki teptajo zakone in krivijo pravico, jutri pa se bo zastor v regulacijo preobrnjene uzurpacije zagrnil še za čim bližnjim. Ali celo že čisto našim. Če je neizogibno, da se usmerjevalci in nadzorniki vseh vrst trudijo v to smer, pa nikakor ni nujno, da jim mračne nakane tudi uspejo.