Zaušnica iz Strasbourga, ki jo je dobila Slovenija v primeru “izbrisanih” bo še dolgo odmevala. Imela bo tudi resne posledice. In vse to zgolj zaradi tropa poniglavih in neodgovornih politikov, ki so si zamaskirani s krinkami demokratično izbranih borcev za človekove pravice pred dvema desetletjema najprej izmislili načrt o tihem, administrativnem etničnem čiščenju, ga nato v največji tajnosti izvedli, nato pa vse do danes krčeviti branili svoje katastrofalne napake v imenu patriotizma in ostalih domoljubnih floskul.

Tisti, ki smo kritizirali takšno politiko države in opozarjali, da izgovori slovenskega pravosodja o “zastarelosti” odškodninskih postopkov ne bodo vzdržali presoje Evropskega sodišča za človekove pravice smo imeli na koncu - prav. Kot popolnoma zgrešene pa so se pokazale številne ocene najbolj prominentnih pravnih strokovnjakov in najbolj odgovornih ljudi iz vrha pravosodja v Sloveniji, ki so ves čas trdili, da odškodnin ne bo in da jih je potrebno “odmisliti”. Odmisliti tako, kot je Igor Bavčar v svojih navodilih to »odmišljevanje« zaukazal svojim podrejenim, ki so izbrisane brez odločb deportirali preko slovenskih meja. Ljubo Bavcon je kasneje zatrdil, da so bila ta nezakonita dejanja storjena v klimi “ksenofobnega vetra”. Dva objavljena dokumenta s podpisom Igorja Bavčarja in Slavka Debelaka sta lepo razkrila tudi smer, iz katere je ta “ksenofobni veter” pihal. Dokument s podpisom takratnega podsekretarja Slavka Debelaka pa je razkril, da so policisti izbrisane deportirali iz države brez kakršnihkoli pisnih odločb in brez zakonske podlage.

Ob tem je bil Igor Bavčar človek, ki je bil šele nekaj let pred tem dogodkom na čelu Odbora za človekove pravice. To je bil človek, ki je nekoč pogumno branil pravice Janeza Janše. Njegov padec je personifikacija padca Slovenije iz piedestala države braniteljice človekovih pravic na raven države, ki je poslala množična kršilka človekovih pravic. Danes se proti Bavčarju vodijo postopki zaradi sumov gospodarskega kriminala. Toda po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice je to manj pomembno. Kajti danes je povsem jasno, da se je Bavčarjevo prelomno kriminalno dejanje, ki ga je izvedel kot notranji minister, zgodilo prav na področju človekovih pravic, torej tam, kjer bi Bavčar moral biti prav največji varuh in zaščitnik vseh državljanov in prebivalcev Slovenije. In zato ni nobeno presenečenje niti to, da Igor Bavčar, ki je ministrstvo za notranje zadeve vodil v času, ko je prišlo do izbrisa, sodbe ni želel komentirati. Brez besedila so nenadoma ostali tudi Grims, Gorenak in Irglova, v molk pa se je seveda zavil tudi njihov, zmeraj precej gobčen vodja – Janez Janša. Tudi od Slavka Debelaka in Andreja Štera, ki sta doslej zavračala vsakršno odgovornost pri tej katastrofalni slovenski polomiji ni mogoče slišati nobenega komentarja.

Glede na to, da smo nekateri slovensko politično elito na hude posledice diskriminacije opozarjali že pred dvema desetletjema, je presenečenje slovenskih politikov in predstavnikov strank zaradi sodbe iz Strasbourga še toliko manj razumljivo. Minister Radoslav Žerjav je tako na primer javnost spomnil, da se je do zdaj zagotavljalo, da odškodnin ne bo, ker da jih ne more biti, in da so se vsi postopki vodili tako, kot so se, ravno zaradi takšnega zagotavljanja. "Zdaj so odškodnine tu. In zagotovo je pred vlado težka naloga, kako zahtevo realizirati. Trenutno ne vidim neke rešitve, v skladu z zahtevami pa bo neko rešitev treba najti," je dejal Žerjav. Ob tem je ponovil, da država trenutno za odškodnine nima denarja.

Mar res ? Toda kako je potem mogoče, da ima ta ista država še vedno denar za s podkupninami kupljene Patrije, za reševanje bank, za izplačilo odškodnin na tisočem upravičencem, ki so se postavili v vrsto za odškodnine že takoj po osamosvojitvi Slovenije ? Ti izgovori so preprosto rečeno smešni. Prav neverjetno je, kako v tej državi zmeraj zmanjka denarja in pravic za najbolj marginalizirane, najbolj ranljive in najbolj odrinjene skupine v družbi. To so enkrat študentje, drugič brezposelni, tretjič delavci, vsa ta veriga domin pa se je pričela podirati z najbolj pripravnimi žrtvami – ljudmi, ki so bili označeni kot “agresorji” in “izdajalci”, čeprav je bilo njihovo edino kaznivo dejanje njihova želja, da bi tudi v novi državi živeli še naprej enako mirno kot v stari. Toda ne, zamerljiva in šovinistična klika, ki je bila na oblasti v začetku devetdesetih, ta idejna in kadrovska predhodnica sedanje slovenske vlade tega luksuza izbrisanim preprosto ni dovolila. Enako kolosalna je laž tem, da naj bi bili “izbrisani” samo nekakšna skupina “prevarantov”, ki so pač “kalkulirali” in niso hoteli “vzeti” slovenskega državljanstva. Po tej perverzni logiki naj bi bilo torej dejstvo, da nekateri prebivalci Slovenije po poreklu iz drugih republik nekdanje SFRJ leta 1991 niso zaprosili za slovensko državljanstvo izenačeno z “zavrnitvijo” slovenskega državljanstva, ta “zavrnitev” pa je bila nato med državnim uradništvom in vladajočo politiko očitno ocenjena kot nekakšna “izdaja” Slovenije, ki ji je nato sledila tej “izdaji” primerna “kazen” – deportacija ali pa druge “težave” zaradi izgube statusa. Vztrajanje pri njihovem dotedanjem državljanstvu so zamerljivi državni uradniki razumeli kot odkrito nasprotovanje osamosvojitvi Sloveniji, zato se vse prebivalce iz drugih držav nekdanje Jugoslavije, ki niso zaprosili za novo slovensko državljanstvo preko noči preprosto izbrisali. In nato so te ljudi iskali v uličnih racijah ter jih deportirali iz države. Kljub temu, da so imeli v Sloveniji družine, otroke, lastnino in delo.

Zato je bilo ravnanje državnih uradnikov in politikov v Sloveniji ne samo protiustavno, pač pa tudi šovinistično in nečloveško. Toda še bolj grozljivo je dejstvo, da je šlo za dejanja, ki so imela široko podporo v javnem mnenju Slovenije, kar je pokazal tudi porazen referendum o pravicah izbrisanih. In prav zato so stokanja o “grozljivih številkah” odškodnin nesramno sprenevedanje. Država, ki se je iz braniteljice človekovih pravic spremenila v državo množično kršilko človekovih pravic si za svoje prestopke vsekakor zasluži kazen v obliki izplačila odškodnin. To je res še najmanj, kar lahko ta država naredi za po krivici izbrisane.