Sanacije bank v letu 2013 bo še dolgo osrednja tema diskusij ter tudi sodnih postopkov in v zvezi z njo nedvomno ostaja odprtih kar nekaj dilem. Najbolj ključno vprašanje je seveda, zakaj so vrednost bančnega portfelja takrat ocenili bistveno nižje, kot le nekaj mesecev pred tem in to kar za preko 3 milijarde evrov. Posledica je bil velik kapitalski primanjkljaj bank, odločitev o odpisu podrejenih obveznic ter potreba po vplačilu 3,2 milijardi evrov novega kapitala s strani države.

Čeprav je veliko ocen o načrtnem "uničevanju" slovenskih bank in mednarodni zaroti, dvomim, da je šlo za neko namensko razvrednotenje bančnega premoženja, temveč bolj za bistveno večjo previdnost pri ocenjevanju. Ta je temeljila na takrat še močno prisotnih dilemah o preobratu gospodarskega razvoja tako v Evropi in še bolj v Sloveniji. Ne smemo pozabiti takratnih pozivov in ocen o skorajšnjem bankrotu države, ki so jih trosili tako mediji pa tudi politika, odvisno od parcialnih interesov.

Kakšna polovica tako razvrednotenega premoženja se je nato prenesla na slabo banko oz. DUTB, drugi del pa je ostal na bankah in vse to premoženje zadnja tri leta uprave vseh bank intenzivno prodajajo. Glede na rezultate bank, ta prodaja poteka v povprečju nekje po tako znižanih vrednostih, kot so bile ugotovljene v sanaciji leta 2013. Takšna ocena izhaja iz tega, da ne DUTB, ne banke v tem času niso izkazale kakšnih večjih presežkov, ki bi potrdile dokaj prisotno oceno o prenizkem vrednotenju. Bilance vseh bank kažejo,  da so v zadnjih treh letih oblikovali še celo nekaj dodatnih slabitev na že tako visoke. To sam vidim tudi kot ključni problem celotne sanacije, bolj kot sama nizka ocena leta 2013 in prenos na DUTB. Takrat do izgub dejansko še ni prišlo, niti ne zaradi prenosa na DUTB, temveč šele ob prodaji po prenizkih cenah, če so to res bile.

Pojavlja se namreč ocena, da naj bi bilo premoženje banke dejansko vredno kaki dve milijardi evrov več. Vendar pa ta ocena temelji predvsem na uporabi drugih (danes realnejših) predpostavk za oceno vrednosti celotnega bančnega portfelja, ne pa na analizi posameznih postavk bančnega premoženja, ki zajema nekaj tisoč raznih terjatev. Le takšne ugotovitve bodo lahko osnova za izračun potencialne škode in oškodovanja ter morebitne tožbe. Preiskave in analize ugotavljajo in  bodo verjetno tudi v bodoče ugotovile odstopanja v kakšnih posameznih primerih, a to bo daleč premajhen obseg, da bi lahko prišli do drugačnih zaključkov glede nujnosti sanacije.

Dodatna ključna ovira pa je v tem, da je bilo na žalost v tem obdobju verjetno skoraj dve tretjini tega premoženja po teh nižjih cenah že prodano ali poplačano in toliko težje bo dokazati, da so bile dejanske vrednosti pomembno višje. Predvsem pa bi to bolj obremenilo upravljavce in prodajalce tega premoženja in ne akterje takratnega ocenjevanja in prenosa na DUTB s katerim do izgub niti še ni prišlo.

Ne izključujem sicer možnosti, da bo v nadaljnjih postopkih, čez precej let, prišlo tudi do kakega poplačila lastnikom podrejenih obveznic, a bolj zaradi postopkovnih napak kot pa vsebinskih. Mislim na primer, da bi izračunali pomembno drugačne vrednosti takratnega premoženja. A to bo imelo vpliv samo na premoženje ožjega kroga ljudi, ki se jim bo okrepilo ter na drugi strani nekaj višji javni dolg. Ne bo pa to vplivalo na drugačno razumevanje npr. pravne države ali pomena kapitalskega trga v Sloveniji.

Postopki preverjanja takratne sanacije bodo torej potekali, a do kakšnih zaključkov ne bomo prišli še dolgo let. Bolj ključno vprašanje je, kaj je potrebno storiti danes, da ne bi nadaljevali morebitnih napak v tem procesu sanacije bank. Kot omenjeno, imajo trenutno banke v svojem portfelju še kakšno tretjino problematičnih terjatev, kjer se prodaja pospešeno nadaljuje, država pa ima v lasti tudi še kako polovico bančnega sistema. Mišljena je NLB, Abanka ter posredno Gorenjska banka, čeprav je slednja verjetno že prodana. Ne mislim na razgovore, ki jih ima Sava s potencialnimi tujimi kupci, temveč že na prodajo terjatev DUTB do Save d.d. Te terjatve je kupil ameriški sklad York in ker so zavarovane z delnicami GB, je največji del lastništva GB dejansko že prešel v tuje roke.

Čeprav se danes največ pozornosti posveča zahtevam Evropske komisije glede prodaje NLB, se je že začel tudi proces prodaje Abanke. Ta banka trenutno v Sloveniji obvladuje okoli desetino trga, NLB četrtino, Gorenjska banka pa 4 %. Glede Abanke menim, da bi morali sprožiti neko širšo akcijo proti zahtevam in omejitvam EK zaradi razlogov, ki so bili že večkrat izpostavljeni in ne podobno kot pri NLB, čakati zadnji mesec za dogovarjanje z Evropsko komisijo. Menim, da bi bilo vredno tvegati tudi spor, ker bi bili kakršnikoli postopki zelo dolgotrajni  in v tem času bi imeli čas za iskanje ustreznejših postopkov umika države iz lastništva (če je sploh potrebno). Verjetno tukaj tudi politika potrebuje širšo podporo, da bi se lažje argumentirano pogovarjala z EK.

Drugo pa je nadaljevanje prodaje slabih terjatev in naložb bank, torej naložb DUTB in državnih bank. Za njihovo vodenje in optimizacijo poslovanja in rezultatov so seveda zadolžene uprave teh bank. Dejstvo pa je, da so te uprave ves čas pod pritiskom zmanjševanja slabih naložb in logične so odločitve o prodajah, da so le iztržki višji od vrednosti v knjigah. Tako beremo primere, ko so banke z diskontom prodajale večje pakete terjatev tujim skladom, čeprav ni nobenega argumenta zakaj bi ti skladi znali bolje izterjati terjatve kot banka sama. Vsak tuji kupec se je zelo dobro preračunal, da je terjatve kupil ceneje, kot pa je ocenjeval iztržek. Ta dohodek bi s svoja aktivnostjo lahko realizirale banke same, a uprave so se raje pohvalile z nižjim deležem slabih terjatev.

Zato ocenjujem, da vsaj pri prodajah preostanka terjatev ne bi smeli hiteti, da bi banke z večjim angažiranjem lahko unovčile več kot samo s pospešeno prodajo. Vendar pa to lahko dosežemo samo z drugačnim pristopom uprav teh družb. Torej, če od uprav ne bi zahtevali samo zmanjševanja slabih naložb, temveč jih podprli pri iskanju večjih iztržkov. V nasprotnem primeru bo prišlo samo še do dokončne prodaje preostanka slabega premoženja bank in ne vem kdo in na kakšen način bo lahko z leti dokazal, da pa je bilo to premoženje vredno npr. kar 2 milijardi evrov več, kot poslušamo razne ocene. To je namreč nujno, če se želi dokazati, da je bila tako izpeljana sanacija bank v letu 2013 nepotrebna oz. močno precenjena.