Prodaja 75 odstotkov državnega lastništva NLB razpršenim vlagateljem, je verjetno več ali manj dokončno. Glavna argumenta za takšno odločitev sta najbrž dva. Prvi je zaveza Evropski komisiji, da bomo banko po izvedeni sanaciji v nekaj letih prodali, drugi pa dokaj prisotno prepričanje, da državno lastništvo banke omogoča klientelizem, korupcijo in da se bomo slej ko prej zopet srečali s kako novo sanacijo. Takšne ocene nedvomno dodatno usmerjajo politiko v izpeljavo prodajnega procesa, prodajo pa podpira tudi večina prebivalstva, obremenjena z večletnim ponavljanjem davkoplačevalske vloge.

Dane, pa tudi že večkrat kršene zaveze Evropski komisiji, vsekakor puščajo bolj malo manevrskega prostora. Za kakršnokoli iskanje drugačnih rešitev bi moral na eni strani obstajati interes za to, predvsem pa bi bila potrebna sposobnost pogajalcev, da bi z birokrati v Bruslju v večji meri zavarovali naše interese. To nedvomno ni preprosta naloga, a izkušnje drugih držav kažejo, da je tudi to mogoče. A kot rečeno, interes glavnih pogajalcev je šel bolj v smeri izpolnitve pričakovanj Bruslja. Kar pa se tiče zavez in spoštovanja dogovorjenega pa mi je ves čas pred očmi pristop Trumpa. Tu vemo, da sklenjeni dogovori večje teže nimajo - če so se pač spremenile okoliščine. Drži pa, da si veliki, močni in/ali sposobni tak pristop lažje privoščijo.

Kar pa se tiče korupcije in klientelizma oz. politično pogojenega odobravanja kreditov, je bilo tega v preteklosti verjetno res kar nekaj. Današnje razmere in pridobljene izkušnje pa so takšno delovanje v veliki meri omejile. Dvomim, da je današnja uprava banke pripravljena prisluhniti kakim interesom, ki ne bi bili v korist banke oz. interesom, ki bi banki lahko dolgoročno povzročile škodo. Nivo korporativnega upravljanja je bistveno višji in tveganja niso nič večja kot pri kaki privatni banki.

Takšne ocene so sicer subjektivne narave in nekega konkretnega dokaza ni - a enako velja tudi za obratno trditev. V podkrepitev takšne, bolj pozitivne ocene pa vseeno lahko izpostavimo tudi konkretne številke. Današnji obseg kreditov NLB odobrenih podjetniškemu sektorju znaša "le" še 3 milijarde evrov ali četrtino bilančne vsote. Posojila prebivalstvu so po obsegu že večja (to velja za celotni bančni sistem Slovenije, ki je tudi s tem postal primerljiv z razmerji, ki veljajo v EU). Tako zmanjšan obseg posojil gospodarstvu je seveda posledica večje previdnosti banke ter strožjim kriterijem preverjanja bonitete posojilojemalcev, a ravno to je tudi garant, da v portfelju banke ni kreditov pri katerih bi banka zasledovala kake drugačne interese ali prevzemala neobičajna tveganja.  

Pred nastopom finančne krize (stanje na dan 31.12.2008) je imela banka okoli 10 milijard tovrstnih posojil (polovico bilančne vsote) z manj kot 500 milijonov oblikovanih slabitev. Ta posojila so bila kasneje tudi razlog za nekaj milijard potrebnih popravkov in posledično izgubo in potrebo po sanaciji banke. Danes so torej tovrstna tveganja bistveno manjša, obseg oblikovanih popravkov zadošča za morebitno poslabšanje razmer, prav tako pa politika banke ne bi dopustila kakšne ekspanzije odobravanja problematičnih posojil.

Izpostaviti velja tudi prispevek davkoplačevalcev k sanaciji NLB. Ta "obremenitev" vemo, da je bila najpomembnejši očitek pri celotni bančni zgodbi zadnjih let. Glede na informacije s trga, se pričakuje, da bo prodajna vrednost NLB nekje med 80 in 90 % knjigovodske vrednosti kapitala banke. Po izplačilu dividend bi bila tržna vrednost celotne banke tako lahko okoli 1,3 milijarde evrov. Skupaj z izplačanimi dividendami bi država za svoj lastniški delež dobila blizu 1,7 milijarde evrov. Vemo, da je država v času bančne sanacije decembra 2013 v NLB vložila 1,55 milijarde evrov in vložek bi bil torej povrnjen. Pri prodaji NKBM pred dvema letoma smo res po nepotrebnem izgubili precejšen del vloženih sredstev, medtem ko NLB po trenutnih ocenah davkoplačevalcev na koncu dejansko ne bo obremenila (seveda to velja samo za zadnje vplačilo kapitala). Ostaja nam še Abanka, kjer postopek prodaje poteka precej bolj od oči javnosti in le upamo lahko, da se nam tudi tam ne bo ponovil scenarij NKBM.

Odgovornost do prevzetih obvez glede prodaje NLB ter vsesplošno prisotni očitki o nesprejemljivosti državnega lastništva, bodo torej pripeljali do (končne) prodaje naše največje banke. K sreči trenutne ocene kažejo, da bomo s prodajo povrnili vložena sredstva, tako da nekih izgub za davkoplačevalce v tem smislu na koncu le ne bo. Vseeno pa ima ta prodaja negativne učinke na javne finance. Poglejmo.

Če pogledamo poslovanje NLB, je banka dolgoročno sposobna ustvarjati okoli 200 milijonov dobička letno. Pred obračunom slabitev na problematična posojila dosega banka takšen rezultat praktično vseh zadnjih deset let in tudi letošnje leto ne bo odstopalo. Glede na dokaj visoko kapitalsko ustreznost lahko banka ves ustvarjen dobiček tudi izplačuje, kar po plačilu davka na dobiček pomeni vsaj 150 milijonov letnih dividend. Seveda ob tem obstajajo tveganja poslabšanja rezultatov v prihodnosti. Digitalizacija prinaša spremembe tudi na področju bančništva, kar lahko povzroči znižanje zaslužkov, a kot vsaka industrija bo verjetno tudi ta panoga z ustrezno prilagoditvijo poskušala zadržati donosnost poslovanja. Še sveže so tudi izkušnje z izgubami zaradi slabih posojil, čeprav pa so na tem področju tako banke kot tudi nadzorne institucije vzpostavile ustrezne kontrolne mehanizme. Omenjeni obseg posojil pravnim osebam ter tudi višina že oblikovanih rezervacij kažejo, da do kakih večjih izgub ne bi smelo priti.

S prodajo banke bo državni proračun torej izgubil letni priliv dividend v višini denimo 150 milijonov evrov (predpostavljam prodajo banke v celoti, glede na predvideno zadržanje 25 % banke plus ena delnica, pa bodo številke za četrtino nižje). Na drugi strani pa bomo s prejeto kupnino (1,3 milijarde) znižali javni dolg in letno plačali okoli 20 milijonov manj obresti. Če torej gledamo samo finančni vidik, se bo s prodajo proračunski rezultat poslabšal za najmanj 130 milijonov evrov (0,3 % BDP). Pri argumentih za ali proti prodaji banke bodo vedno prisotna različna gledanja, gledano samo s finančnega vidika pa bi si upal trditi, da je rezultat dokaj očiten. Donosnost banke je in bo pomembno višja kot znašajo stroški zadolževanja države in ta razlika se pač odraža v posledično slabši proračunski sliki, če donosno naložbo zamenjamo s poceni posojilom (mišljeno je, da na premoženjski strani znižujemo donosno naložbo, na dolžniški pa poceni posojila).

Slednje argumente seveda lahko razumemo, da je za državo prodaja banke tudi po predvideni ceni (recimo 1,3 milijarde evrov za 100 % lastništvo) slaba poteza. Glede na visoko donosnost sredstev vloženih v banko je menjava takšne naložbe za posojilo z eno odstotno ali nekoliko višjo obrestno mero pač neracionalno. Velja pa to prodajo pogledati tudi iz drugega zornega kota. Če ocenjujemo, da gre za dolgoročno donosno naložbo, ki prinaša preko 10 % samo dividendnega donosa, potem je to lepa priložnost za vlagatelje in tiste, ki želijo da ostane NLB v domači lasti. "Predlagani način prodaje jim namreč omogoča, da preidejo od besed k dejanjem - in odprejo denarnice" je zapisal komentator Dela in s tem se lahko strinjamo. V pomanjkanju zanimivih in donosnih naložb bo nakup delnic NLB ob takšnih pogojih verjetno res zanimiva naložba in ob ustrezni promociji ne dvomim, da bo zanimanja tudi v Sloveniji veliko. Mogoče celo več kot bo predvidenih delnic za domače kupce.