Dvaindvajsetega septembra 1912 je imel tedaj že četrto leto nekdanji ameriški predsednik Theodore Roosevelt bojevit govor, ki je po vsej širini tematiziral vprašanje poštenega in učinkovitega sodelovanja ljudi. Bil je sredi živahne kampanje, ki naj bi mu zagotovila še en mandat v Beli hiši. To pot ni nastopal pod republikanskim praporom, kakor v letih 1900 in 1904, temveč je branil barve nove Progresivistične stranke.

Popularni »stric Teddy«, ki se je zavedal, da svobodni trg ne deluje sam od sebe, temveč da ga je treba pred monopolistično samoukinitvijo varovati s protitrustovsko zakonodajo, je tistega dne med drugim dejal: »[V]eliki šefi iz političnih krogov, uživalci privilegijev iz industrijskih krogov, možje, ki predstavljajo zloveščo zvezo med izprijeno politiko in izprijenim biznisom, možje, katerih delovanje je ameriško življenje skorumpiralo bolj kot kar koli drugega, so kakor en človek združeni proti nepotvorjeni vladavini ljudi samih. Privilegirani sloji, zastopniki posebnih ugodnosti, posebnih interesov, zmerom zmorejo najti soglasje s šefom ali šefi. Zmorejo najti soglasje s šefi, ki obvladujejo Republikansko stranko, zmorejo najti soglasje s šefi, ki obvladujejo Demokratsko stranko, ne zmorejo pa najti soglasja z ljudmi. Ne zmorejo najti soglasja z možmi, ki pošteno in nepotvorjeno zastopajo ljudsko voljo.«

Logika že ves novi vek potekajoče modernizacije, ki povsod kaže obraz specializacije, v svojem osredju razpira problem koordinacije med posameznimi prameni življenja. Že več kot dve stoletji se na ta izziv skuša odgovoriti predvsem v dveh smereh: na eni strani je monološko vsiljevanje rešitev, na drugi pa njihovo poliloško iskanje in izbiranje. Theodore Roosevelt je z neskaljeno in dejavno vero zastopal mnenje, da je tekmovanje različnih stališč in tehtanje med njimi boljše, predvsem pa znosnejše od kakršnega koli diktatorskega oktroaja. Nihče pač ne more sam misliti na vse in vsakogar. Marsikatera možnost nam ne ostane skrita zato, ker ne bi bili dovolj pametni, da bi jo odkrili, temveč zato, ker premoremo takšne izkušnje in ne drugačnih ali ker imamo pogled uprt v določeno in ne v nasprotno smer. A če nas kdo opozori, da obstajajo kakšne rešitve, ki so boljše od naših, se lahko zmerom vedemo kot Bismarck, čigar biografija izpričuje, da je bil politični genij zaradi svoje sposobnosti posvojitve optimalnih zamisli drugih. Ob tem pa se gre zavedati, da ni od sedaj na vekomaj danih univerzalnih kvalifikatorjev človeške naravnanosti. Naprej je vedno smer, v katero se gleda v določenem hipu – zato se s to besedo v različnih časih ne zaznamujejo iste točke ali cone na obzorju.

Drugačen vzorec reševanja problema koordinacije ponujajo diktatorji, ki vsem vsiljujejo svoje zamisli. Nekateri od njih so pri vzpostavitvi monološke strukture odnosov in razmerij med ljudmi deležni celo tolikšnega splošnega odobravanja, da morajo vsake toliko časa izdati kakšno skrajno čudaško odredbo, saj bi sicer nihče ne vedel, kaj da so. Nevednost drugih o tem, da lahko le oni zapovedujejo, pa bi po vsej širini razpirala vprašanje učinkovitosti koordinacije. Sistem, ki ga konstituirajo diktatorji, bi brez poučenosti ljudi o tem, kdo kaj lahko – ali tudi ne – misli, reče ali stori, kdo pa vse vedno samo mora, ne funkcioniral. Za monološko strukturo odnosov in razmerij med ljudmi ni toliko pomembno, ali ustvarja red ali anarhijo, temveč da sistem, katerega vzpostavlja in ohranja, deluje. V okviru adrenalinskega pristopa h koordinaciji – kajti vsiljevanje rešitev je v svojem jedru prav to – je funkcioniranje pogoj obstoja. Nedelujoča diktatura je smrtno nevarna za vsakogar. Noben sistem – niti tisti, ki ima na papirju ali v virtualnem svetu vse prednosti pred drugimi – ne prenese kaosa. Tega more preživeti samo odprta nehierarhizirana struktura. Zgolj nesistem.

Oba skrajna pristopa h koordinaciji pa vendarle imata skupno cono: ne moreta brez administrativnega aparata. Modernizacija je tudi sinonim za njegovo širjenje. John Lukacs, ki brez dvoma sodi med najprodornejše zgodovinarje našega časa, je enega najočitnejših mejnikov pri preobrazbi Združenih držav iz lincolnovske »vladavine ljudstva, iz ljudstva in za ljudstvo« v »novo republiko«  postavil v dobo Eisenhowerjevega predsednikovanja, ko sta državna in korporativna administracija postali številčnejši od delavcev vseh kategorij skupaj. Odtlej se je koordinativni aparat razraščal le še hitreje kot prej. Nič niso spremenili niti poskusi obnove klasične vitke države: četudi se je ta reševala najrazličnejših skrbi, ki jih je prevzela njena nominalno za slehernega posameznika skrbeča zavaljena sestra, ni mogla zavreti širjenja administracije. Koordinacija čedalje večjega števila specialnosti je pač terjala svoje. Brez najrazličnejših registratorjev, usklajevalcev in povezovalcev bi se ustavilo vse.

Rast administracije seveda razpira še eno – v odgovornosti najbolj nejasno in zato najbolj zapeljivo – možnost pristopanja k problemu koordinacije. Theodore Roosevelt svojega obtožujočega kazalca značilno ni uperil le v enega velikega šefa, temveč tudi v oligarhične prstane. Njihovo delovanje, ki ga nemara najbolje pokriva besedna oznaka hunta, se more zažreti v vse pore življenja. Medsebojno povezani veliki šefi lahko uprizarjajo iskanje in simulirajo izbiro optimalnih rešitev, vendar so »združeni kakor en človek« pri vsiljevanju svojih zamisli. Če so bili ob zori 20. stoletja v tej španoviji navzoči predvsem zastopniki pokvarjene politike in sleparskega biznisa, so se jim pozneje pridružili še reprezentanti izprijene znanosti. Winston Churchill ob svoji mobilizaciji angleščine proti odiozni vladavini Adolfa Hitlerja in njegove nacistične tolpe ni pozabil na kritiko sprevržene učenosti, ki s svojo leščerbo sveti tiraniji. In dandanes? Za katero veliko politično in gospodarsko polomijo ne stoji stroka – pogosto v obliki agencije, ki se razglaša za čisto ekspertno telo?! Bismarck, ki je bil v svojem jedru kljub diktatorsko zveneči oznaki »železni kancler« pravzaprav fanatik oportunizma, je značilno dejal, da bo za sleherno svoje dejanje našel zagovornika v kakem profesorja prava. Slednji so bili vsekakor cenejši kot advokati, saj so razvpitost, ki so jo povzročali s svojimi miselnimi piruetami, zamešali s slavo. Tudi mašinerija izprijene znanosti je torej že dolgo na sceni. In njeni reprezentanti »kakor en človek« nastopajo proti nepotvorjenim interesom ljudi.

Nobenega dvoma ni, da je nesveta zveza pokvarjene politike, sleparskega biznisa in izprijene znanosti dandanes močnejša in trdnejša kot kdaj koli prej. Tistih, ki pošteno in pristno zastopajo ljudsko voljo, s katero veliki šefi na teh področjih nikoli ne morejo najti soglasja, je malo. Tudi osamljeni in preglašeni so. Pogosto doživljajo neuspehe – še hujše, kakor jih je v kroniko svojega hiperaktivnega življenja leta 1912 vpisal Theodore Roosevelt, ki je tedaj izgubil boj za vnovičen vstop v Belo hišo po zgledu Groverja Clevelanda.

Pa vendar niti v času, ko se zaradi razraščanja koordinacijskih aparatov zdi triumf šefovskih prstanov, samozvanih velikih generacij in podobnih mogočniških grup zanesljiveši kot kdaj koli prej, ti ne morejo najti soglasja z ljudmi. Prav v tem pa že od nekdaj tiči kal propada vseh nesvetih zvez. Tudi tistih, ki so se prek pokvarjenih ambicij, sleparskih interesov in izprijenih tovarišij administrativno sakralizirale ter postale nedotakljive. Čvrsto in dejavno nesoglasje ljudi z njimi je Arhimedova točka njihovega zatona in propada. Zato je dejavna nepokvarjenost vseh, ki ne sodimo mednje, zmerom nenadomestljivo pomembna.