Hamburg, drugo največje nemško mesto, ki ga vsi poznamo po enem največjih pristanišč na svetu, nemško okno v svet, kamor pripeljejo tovorne ladje moderno ugodje, v sam center iz oddaljene, zanemarljive periferije. Simbol svetovne trgovine, od katere je odvisno tudi bogastvo mesta. Od zmeraj odprt, kozmopolitski, podjetni kraj, dom pomorščakov, priseljencev, prebivalcev progresivnih, liberalnih pogledov, kot tudi lastnikov kapitala in konservativnih meščanov elitnih sosesk. Kjer so prvomajske demonstracije vsakoletna tradicija in kjer so Merklini konservativci na zadnjih lokalnih volitvah dobili le 3%. Mesto svetovno znanega nogometnega kluba St. Pauli, ki trdno stoji proti rasizmu, seksizmu, homofobiji in fašizmu. A obenem tudi rojstno mesto Angele Merkel.

Razmere v Hamburgu so se za en teden drastično spremenile, obiskala ga je elitna skupina enega procenta, G20. Mesto je z organizacijo klicalo po trku različnih svetov, srečanje svetovnega vrha se je postavilo sredi utrdbe progresivne, liberalne misli. Po dolgih letih izolacije elitne skupine v težko dostopnih visokogorskih krajih, so se svetovni izbranci ponovno spustili v urbano okolje, med ljudi.

Pričakovano je prišlo do vzpostavitve stanja nadzora in trdne policijske države, vpoklican je bil represivni aparat s celotne države in njene bližnje okolice, ponovno so se vzpostavile notranje meje Evropske unije, zaustavljali so avtobuse in zavračali potnike na vlakih ter v avtomobilih. Na samem mestu dogajanja pa: Neprestano hrumenje več helikopterjev hkrati v zraku, tuljenje siren, gibanje po mestu omejeno, zapore cest in zaprte podzemne postaje, predvsem zaradi neskončnih premikov mednarodnih delegacij iz sestanka na sestanek. Ustvarjalo se je napeto in nelagodno atmosfero, ki je mejila na predstavo o vojaški okupaciji.

Lahko se upravičeno sprašujemo ali je v Hamburgu prišlo do preverjanja terena, kakšen bo lahko odpor in kdo ter koliko si upa? Saj je mesto polno tradicionalnih radikalnih praks upora. In zdi se prav idealno za tak preizkus družbenega termometra. Upala bi si trditi, da je šlo za razkazovanje moči post-kriznega momenta in morda tudi za preizkušanje novih taktik policije za zatiranje upora.

Ampak zakaj je Hamburg zares še danes pomemben? Ne toliko zaradi sklepov političnega vrha G20, ne zaradi Erdogana, ki ni smel nagovoriti svoje turške diaspore in ne zato ker Melania ni mogla zapustiti hotela zaradi demonstracij G20 „Welcome to hell“.

Pomemben je bil, zaradi zavedanja, da so bile ulice Hamburga le odsev in odziv na aktualne globalne realnosti, ki večini zemljank in zemljanov povzroča veliko skrbi, žalosti, razočaranja, jeze, ki izvirajo iz izkušnje prekomernega človeškega in okoljskega izkoriščanja, posledic podnebnih sprememb, pohlepa finančne industrije in vzpona fašizma. Hamburg simbolizira trk, sicer vzporednih a različnih svetov, trk, ki je bil neizogiben, trk enega procenta z raznolikimi družbenimi gibanji, ki imajo načeloma nesebične zahteve.

Elitna skupina dvajsetih najvplivnejših in najbogatejših ekonomij na svetu, G20, nima ne uradnega naslova ne sekretariata, je neformalna skupina za katero velja demokratični deficit, saj njenih odločitev ali dejanj ne ureja mednarodno pravo in kot skupina ni odgovorna predstavniškim telesom kot na primer Organizacija Združenih narodov. Agenda in prioritete srečanja so odvisne od predsedujoče članice, ki pa se na vsake pol leta zamenja, včeraj Kitajska, sedaj Nemčija, jutri Argentina.

Je ekskluzivni klub z velikim nadzorom in vplivom, a njenih devetnajst držav članic predstavlja samo okoli 10% vseh 193 držav članic Združenih Narodov. Zanimivo je tudi, da dvajseta članica ni država, ampak je regionalna zveza, Evropska unija, z enim sedežem, ki predstavlja 28 njenih držav članic, tudi Slovenijo. Medtem ko so Nemčija, Francija, Italija in Združeno kraljestvo hkrati tudi posamezne članice elitnega kluba.

Najprej so se sestajali le finančni ministri in guvernerji centralnih bank, prvič leta 1999, da bi se spopadli s posledicami finančne krize v vzhodni Aziji. Po razmahu finančne krize 2008 je skupina G20 začela srečanja tudi na ravni voditeljev držav. Res pa je, da se voditelji sestajajo letno, njihovi različni predstavniki, finančni ministri in guvernerji pa se srečujejo pogosteje, vsako leto poteka več kot 70 srečanj. Tako se lahko strinjamo, da imajo glavno besedo finance in skrb za rast, investicije, infrastrukturo, makroekonomijo, in podobno.

Skupina je predvsem sporna, ker se je opredelila kot primarni forum za mednarodno gospodarsko sodelovanje, deluje kot svetovni usmerjevalni odbor v odnosu do množice drugih mednarodnih institucij. Kar je dogovorjeno na popolnoma neformalni ravni, brez pravne podlage, odgovornosti in brez transparentnosti ter z demokratičnim deficitom, se potem implementira tudi na formalni mednarodni ravni. Finančni ministri kot so nemški, kitajski, ameriški, argentinski, indijski in tako dalje ne sprejemajo odločitev le znotraj G20, ampak tudi upravljajo Mednarodni denarni sklad - IMF in druge regionalne ter multilateralne razvojne banke. Posledično to pomeni, da če obstaja konsenz med finančnimi ministri G20, se njihovo soglasje prenese na mednarodne institucije in forume kot je recimo Euro-skupina, ki jih upravljajo ti isti predstavniki teh istih držav. Na primer v IMF-u imajo ministri G20 skoraj 78% vseh glasov in zato države G20 prevladujejo v IMF-u ter nad njegovimi odločitvami, interesi.

Zaradi pomanjkanja preglednosti skupine je vladam nečlanic in civilni družbi nemogoče vplivati na njihove odločitve, čeprav se po drugi strani zasebnemu sektorju zagotavlja privilegiran dostop do informacij in srečanja s korporacijami so redna praksa.

Na koncu vsakega vrha voditeljev držav skupina objavi uradno izjavo, v letošnji izstopata dve stvari. Uvodni odstavki o svetovni ekonomiji, trgovini in naložbah so birokratsko filozofiranje, ki ponujajo nekaj za vsakogar, povejo pa zelo malo konkretnega in ne ponudijo nobenih novih iniciativ. In G20 širi zanimanje na številne zadeve, ki so sicer zunaj njenega tradicionalnega mandata, na primer na zdravje, krepitev vloge žensk, varnostno preskrbo s hrano in onesnaženje morja. Šokantno in zaskrbljujoče pa je, da kljub rekordnim ravnem zadolženosti držav, takšno pereče globalno vprašanje ni bilo naslovljeno. Tako veliko ključnih gospodarskih vprašanjih ni poželo nobene pozornosti.

V Hamburgu je med protesti potekal tudi mednarodni »forum alternativ«, ki so ga organizirale civilne pobude in nevladne organizacije, kjer sem sodelovala tudi sama. Ponudile so široko platformo za diskusije in ukrepe povezane s kritiko in alternativami. Izpostavljena je bila mednarodna solidarnost in izmenjava dobrih praks ter trajnostnih alternativ. Na eni od delavnic je bilo govora tudi o Balkanu, o problemu rasti zadolževanja ljudi, držav in možnih praksah ter mehanizmih, kako osvoboditi regijo izpod primeža neodgovornih finančnih sistemov.

Ta raznolika družbena gibanja niso nov pojav, ni prišlo do prebujenja, intenzivno brbota že nekaj časa. Ne pozabimo na sodobnejše nasilne izkušnje v Seattlu 1999, Genove 2001 in Kopenhagna 2009, pred časom pa tudi na zasedbe univerz in mestnih trgov, od trga Tahrir v Kairu, Zucotti parka v New Yorku, Španije in do francoskih nočnih vstaj.

Že leta 2011 so si družbena gibanja prislužila veliko pozornost z letno naslovnico revije Time, ki je krasilo tako imenovano leto protestov, zaradi njihovega močnega političnega naboja. Te zadnje zasedbe so prve začele naslavljati globalni finančni kapitalizem in moč 1% kot problem. Gibanja so zahtevala povrnitev javnih prostorov in vključevanje v razprave o ekonomski in politični neenakosti. Razumevanje politike in potencial za razvoj strategij za politično delovanje sta, ne glede na njihov organizacijsko obliko, njihova bistvena dediščina.

V času, ko so človekove pravice, demokracija in javno dobro podvrženi vedno bolj nacionalističnim, avtoritarnim centraliziranim državnim oblastem ter korporativnim interesom, je bistveno, da skozi skupnostne prakse pridobimo javno sfero za izvajanje avtentičnega državljanstva in svobode. Zato je bila toliko bolj pomembna glasna in vidna prisotnost vseh v Hamburgu.

Pomembno je bilo izraziti skrb glede pravičnosti, ki se upogiba zahtevanim stopnjam rasti in bonitetnim ocenam ter skrb, da se enakost raztaplja v tržno konkurenco. Nujno je glasno nestrinjanje s trenutno svetovno ureditvijo G20, saj je očitno, da se je s krizo zmes korporativne in državne oblasti radikalizirala.

Hamburg je spregovoril. To urbano okolje, ki je polno drevoredov in zelenja, urejenih in ličnih opečnatih pročelji nizkih stavb, ki rastejo vzdolž rečnih kanalov in pristanišča. Mesto, kjer je bilo nasilje v dneh srečanja G20 samo del slike in ne prevladujoči del upora.  

Terminal pripravila Ajda Pistotnik