15. 12. 2022 – 16.00

O strankarskih podobnostih, družbenem prepadu in smiselnosti vzporednic med LDS in Gibanjem Svoboda

Audio file

Audio file
26. 1. 2022 – 16.00
Bo danes preimenovana stranka Zelenih dejanj še kaj drugega kot Stranka Roberta Goloba

Od trdne zmage stranke Gibanje Svoboda na parlamentarnih volitvah, še bolj pa od združevanja omenjene stranke z Listo Marjana Šarca in Stranko Alenke Bratušek so se v javnosti pojavila ugibanja, ali bo stranka pod vodstvom Roberta Goloba prevzela povezovalno vlogo, ki jo je imela stranka Liberalna demokracija Slovenije v devetdesetih. Nedavne lokalne volitve, ki so pokazale, da Golobova stranka kljub relativni mladosti uživa trdno podporo na lokalni ravni, so še okrepile vzporednice z LDS, ki je bila v času približevanja Slovenije Evropi Uniji tako rekoč neprekinjeno na oblasti celih dvanajst let.

Audio file
25. 11. 2022 – 17.00
Po prvem krogu lokalnih volitev

S strogo strankarskega gledišča je iskanje podobnosti med omenjenima strankama nemara še upravičeno, malo manj pa je to početje razumljivo, ko delovanje obeh strank umestimo v kontekst razvoja perifernega kapitalizma v Sloveniji. Če politične stranke razumemo kot osrednje člene, okoli katerih se vzpostavijo zavezništva med različnimi družbenimi skupinami in oblikujejo širši družbeni vladajoči bloki, kaj hitro ugotovimo, da se zgodovinski pogoji možnosti in učinki delovanja strank LDS in Gibanja Svoboda močno razlikujejo.

Začnimo kar z družbenimi okoliščinami, ki so LDS pripeljale na oblast. Na začetku devetdesetih let, v začetni fazi razvoja perifernega kapitalizma, so delavke in delavci več let močno protestirali proti nižanju mezd in si prizadevali, da bi dobili vpliv na končno metodo privatizacije družbenih podjetij ter oblikovanje socialnih in ekonomskih politik. Tedanja Demosova vlada je zahteve sindikatov navadno preslišala in delovala predvsem unilateralno. A ne za dolgo. Ko je vlada na vrhuncu gospodarske krize leta 1992 brez posvetovanja s sindikati napovedala zamrznitev plač, je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije organizirala opozorilno splošno stavko, ki je za več ur tako rekoč paralizirala celotno gospodarstvo.

Stavki je sledil dokončen razpad in padec Demosove vlade, oblast pa je prevzela LDS. Organizirano delavstvo si je z razredno držo in izjemno mobilizacijsko močjo priborilo ne le zvišanja plač, ampak tudi vpliv na končno zakonodajo o privatizaciji. Ta je dajala prednost zaposlenim in notranjim odkupom ter preprečevala razprodajo družbenega premoženja in podjetij evropskemu velekapitalu. Obenem so sindikati s stavko jasno sporočili vsem predstavnikom države in kapitala, da morajo upoštevati interese in zahteve delavstva pri oblikovanju politik, ki zadevajo plače, zaposlovanje in socialno zaščito. Po mukotrpnih pogajanjih je tako Drnovškova vlada leta 1994 navsezadnje ustanovila Ekonomsko-socialni svet, sindikati pa so v zameno privolili v restriktivno plačno politiko.

Restriktivna plačna politika, ki ohranja rast plač pod rastjo produktivnosti, je bila zagotovo med razlogi, da vpeljavi institucionalnega okvira pogajanj in usklajevanj med tako imenovanimi socialnimi partnerji niso nasprotovali niti predstavniki razmeroma močnih domačih frakcij kapitala, zlasti tistih iz izvoznega sektorja. Ti so si predvsem želeli pridobiti krotko in ugodno delovno silo, s katero bi lažje konkurirali na evropskih trgih ter si izborili vlogo zanesljivih in poceni dobaviteljev. Tu velja omeniti, da so različne Drnovškove vlade aktivno podpirale razvoj domače buržoazije, ne le na izvoznem področju, temveč tudi tistih frakcij, ki so delovale na domačih trgih. V sodelovanju z Banko Slovenije so se razmeroma uspešno upirale pritiskom Evropske komisije, ki je vlade držav kandidatk iz srednje in vzhodne Evrope spodbujala oziroma silila, naj pospešijo privatizacijo domačih podjetij in se enoznačno podredijo interesom evropskega velekapitala in multinacionalk.

Natanko trideset let po izjemni sindikalni akciji, ki je v marsičem preobrnila tok razvoja perifernega kapitalizma v Sloveniji, zgodovinske okoliščine ne bi mogle biti bolj drugačne. Izbruh globalne krize pred slabimi petnajstimi leti in kriza evroobmočja sta namreč še pospešila tiste procese, zaradi katerih je bila Slovenija navadna periferija evroobmočja. V izjemno ozkem manevrskem prostoru, ki ga na eni strani določajo restrikcije evroobmočja in enotnega trga, na drugi pa pritiski, povezani z dobaviteljsko, podizvajalsko vlogo slovenskega gospodarstva v mednarodni delitvi dela, so se sindikati čedalje bolj osredotočali na lastno članstvo in njegove ozke ekonomske interese. Interesna fragmentacija in tekmovalnost sta nadomestili načeli razrednega združevanja in povezovanja. Sposobnosti in zmožnosti sindikatov, da disciplinirajo vladajoče skupine in zahteve predstavnikov kapitala, so se tako dodobra zmanjšale, če ne kar izgubile.   

Obenem se je del domačega kapitala internacionaliziral do te mere, da mu ni več mar za domače kompromise, preostali del pa je bodisi propadel bodisi prešel pod nadzor tujega kapitala v okviru novega vala privatizacij, ki so ga vodile vlade novih, a vseeno znanih obrazov. Te so dejansko postale le nekakšne izvrševalke ukazov, priporočil in mnenj evropskih organov, zlasti Evropske komisije in centralne banke. Odkar je Slovenija postala članica evroobmočja, Evropska komisija pa vpeljala cikel evropskih semestrov, s katerim skrbi za nadzorovano in uglašeno izvajanje neoliberalnih ukrepov v državah članicah, je suverenost slovenske države, vsaj kar zadeva makroekonomsko odločanje, predvsem stvar pravne formalnosti, ne pa tudi zgodovinske dejanskosti.

O politikah, ki vplivajo na položaj Slovenije na svetovnih trgih in pritiske konkurence na delavske in socialne pravice, se danes odloča v evropskih institucijah, stran od vpliva domačih volivk in volivcev. Vlade lahko v najboljšem primeru le minimalno vplivajo na način vpeljave teh politik in porazdelitve družbenih stroškov, ki so povezani z njimi. To med drugim pojasni, zakaj se ekonomske in socialne politike, ki so jih izvajale vlade novih, manj novih in že utečenih obrazov, med seboj komaj kaj razlikujejo ne glede na to, s katerega dela političnega spektra so vladajoče stranke prihajale.

Audio file
9. 10. 2017 – 20.00
Zakaj so protestniki na ulicah Francije boljši makroekonomisti od avtorjev reforme trga dela

V kontekstu te relativne homogenizacije ekonomskih in socialnih programov političnih strank je Gibanje Svoboda zmagalo predvsem zahvaljujoč antijanšizmu; ravno obratno pa je prihod LDS na oblast neposredno povezan s trdim razrednim bojem. Če sta združevanje in povezovanje strank pod Janezom Drnovškom potekala v pogojih izgradnje nekakšnega »nacionalno-domačega« kapitalizma na evropski periferiji, se je prevzem vlade Roberta Goloba odvil v času krepitve periferizacije slovenskega gospodarstva in servilne narave tukajšnjih vlad v odnosu do predstavnikov tujega kapitala.

Audio file
6. 12. 2022 – 16.00
Gibanje Svoboda po lokalnih volitvah kot dejanski novi LDS

LDS je bila prisiljena, da se je prilagodila tako interesom močnega organiziranega delavstva kot kapitalu, pri tem pa se je lahko oprla na relativno avtonomno makroekonomsko upravljanje in trdno zavezništvo z domačim kapitalom in bančnim sektorjem. A vključevanje v evropske trge, liberalizacija gospodarstva in pridruževanje evropskim integracijam so v marsičem spodnesli socialne, ekonomske in politične temelje vladajočega bloka družbenih sil, v katerem je LDS zasedla osrednje mesto. Da bi Gibanje Svoboda prevzelo družbeno vlogo, ki jo je imela LDS, bi tako moralo ponuditi in izvesti veliko bolj korenite spremembe od trenutnega vsrkavanja kadrov propadlih strank in inkluzivnega nagovarjanja kar se da široke palete levoliberalnih volivk in volivcev. Brez temeljitega preobrata v ekonomskih politikah in strategiji sklepanja zavezništev s tujim kapitalom lahko le nadaljuje s perifernim business as usual, ki je bil značilen za vlade novih, a znanih obrazov.

Pri tem pa se splača vprašati, zakaj bi si katerakoli stranka, vključno z Gibanjem Svoboda, dejansko sploh želela in si prizadevala postati nova LDS. Navsezadnje je ta z njenim vodjem na čelu aktivno sodelovala pri razgradnji prav tistih pogojev in akterjev, ki so stranki zagotavljali inkluzivno in socialno dovzetno vladavino. Realen, zgodovinski novum novega starega obraza v slovenskem strankarskem sistemu bi bil tako ne v posnemanju in postajanju nova LDS, ampak v njenem preseganju.

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj