Na preizkušnji

Oddaja
10. 12. 2020 - 16.00

Sigmund Freud je v eni od svojih ne ravno redkih poslanic Lou Andreas-Salomé – v tisti, ki jo je vrgel na papir 17. februarja 1918 – zapisal: »Verjamem, da so revolucije sprejemljive šele, ko se končajo; zato naj se sklenejo zelo hitro. […] Na kratko: človek postane reakcionar ravno tako kot tisti upornik Schiller ob francoski revoluciji.«

Povod za besede psihoanalitskega papeža so bila seveda dogajanja v Rusiji. V domovini Freudove korespondentke bi se revolucija, ki je strmoglavila monarhijo, tedaj že morala skleniti. Ustavodajna skupščina je bila izvoljena in rezultati so bili jasni. Ruski socialisti revolucionarji so vse tekmece pustili daleč za seboj. Skupaj s poslanci enake usmeritve iz ukrajinskega območja ter s partnerji iz začasne vlade bi jim ne bilo težko vzpostaviti solidne delovne večine v konstituanti in sestaviti vlade. Ker so bili v rusko ustavodajno skupščino ob koncu leta 1917 izvoljeni skoraj vsi prvaki strank, ki so izražale voljo velike večine prebivalstva nekdanjega imperija Romanovih, se je obetal vznemirljiv boj mnenj, iz česar bi se mogel roditi kvaliteten temeljni akt države, o kateri je šel glas, da je najbolj svobodna na svetu. Začasna vlada v Petrogradu je namreč izvedla emancipacijo Judov, podelila volilno pravico vojakom, dopustila popolno prostost združevanja ter sredi vojne vihre omejila trajanje delovnika in odpravila smrtno kazen. Za nekaj časa celo popolnoma.

Toda boljševiki, katerih voditelj Lenin naj bi v konstituanti zastopal volivce Baltske flote, so poslancem skupščine, ki se je na zasedanju zbrala januarja 1918 – v nekaj urah so potem izvolili predsednika, razglasili Rusko demokratično federativno republiko ter odobrili delo začasne vlade pod predsedstvom kneza Lvova in tovariša Kerenskega –, onemogočili delo. Vladajoča garnitura, ki je kljub nadzoru nad državnim aparatom na volitvah doživela hud poraz, si preprosto ni znala predstavljati, da bi se lahko še kdaj znašla v opoziciji. Leninu se je zdelo nemogoče, da bi se v poslanskih klopeh soočal s tovarišem Kerenskim, čigar pretežno socialistični kabinet je strmoglavil. V nenasilni komunikaciji z več kot deset let mlajšim rojakom iz Simbirska, ki je bil kljub izgubi oblasti v konstituanto izvoljen kar v petih okrajih, bi boljševiški prvak bržčas potegnil krajši konec. A ker je imel za sabo bajonete, jih je uporabil, razgnal skupščino in revolucijo ločil od svobodno izbranega ljudskega zastopstva. To je bila velikanska – celo epohalna – sprememba. Revolucije so se dotlej namreč vedno zavzemale za kolikor mogoče široko in z ničimer ovirano reprezentiranje razpoloženja prebivalstva, katerega območje so zajele. Dvajseto stoletje je tradicionalnim nasprotnikom koncepcije vladavine preverljive ljudske volje, ki so nekoč izhajali le iz konservativnih in reakcionarnih vrst, dodalo še nove. Odmik od zamisli o svobodnem državljanskem odločanju na vseh ravneh, ki je temeljni pogoj za nenasilno državljansko interakcijo, je tako dobil nov pospešek. V dokajšnjem številu pa so se pojavili – kakor kaže Freudovo opozorilo – tudi reakcionarji, kakršnih dotlej ni bilo ravno veliko.

Doba, v kateri je najhitreje izginjal sram pred razkrinkanjem razlike med videzom in stvarnostjo, je ob inavguraciji bodisi imenovanih bodisi na enostrankarskih volitvah izbranih aklamativnih zastopstev postregla tudi z ukinitvami demokratično izvoljenih organov. V Avstriji so leta 1933 predstavniki ljudstva kar sami sebi onemogočili delo in na stežaj odprli vrata avtoritarnemu režimu, o katerega najustreznejšem poimenovanju se zgodovinarji prerekajo še danes. Medtem ko ga eni razglašajo za poskus uresničitve zamisli novoveške variante stanovske države, ga drugi štejejo za svojevrsten fašizem. Vse se je začelo z debato v dunajskem parlamentu 4. marca 1933, ki se je sukala okoli kaznovanja železničarjev zaradi stavke štiri dni prej. Opozicijski socialdemokrati in zagovorniki vsenemške politike so nasprotovali obračunu z delavci, provladni poslanci pa so se ogrevali za temeljito preiskavo. Razlika med zagovorniki enega in drugega tabora je bila minimalna. Socialdemokrat Karl Renner, ki je bil prvi predsednik parlamenta in kot tak ni smel glasovati, je odstopil, da bi okrepil vrste svoje stranke. Potem je enako storil njegov kolega iz vrst vladnega tabora. Po odstopu drugega predsednika parlamenta se je v poslanske vrste preselil še tretji – vsenemški zastopnik. Tako tehnično ni bilo več mogoče izvršiti glasovanja in tudi ne sklicati nove seje že konstituiranega ljudskega zastopstva. Vlada, ki ji seveda mandat ni prenehal, je delala dalje ter upravljala alpsko republiko z dekreti. Hitro jo je preobrazila v enostrankarsko Zvezno državo Avstrijo. Ta je 1. maja naslednjega leta dobila novo ustavo. Edino uradno delujoče politično gibanje v njej je bilo Domovinska fronta, ki je imela temelj v prejšnjih krščanskosocialnih in brambovskih organizacijah, opozicija pa so ji bili ostanki vse manj vplivne socialdemokracije in iz dneva v dan močnejši hitlerjanci. Toliko in toliko let pozneje je mogoče reči, da eliminacija ljudskega zastopstva nikjer ni bila tako enostavna in neboleča kakor v prvi avstrijski republiki.

Primerov bodisi hipne bodisi postopne razgradnje institucij, ki omogočajo nenasilno državljansko interakcijo, je v zgodovini veliko. Nekaterim so botrovale posebne situacije, drugim (ne)intenca in (ne)inteligenca tistih, ki so se zrinili vanje. Priznati pa je treba, da jih je le malo dobilo takšno priložnost za samodestrukcijo kot poslanci v sedanjem slovenskem parlamentu. Ko bo na 21. dan letošnjega decembra potekel s strani ustavnega sodišča postavljen skrajni rok za sprejem sprememb zakonodaje, ki ureja državnozborske volitve, se lahko zelo hitro pojavi situacija, v kateri bo mogoče praktično vse. Parlament bo lahko deloval, dokler ne poteče rok, do katerega traja njegov mandat. V primeru nespremembe volilne zakonodaje njegov naslednik ne bo mogel biti občeveljavno izbran. Seveda pa bi vlada – katera koli bi že bila ob koncu sedanje legislature – mogla delovati dalje. To bi celo morala storiti, saj bi nastopile posebne razmere. V vsakršnih okoliščinah je namreč treba organom suverene oblasti delati nekaj zanje najobičajnejšega – sprejemati odločitve. In to bi se tako ali drugače počelo. Še naprej bi kajpak moglo delovati tudi ustavno sodišče, toda njegove odločitve bi postale neudejanljive, če bi zadevale materijo, ki jo ureja zakonodajna veja oblasti.

V vznemirljivih časih živimo. V takšnih, ko se značaj, odgovornost, sposobnost in izkušenost ljudi pokažejo takoj. Ne šele čez leta. To še zlasti velja za one v prvih vrstah, ki bodo vsem na očeh stehtani – in bodo najdeni bodisi prelahki bodisi na višini naloge, ki so jo sprejeli. Drugi pa smo seveda na preizkušnji s pandemijo in se v tej skrajni situaciji dovolj jasno kažemo, kakšni smo.
 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.