Muzika, zvok, razredi, dezintegracija

Muzika, zvok, razredi, dezintegracija

Mnenje, kolumna ali komentar
20. 11. 2014 - 15.00

Bolj ko se poleg vseh drugih vojn zaostruje tudi razredna vojna, očitnejša ko je, več je tudi ignorance in posmeha, ki zadevata njen obstoj in pomen. To ni v zadnjih 180 letih, odkar lahko na Zahodu sledimo teoriji družbe - in z njo kmalu zatem še teoriji razredov - seveda nič novega. Novost ni niti pojav tovrstne ignorance na polju kultur, ki je kajpak staro in izvrstno plodišče za hitre in obenem zgrešene, nevarne spontane ideologije. Ondan smo tako obiskali tretjo izdajo festivala Neposlušno v moščanskem kulturnem centru Španski borci. Celo v "scenskem kontekstu" proste improvizacije in improviziranega performansa, ki sta že po notranji strukturi svoje družbene naravnanosti oziroma nujnega muzično-socialnega angažmaja nagnjena dovolj v levo, je bilo precej snovi za današnji razmislek. In ta razmislek ni ne kritika festivala niti njegovih protagonistov, da ne bo kakšnega nesporazuma, pač pa nova priložnost, da se razkrinka posebna kulturnopolitična nota, ki ima zlasti v muzikah in svetovih zvoka svoj trden, neomajen, neverjeten domicil, in je ne gre podtikati le izgubljenosti novih generacij ljudi.

Ko je festivalski gost, trombonist in skladatelj Radu Malfatti med predavanjem načel svojo "notranjo", "muzikološko", mestoma celo "psihološko" zgodbo o tem, zakaj in kako je nehal špilati in se odrsko pojavljati "po starem" in postal predvsem skladatelj, se ni ozrl k problemu, ki se je govorcu tehle povedi zazdel dovolj ključen, nemara celo bistven: "Mar ne gre pri tem, da zapustiš svet špilavcev in se vključiš med skladatelje, za novo razredno pozicijo, ki je par excellence ovrednotena in upoštevana 'drugače' od gole muzikantske?" Že sistem avtorskega prava in podoba v občilih sta zadosten materialni dokaz, da je temu tako. Vinko Globokar, denimo, bi nikdar ne dosegel statusa, kot ga ima, če bi bil "zgolj" trombonist, performer, najsi je bil dolga desetletja še tak inovator, da je celo sam "postal trobilo". Globokar ima položaj, kakršnega ima, vsekakor zaradi svoje skladateljske funkcije in skladateljskih opravil. Predavatelj Malfatti razrednemu vprašanju ni namenil večjega interesa, opazko je hladno in nakratkoma označil za "socalistično", tudi prijatelji so me po predavanju blago karali, češ kaj posegaš v sociologijo, kjer beseda kaplja na očitno drugih ravneh, toda kaj, ko vprašanje ostaja zelo odprto in se zdi dovolj ključno. Ne gre, da bi po nepotrebnem evocirali epohalnost, toda edini, ki je v hipu razumel, kaj hočem sprožiti z razrednim vprašanjem, je bil – Francoz. Vrli pihalec Michel Doneda je v hipu reagiral s tisto iskrico v očeh, ki jo Francija zvečine ponudi tudi med študentskimi protesti, kjer mladina, za razloček od prenekatere druge evropske mladine, še vedno zna uporabiti politično izjemno zrel diskurz, in se strinjal – to, da zapustiš muzičiste in se greš skladatelja, je pač izrazito razredno vprašanje. Roko na srce, tudi violončelist in performer Tristan Honsinger, mož, ki je v teh dneh tudi rezidenčni umetnik in učitelj na Metelkovi, je reagiral. Pač po svoje, s svojo žalobno telesno gesto, grimasami in odrezanimi stavki, ki niso daleč od najžlahtnejše burke. Špilavci improvizatorji imajo izrazit socialni čut - če jih poleg same odrske izvedbe, ki se oslanja na občinstvo in trenutek, odlikuje še kaj, je prva med odlikami zagotovo razredna zavest. Z njo se tudi utemeljuje njihova zelo posebna politična moč, njihov svojevrsten pank, če hočete tako.

Improvizatorji so tudi med prvimi, ki znajo ovrednotiti, zakaj in kako to, da se raziskave zvoka iz muzičnega polja vse izraziteje in vse pogosteje selijo v muzeje, galerije, tja med kuratorje in v industrijsko "olepšane" prostore. Drugi nauk iz Španskih borcev je dva večera pred Malfattijevim predavanjem ponudil performans, ki ga je izvedel Tao Sambolec. Umetnik je z napravo snemal zvok in podobo, počasi hodil mimo razpoložljivih odrskih in obodrskih površin, pridno posnel tudi človeška telesa tam v prvi vrsti in potem ločeno predvajal zvočni rezultat in video. V hipu je tudi on sprožil razredno vprašanje. Zamišljajmo si, da bi isti Tao Sambolec zadevo izvedel na prireditvi nojza. Povsem mirno bi jo lahko, zakaj na prireditvah nojza smo tudi pri nas že videli in slišali kaj podobnega. Radi tudi verjamemo, da bi Tao Sambolec reč brez težav prišel predstavit tudi med nojzerje, ne gre za to, ostaja samo grenko spoznanje: Ko bi Tao Sambolec ne bil umetnik zvoka, pač pa "zgolj" nojzer, potem bi zanj en dan po nastopu ne bilo prostora na kulturnih straneh osrednjega dnevnika Delo. Še več, subvencija za njegovo identično performersko delo bi bila med nojzerji ustrezno nižja kakor kje drugje, pri čemer velja zanikati, da je temu tako, ker glasbene komisije črtijo nojz, ker ima slogane tipa "no music" ali kaj podobnega. Ne, kulturna politika je strukturirana tako, da zna - na račun umetnosti - kar dobro razvrednotiti muzike. Gre za spontano ideologijo, ki ve, da mora biti umetnost postavljena v umetniški kontekst, sicer ne obstoji. Podobna spontana ideologija v kulturni politiki, recimo, tudi festivalske dogodke vrednoti precej višje od redne koncertne dejavnosti, zvočne raziskave pa s polja glasb zmerom bolj seli med tako imenovani art. O tem, da skladateljsko delo ceni precej bolj od muzikantskega, ne kaže niti zgubljati besed, saj vendar živimo v okolju, kjer se spontani ideologiji približa še realistična dezintegracijska politika, češ da je klasična glasba vredna več ko vse druge glasbe skupaj. Kulturna politika s tem dela nesluteno škodo, ki ima zadnje čase tragikomične posledice – njena spontana ideologija namreč ni daleč od vsakdanje opazke tistih ljudi, ki se jim posameznik, posameznica, manjši ali večji bend na odru zdi nekako "premalo", radi bi še čimveč utripajočih luči, precej več basov, glumače, plesalke, dva pevska zborčka in humorne skeče. Muzika je postala samoumevna, odrski trud je enak šumotu z radijske naprave v bifeju, koncertna dejavnost je veščina nižje vrste. Kar zadeva gojenje te ignorance, se ministrstvo za kulturo in momljanje zadnjega pijanca v placu sploh ne razlikujeta, premoreta pač samo vsak svojo artikulacijo. In to je vse.

Ondan je Marko Brecelj v Gromki nastopal na povabilo - za bruce in brucke z matematike in fizike. Lepa izbira, dovolj logična spričo slavnega valčka "Alojz", a tudi kočljiva. Avtor za konec nikakor noče moralizirati, sploh ne, toda Breclja se je, zlasti med podajanjem govornih modrosti, komaj slišalo od ignorance, brucovanje gor ali dol. Saj nimaš priložnost, slišati ga vsak dan. Oziroma drugače – Brecelj na odru je bil za marsikoga enak Breclju na pametnem telefonu, in za to nikakor ni kriva zgolj mladina. V takšni situaciji muzičistu preostane le dvoje – nekateri zavpijejo in s humorjem naredijo osnoven pogoj za špil, ki bi ga kdo morda celo rad slišal, slišala, drugi grejo naprej. Brecelj se je odločil za slednje. Vztrajal je pred svojim specifičnim kabinetom ravno prav glasnih zvočnikov in dodobra razsutega feršta in izvedel odličen špil, ki je imel, mimogrede povedano, celo strunarske momente. Bil je pač izjemno dobre volje, vsa njegova jeza se je naselila v pretanjeno dozirano distorzijo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness