Odločevalci brez sence

Odločevalci brez sence

Mnenje, kolumna ali komentar
Igor Grdina
5. 12. 2019 - 16.00

»To pa se je zgodilo bodisi po usodi bodisi zaradi neke vrline,« je v knjigi o vojni bizantinskega cesarja Justinijana z Vandali v 6. stoletju na nekem posebej pomenljivem mestu zapisal Prokopij iz Cezareje. Podobno bi mogli razmišljati še o marsičem drugem, kar sta za prihodnost ohranila spomin in historiografija. Denimo o skorajda sočasnem nastanku dveh velikih tekstov, ki tematizirata svet, kakršnega v bistvenem smislu oblikujejo odločevalci, proti katerih volji ni učinkovitega priziva – Cankarjevega Hlapca Jerneja ter Kafkovega Procesa. Povest slovenskega pisatelja, ki še danes tako vznemirja od oblastne mogočnosti prevzete mrkoglede možake, da se od časa do časa lotijo celo onemogočanja recepcije odlomkov iz nje, je izšla leta 1907. Kafkov nedokončani roman pa je bil vržen na papir med poletjem 1914 in koncem januarja 1915. Je tudi tu šlo za usodo ali za vrlino izjemne senzibilitete, ki se je kazala v zgodnjem zaznanju neznanskega problema sveta v času, ko je komajkdo slutil, da bo postal najbolj vsakdanji med vsemi, s katerimi se srečujejo ljudje?

Da je Kafka opazil odločevalce, proti katerih volji ni učinkovitega ugovora, spričo nastajanja njegovega Procesa v času vojaškega (pol)absolutizma v zahodni državni polovici Avstro-Ogrske niti ni posebej nenavadno. Ko je pisal svoj najznamenitejši tekst, so bili izjemni časi. Dunajski državni zbor, ki se tedaj ni smel sestajati – medtem ko se je že njegov peštanski dvojček dobrih dvesto kilometrov vzhodneje lahko –, ni bil niti propagandistični megafon, kar so v marsikaterem trenutku prve od dveh totalnih in absolutnih planetarnih vojn bili parlamenti drugih sil. Vrstile so se aretacije in justifikacije. Tudi parlamentarcev. Na malenkosti se v surovem času pač ni gledalo. Kafko je vsekakor mogla navdihovati stvarnost eksistencialno izpostavljenega časa, čeprav je ni tematiziral neposredno. Toda advokat, ki se odkrito smeji svojemu klientu, ni realistična figura – in s tem tudi celota ne. Odvetniki se strankam v stvarnosti smejijo kvečjemu na samem. Kadar so z drugimi, jih branijo. Profesionalni med njimi resno, oni drugi pa vsaj resnobno. Roman Proces pač ni slika določene trenutne stvarnosti, temveč globoko pomenljiva pripoved o civilizacijskem problemu oblasti in hierarhije, ki generirata podrejenost.

Za Ivana Cankarja, ki je nekaj prej spregovoril o teh zadevah, pa stvarnost ni pisala. Svet, ki ga je obdajal, ko je ustvarjal Hlapca Jerneja in njegovo pravico, sicer ni pokal od zanesenega optimizma, a njegovi trdo preizkušani prebivalci so vendarle ugotavljali, da se ne samo vrti, temveč da tudi potuje k znosnosti. Pa celo k blaginji. Pisateljev oče Jožef Cankar, ki je ob izteku nemškoliberalne dobe v zahodni državni polovici habsburške monarhije doživel popoln gospodarski zlom, je na večer življenja – štirideset let pozneje – ugotavljal, da bo prihajajoči generaciji nedvomno še lažje kakor njegovi in sinovi. V času slednje se je tudi že marsikaj spremenilo. Predvsem je pomembnost postala množična. Priznana je bila že za stvari, ki so bile poprej samoumevno občutene kot minorne. Če po sarajevskem atentatu ne bi izbruhnila vojna, bi bile perspektive še boljše. Za vsakogar.

Kljub temu pa je Cankar zaznal sence tudi v takem svetu. Dojemanje slednjega s strani drugih kot boljšega – ali vsaj manj slabega – od poprejšnjega, mu ni skalilo pogleda. Opazil je odločevalce, proti katerih volji človeku ni mogoče storiti nič. Sredi najobičajnejše vsakdanjosti so bili in ji vse uspešneje dirigirali. Da, celo v samo jedro samoumevnosti so se že naselili. Ti ljudje pa niso bili s pompoznim bliščem obdani absolutistični monarhi, ki bi hoteli posnemati Ludvika XIV. ali XV. ter kar koli početi vsem na očeh. Prav tako niso bili na pomembni mesto v zgodovini intabulirani vplivni ministri, ki so – kakor Metternich ali Bismarck – naravnavali tako državne kot kontinentalni ure. In bili niso niti mogočni industrialci, ki so udejanjali v moderni dobi stvarnost vse bolj anticipirajočo znanstvenofantastično domišljijo. Bili so navadni uradniki – takšni, ki si jih je Jožef II. v 18. stoletju zamislil kot instrument napredka in kot poosebljeno vrlino, ki bi odpravila potrebo po intervenciji usode, da bi bilo na svetu vse čim bolj prav. Potrebno bi morali ukazati, opuščeno kaznovati in pomanjkljivo izboljšati.

Ljudje, ki so bili v času razsvetljenskega absolutizma gibalo izboljševanja sveta, so sto let pozneje delali že opazno drugače: iz služabnikov vseh so se spreminjali v gospodarje. Modernemu don Kihotu – kajti to je pravzaprav pravico iščoči hlapec Jernej – so pomenili enako zapreko kot Cervantesovemu mlini na veter. Kakor slednjega nikoli ne zmanjka, tako ne poide sapa brezprizivnim urejevalcem sveta. Pomislimo samo na antologijski prizor iz Kralja na Betajnovi, ko sodnik, ki preiskuje umor, obišče z nemirom vesti soočajočega se morilca Kantorja. Ko se slednji začne obtoževati, mu delilec pravice reče, da bo prišel drugič, ker sedaj z njim pač ni mogoče pametno govoriti. Uradna oseba je tu nekje na pol poti od idealistično zamišljenjega jožefinskega uradnika do načrtnega uničevalca, ki se je Hannah Arendt zdel banalen, čeprav zlo nikoli ne more postati takšno. O vrlini ni več mogoče govoriti – le še o usodi, vendar ta ni prvinska, temveč ustvarjena sila. Naredili so jo odločevalci. Te pa so ustvarili tisti, ki jih potrebujejo. Cankar jih je naslikal ob koncu Kralja na Betajnovi. Tedaj so s Kantorjem, ki se za nadčloveka ni naredil sam, temveč so ga ustvarili urejevalca sveta potrebni drugi, vsi.

In danes? Na vse odločitve je formačno mogoč priziv – to je celo zajamčeno z zakoni –, vendar pa ne vrlina ne usoda ne moreta nič zoper tiste, ki jih sprejemajo. Ti so takšni, kot so bili pred dvesto leti samo izjemneži, ki so še času ukrojili oblačilo po svoji meri. Goethe jih je v četrtem delu svoje avtobiografije opisal nadvse nazorno: »To niso vedno najboljši ljudje, ne po duhu ne po talentih in redko so dobrega srca; toda neka ogromna moč izhaja iz njih in neverjetno oblast imajo nad vsemi bitji, da, celo nad elementi in kdo more povedati, kako daleč lahko seže tak vpliv. Vse združene naravne moči ne opravijo nič zoper nje; zaman jih skuša svetlejši del človeštva osumiti kot zaslepljence ali sleparje, množice gredo za njimi. Redko ali nikoli se ne sreča ob istem času več podobnih in z ničemer jih ni mogoče premagati, razen z vesoljstvom samim, s katerim započenjajo boj; in iz podobnih opazovanj je najbrž nastal oni čudni, toda ogromni izrek: Nemo contra deum nisi deus ipse.«

V našem času se tako vedejo ljudje, v katerih ni ne vrline, ne usode in ne zgodovine. In ni treba biti ne Cankar ne Kafka, da se jih opazi, kajti njihovi prstni odtisi so povsod. In zmerom so brez sence – kakor Peter Schlemihl, ki ga je ustvarila demonična domišljija Adalberta von Chamissa.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.