O upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic bank

O upravičenosti izbrisa podrejenih obveznic bank

Mnenje, kolumna ali komentar
4. 4. 2019 - 16.00

Glede na odprto javno razpravo o predlogu Zakona o sodnem varstvu nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic ("podrejencev" na kratko) lahko v naslednjih mesecih pričakujemo kar veliko vročih debat na to temo. Pri oceni sanacije bank leta 2013 ter načinu obravnave podrejencev sta se izoblikovala nekako dva "tabora":

- na eni strani je dokaj ozka skupina ljudi, ki je bila vpeta v takratne postopke pri sanaciji bank, katero seveda zagovarja - čeprav se, razumljivo, skoraj nihče ne upa izpostaviti,

- precej širša (in vplivna) pa je druga skupina, predvsem upravičencev in njihovih odvetnikov, ki opozarja na vse nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v procesu vrednotenja bančnega portfelja in ugotavljanja kapitalske ustreznosti bank in ki naj bi vodile do vprašljive potrebe po sanaciji (dokapitalizaciji) bank, predvsem pa v nepotreben odpis podrejenih obveznic.

Seveda imamo potem še tretjo, največjo skupino, in sicer večino državljanov Slovenije, ki bo ta spor in argumente spremljala naslednja leta. Ta skupina vsebine niti ne razume preveč, a bo v primeru upravičenosti vloženih tožb podrejencev zahtevani znesek (denimo 500 milijonov evrov) tudi poravnala. Spremljamo sicer razpravo, ali bi morebitni upravičeni zahtevek lahko poravnala Banka Slovenije ali proračun, a na koncu bo breme padlo na državo v širšem smislu ali na davkoplačevalce, kot radi rečemo. A pri tem je potrebno korektno navesti, da se seveda položaj (standard) posameznega državljana zaradi tega (če poravnava bo ali ne) ne bo kaj posebno spremenil. Ali je javni dolg 32,0 ali 32,5 milijarde evrov, kakega vpliva na življenje državljana Slovenije nima.

Omenjeni skupini seveda nastopata z argumenti o branjenju pravne države, o spoštovanju pravil in zakonodaje, o ohranjanju in zavarovanju privatne lastnine, razumljivo pa je v ozadju teh prizadevanj in dokazovanj tudi čisto osebni interes:

- skupina zagovornikov sanacije mora upravičiti takratna dejanja, sicer bo prevzela odgovornost za nastale posledice in škodo,

- skupina, ki opozarja na nepravilnosti, pa bo v primeru, da dokaže pravilnost svojih stališč, primerno nagrajena s poplačilom obveznic v višini nekaj sto milijonov evrov.

Če bi povzeli javno mnenje, potem danes v Sloveniji prevladuje stališče, da sanacija bank ni bila izpeljana na transparenten ter strokoven način, da je bila preobsežna (po višini vplačanega kapitala), odpis obveznic pa neupravičen. Ali je temu res tako, bo presojalo sodišče, ki ga ne čaka prav lahka naloga. Ker je tematika preveč "vroča", se do dileme oziroma spora tudi sam ne bi opredeljeval, verjetno pa ni odveč izpostaviti nekaj dejstev, nekaj konkretnih številk, ki mogoče dodatno pojasnjujejo takratna dogajanja. Pri tem izpostavljam samo dileme okoli ekonomskega vidika problematike, ne dotikam pa se pravnih aspektov, ki bodo verjetno pomembnejši pri presoji (ne)upravičenosti izbrisa.

Pred tem bi omenil še nekdanje imetnike teh obveznic, ki so z odredbo Banke Slovenije izgubili svoje premoženje in ki se danes trudijo dokazati, da takšen ukrep ni bil upravičen. Pri tem govorim samo o imetnikih obveznic, kjer je bil izbris najbolj sporen in je tudi predmet tožb. V celotni zgodbi pa sicer nastopajo tudi delničarji bank, ki so prav tako izgubili svoje premoženje, a tam je dilem manj in bi težko pričakovali, da bi tudi oni dobili kako naknadno poplačilo. Imetnika obveznic bi tako lahko razvrstili v tri skupine:

1. V prvi bi bili "nepoučeni" vlagatelji, ki so verjetno kupili te obveznice zaradi nekaj višjega donosa, zaupanja v banke in tudi priporočila bančnih uslužbencev, brez večjega zavedanja, kakšna morebitna tveganja s tem prevzemajo.

2. V drugi bi bili lahko "poučeni" vlagatelj, torej institucije in finančni vlagatelji, ki vedo, kaj takšne obveznice pomenijo. Podrejena obveznica prinaša sicer nekaj višji donos, a imetnik z njenim nakupom prevzame tudi določena tveganja. V primeru stečaja, se iz premoženja najprej poplačajo vsi običajni upniki (v primeru banke vlagatelji in deponenti). Če je premoženja zadosti, pa so poplačane tudi podrejene obveznice, in šele, ko tudi ti v celoti dobijo poplačilo, se preostanek nameni za delničarje. Ti poučeni vlagatelji so ob nakupu najbrž predpostavili, da do stečaja bank niti ne more priti, saj tega zaradi stabilnosti celotnega finančnega sistema, država ne sme dopustiti.

3. Potem pa imamo še tretjo skupino, ki je v zadnjih dveh, treh letih pred sanacijo bank odkupovala obveznice z diskontom, računajoč (zaradi enakih razlogov kot poučeni vlagatelji), da bodo zanje ob poplačilu dobili več.

Slednjo skupino sicer marsikdo poimenuje špekulanti, a gre pač za finančne investitorje, ki so ocenjevali, da do izbrisa ne bo prišlo in da bo naložba zanimiva. To se (zaenkrat) ni zgodilo in razumljivo skušajo dokazati, da izbris ni bil upravičen. Ne bi pa bil presenečen, če bi se ob pozitivni rešitvi spora za navedene imetnike kasneje pojavili prejšnji imetniki, ki so te obveznice prodali z na primer 50 % diskontom in tudi oni zahtevali polno poplačilo.

Ob ugodno rešeni tožbi za imetnike obveznic bomo namreč imeli zanimivo situacijo. Vsi tisti, ki so držali obveznice do konca in premoženje zaenkrat izgubili, bi bili ob ugodni rešitvi v celoti poplačani. Tisti, ki pa so obveznice zaradi tveganja prodali pred tem, pa so denimo izgubili polovico. NLB in NKBM sta na primer leta 2012 namreč tudi sami odkupili za okoli 500 milijonov evrov obveznic z diskontom preko 200 milijonov evrov. Tudi imetnik obveznice, ki jo je banki leto pred tem prodal za pol cene, bi se mogoče lahko pritožil, da je bil zaveden in terjal razliko v plačilu.

Sanacija bank konec leta 2013 je bila sicer zelo kompleksna transakcija, čeprav je celoten spor oziroma razhajanje v pogledih in ocenah pravzaprav dokaj pregleden. Na začetku leta 2013 (stanje 31. decembra leta 2012) so imele vse štiri sanirane, državne banke (NLB, NKBM, Abanka in Banka Celje, ki se je kasneje pripojila Abanki) skupaj blizu 6 milijard evrov problematičnih posojil gospodarskim družbam. Nanje so do takrat oblikovale skoraj 3 milijarde evrov popravkov (slabitev).

Nato pa so banke v drugi polovici leta 2013 tuji cenilci v organizaciji Banke Slovenije ter (pod diktatom?) Evropske komisije ugotovili, da je slabih posojil več, skupaj blizu 9 milijard, in nanje zahtevali oblikovanje dodatnih 2,7 milijarde evrov popravkov. Skupaj z ostalimi ugotovljenimi izgubami zaradi nižje vrednosti finančnih sredstev, naložb, osnovnih sredstev in ostalega premoženja je skupna izguba vseh štirih bank v letu 2013 znašala 3,3 milijarde evrov.

Ker so imele banke po stanju 31. decembra leta 2012 vsega skupaj 1,8 milijarde evrov kapitala, je tako ugotovljena izguba povzročila 1,5 milijarde kapitalskega primanjkljaja (negativnega kapitala). To je bil tudi razlog, da je Banka Slovenije izdala odločbo, s katero se je izguba pokrila najprej s 550 milijoni podrejenih obveznic, razlika (1 milijarda) pa s sredstvi države. Seveda pa so morale imeti banke kapital, zato je država decembra leta 2013 vložila v banke skupaj 3,2 milijarde evrov in omenjene štiri banke so v leto 2014 vstopile z 2,2 milijarde kapitala po knjižni vrednosti.

Spornih je torej omenjenih 2,7 milijarde evrov dodatnih popravkov, ki so bili po do sedaj razkritih informacijah resnično ugotovljeni na precej vprašljiv način, po vprašljivih postopkih in metodah in na osnovi dokaj neobičajne komunikacije med Banko Slovenije, Evropsko komisijo in ostalimi, vključenimi v takratna dogajanja. Kaj se je potem dogajalo s temi dodatnimi popravki in kako je to vplivalo na položaj imetnikov obveznic, pa več v naslednjem prispevku.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness