Medtem ko so prejšnji mesec skrajno konservativne, reakcionarne in fašistoidne politične sile slavile veliko zmago v Argentini in na Nizozemskem, so še mesec poprej evropska levica oziroma njeni institucionalni predstavniki doživeli hud udarec. Na eni strani je nemško Levico oziroma stranko Die Linke zapustila medijsko vplivna in prepoznavna Sahra Wagenknecht, ki se je s skupino desetih poslancev odločila za samostojno politično pot. Na drugi strani je prišlo do bolj ali manj trajne zamrznitve sodelovanja med štirimi strankami francoske levice, ki so delovale znotraj Nove ekološke in socialne ljudske zveze, znane kot Nupes. Stranka Die Linke in zavezništvo Nupes se glede na konkretno naravo in okoliščine svojega političnega delovanja močno razlikujeta. Vseeno pa sta politični grupaciji razpadli zaradi podobnih razlogov, ki zadevajo temeljne strateške dileme, s katerimi se levica danes sooča ne le v zahodnih evropskih državah, ampak tudi drugod.

Začnimo z nemško Die Linke. Stranka je nastala leta 2007 z združitvijo tedanje Stranke za demokratični socializem in stranke Delavska in socialna pravičnost – Volilna alternativa. Po Stranki za demokratični socializem je Die Linke neposredna naslednica komunistov, ki so vladali Vzhodni Nemčiji v času pred ponovno državno združitvijo in restavracijo kapitalizma na »vzhodu«. Zlasti v zadnjih letih so notranje debate in tenzije začele jasno nihati med dvema poloma oziroma frakcijama.

Sahra Wagenknecht in njeni podporniki so postali znani po ostrih kritikah levice nasploh in strankarskega vodstva še posebej. Temu očitajo, da zapostavlja socialna vprašanja in se raje posveča partikularnim temam s področja identitetnih politik. Vodstveni kadri naj bi tako stranko postopno oddaljili od njene temeljne družbene baze, ki jo predstavlja »tradicionalni« delavski razred, in jo naredili bolj privlačno za višje izobražene skupine srednjega sloja iz urbanih okolij. Sahra Wagenknecht s svojimi privrženci meni, da bi morale leve stranke, ravno obratno, v ospredje postavljati razredno agendo, ki sicer ne izključuje feminizmov, antirasizmov in bojev proti homofobiji, a morajo ti zasedati sekundarno mesto.

Vsekakor drži, da je Die Linke v zadnjem desetletju in med drugim pod vplivom nekdanje sovodje stranke Katje Kipping delno spremenila diskurz in se poskusila predstaviti kot stranka, ki povezuje različne civilnodružbene skupine in gibanja, manj pa kot predstavnica delavskega razreda. Trenutna voditelja stranke Janine Wißler in Martin Schirdewan sta politično kariero začela kot študentska aktivista, kasneje pa sta delovala predvsem kot strankarska funkcionarja in poslanca. Glavnino političnih izkušenj sta nabrala z udejstvovanjem znotraj stranke in bolj malo v odnosu in izmenjavah z ljudmi izven partijsko-aktivističnih krogov.

Če se lahko torej v določeni meri strinjamo s kritiko Sahre Wagenknecht, to še ne pomeni, da so rešitve, ki jih ponuja, bolj progresivne in konstruktivne. Wagenknecht bi lahko postavili ob bok konservativni socialni demokraciji iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki se je deklarativno zavzemala za delavstvo in socialno državo, a na izjemno izključujoč način. Delavske in socialne pravice so v njenem ideološkem horizontu rezervirane predvsem za bele in v tem primeru v Nemčiji rojene moške, ki jih bojda ogrožajo ne le migranti in begunci, ampak tudi okoljski aktivisti.

Za razliko od nemške Die Linke Nupes ni stranka, ampak volilno zavezništvo, ki so se mu na pobudo Jeana Luca Mélenchona in njegove Nepokorne Francije pridružili še komunisti, socialisti in zeleni. Zavezništvo je nastalo po lanskih predsedniških volitvah v Franciji, na katerih je Mélenchon prekosil vse druge stranke na levem polu. Obenem so volitve tudi potrdile, da je vodja Nepokorne Francije edini politik na francoski levici, ki je potencialno zmožen konkurirati tako avtoritarnemu neoliberalizmu Emmanuela Macrona kot fašistoidni grožnji Marine Le Pen.

Z ustanovitvijo Nupesa so štiri stranke naredile prelomen korak. Poenotile so se namreč v programu, ki jasno nasprotuje neoliberalizmu in se zavzema za radikalen prelom s produktivizmom in prevladujočim načinom proizvodnje in potrošnje. Ta programski premik v levo, četudi ne na protikapitalistični osnovi, je temeljil na enkratnem dogovoru strank, da se povežejo v parlamentarno zavezništvo, medtem ko so v preteklih letih izpostavljale predvsem medsebojne razlike in razhajanja. V ozadju je bilo seveda veliko pragmatičnega preračunavanja o potencialnem številu poslanskih mest, a tudi upi o končnem povezovanju in skupnem delovanju levih strank v boju proti porastu protisocialnih, protidemokratičnih in protiekoloških političnih sil.

Ti upi so žal ostali brez materialnih posledic. V dobrem letu in pol strankam zavezništva Nupes ni uspelo oblikovati širšega in enotnega političnega profila, ki bi presegel parlamentarni aktivizem in gradil na skupni bazi. Politični centri strank niso nastopili s praktično nobeno skupno iniciativo. Prav tako ni prišlo do nikakršnega sodelovanja aktivistov posameznih strank na lokalni ravni. Zavezništvo si ni prizadevalo niti za vzpostavitev skupnega dialoga s podobno mislečimi civilnodružbenimi predstavniki. Nupes je tako ostal predvsem to, kar je bil na začetku – volilnotaktični dogovor, s katerim vsaka stran pridobi nekaj politične moči in ki služi predvsem zagotavljanju poslanskih mest.

Zavezništvo je pod težo strankarskih delitev in preračunavanj, konstantnih medijskih napadov in linčanja Nepokorne Francije zaradi vztrajanja pri levem programu ter zaradi samovoljnega delovanja karizmatičnega Mélenchona čedalje bolj delovalo kot razglašeni orkester, znotraj katerega sta Nepokorna Francija in njen voditelj obveljala za glavna krivca za vse tegobe. Če je bil odhod frakcije Sahre Wagenknecht iz Die Linke bolj vprašanje časa, so francoski socialisti izkoristili izraelski napad na Gazo in Mélenchonovo vztrajanje, da Hamas ni teroristična organizacija, za to, da so napovedali opustitev sodelovanja v parlamentarnem zavezništvu. V obeh primerih je razpad političnih grupacij pospremil medijsko odmeven plaz osebnega obtoževanja in personalizacije ter psihologizacije problemov, ki v resnici niti niso povezani z osebnimi karakterji akterjev.

Delitve in razhajanja znotraj strank, ki imajo lastno strukturo in relativno trdno bazo – strank, ki niso le skupki političnih oportunistov, pred volitvami na hitro združenih pod vodstvom izbranega odrešitelja – niso nič nenavadnega. Pomembna je notranja organizacija strank: kako je organiziran prostor odločanja, dajanja in sprejemanja pobud, v kolikšni meri vodstvo stranke širšo stranko dojema kot živo tkivo in ne kot zaprt aparat, na svoj račun pa dopušča kritike od spodaj in s strani. V kontekstu alarmantnega ekološkega kaosa in močnih socialnih polarizacij, ki prečijo jasno začrtane razredne meje, je eden ključnih izzivov za levico, kako rešiti in preseči realen in družbeno skonstruiran prepad med izobraženimi, a prekariziranimi mladimi, ki so odraščali ob nenehni ekološki grožnji; bolj tradicionalnim delavskim razredom, ki se še spominja udobja in varnosti socialne države; ter migranti, ki so stisnjeni v kot sočasnega trdega izkoriščanja, brezpravnosti in socialne ogroženosti.

Stranke seveda lahko odpirajo različne vidike družbenega in razrednega konflikta. A bistveno je, kako ta vprašanja artikulirati in povezati med seboj, kakšne so njihova notranja hierarhija in z njo povezani radikalnost in strategija družbene transformacije ter tudi strategija povezovanja z izvenstrankarskimi, civilnodružbenimi skupinami. Bistveno je, ali bo stranka nastopila kot stranka moralnih in ozaveščenih dobrotnikov ali kot stranka brezpravnih, izkoriščanih, zapuščenih, ki so naveličani neoliberalnih novih obrazov.

Gre za ključna strateška vprašanja, na katera tu žal ne ponujamo odgovora. A dejstvo je, da ima delavski razred zaradi svojega strukturnega položaja v procesu proizvodnje in zmožnosti, da zaustavi tok akumulacije kapitala in nabiranja profitov, potencialno moč, ki presega še tako množično civilnodružbeno demonstracijo. In prav nič manj pomembno dejstvo ni, da nedavno dogajanje tako na nemški in francoski levici kot tudi na domači sceni jasno kaže, da deradikalizacija programov levih strank in spogledovanje z levoliberalnimi opcijami krepita predvsem skrajno desnico in njen diskurz. Na prihajajoče evropske volitve gre levica tako močno oslabljena.